Muzikal kot žanr pri nas praviloma velja za nekaj, česar se resna gledališča ne lotevajo prav pogosto. Po eni strani gre za lahkotnejši žanr, po drugi strani pa zahteva posebna znanja, stalno pevsko in plesno formo igralskega ansambla, pogosto gre tudi za produkcijsko precej zahtevne predstave. Če pred letom 2002 pri nas le stežka najdemo primere pravih muzikalov, se zdi, da zadnja leta ponudba vendarle počasi dosega povpraševanje, vedno večje število komercialnih produkcij pa dokazuje, da to ni majhno.
Muzikal, ki je po definiciji opereta s sodobnimi ritmi, kot so jazz, rock, pop in soul, je tako že po definiciji lahkotnejše delo. Po besedah Žarka Prinčiča, ki na AGRFT uči gledališko petje, se muzikal v zadnjih sto letih po svoji obliki ni bistveno spremenil. »Američani v strokovni literaturi kot muzikal označujejo vse, kar ima lahkotnejši vsebinski poudarek. Poznamo več zvrsti, med drugim broadwaysko opero, novo opereto, glasbeno komedijo, glasbeno revijo in tako naprej,« pravi Prinčič, ki tudi opozarja, da so muzikali, ki so bili sprva večinoma komedije, torej »musical comedy«, v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja začeli dobivati tudi resnejše zgodbe, zato je oznaka komedija odpadla in ostal je samo »musical«, torej muzikal.
Ključna je trojnost
Za muzikale je ključna trojnost: ples, petje in dramska igra. To je za dežele, ki nimajo te tradicije, pa tudi primernih šol, lahko problem, ugotavlja Prinčič. »Tudi na Broadwayu imajo problem, kako najti ljudi, ki znajo vse troje, le da tam na avdicijo pride 2000 ljudi, pri nas pa na primer 12.« Medtem ko po Prinčičevih besedah ljubljanska Opera v zadnjih 50 letih ni naredila skorajda nobenega muzikala, so to pogosteje počeli v mariborski, kjer so uprizarjali muzikale kot sta Goslač na strehi in West Side Story, torej muzikale, ki so bili bližje opernemu petju.
Kot prvi pravi muzikal v zahtevni broadwayski obliki z big bandom in v živo izvedenim petjem v slovenski produkciji Prinčič označuje Chicago, ki je bil v celjskem gledališču uprizorjen leta 2002. Ta je po njegovem mnenju sprožil pravo eksplozijo broadwayskih muzikalov pri nas. To se je nekaj let pozneje pokazalo tudi v sezoni 2006/2007, ko so v MGL uprizorili muzikal Kabaret. Takratni direktor Boris Kobal je skupaj z režiserjem Stanislavom Mošo in glasbenim vodjem Prinčičem ta žanr vpeljal v slovenske repertoarje, po besedah aktualne direktorice MGL, Barbare Hieng Samobor, pa si je večkrat nagrajeno predstavo ogledalo 39.000 gledalk in gledalcev.
Čeprav jim morda niso rekli muzikali, so pri nas tudi pred tem obstajale gledališke predstave, ki so bile narejene kot muzikali. Za ene prvih tovrstnih predstav velja Sla Boeme Milana Dekleve, ki jo je leta 1981 v koprodukciji MGL in Cankarjevega doma režiral Zvone Šedlbauer in ki je po besedah Milana Dekleve temeljil na operi La Boheme. Med prve štejemo tudi predstavo Skrivnosti, ki jo je leta 1990 v Mladinskem gledališču režiral Janez Pipan. Predstava, ki je nastala po pesmih Nika Grafenauerja iz istoimenske pesniške zbirke, je bila namenjena mladini, Grafenauerjeve pesmi pa sta uglasbila Gojmir Lešnjak in Borjan Jurjevčič. Kot se spominja igralka SNG Drame Maja Sever, ki je nastopala v predstavi kot alternacija, so bile tovrstne predstave izziv že zaradi same tehnike. Čeprav to danes ni več problem, so v Skrivnostih na primer nastopali še z običajnimi, brezžičnimi mikrofoni, čemur se je morala prilagoditi tudi koreografija. Za prvi muzikal, ki se je tako tudi imenoval, pa velja Sneguljčica Bojana Adamiča iz leta 1993, ki so jo uprizorili v ljubljanskih Križankah v okviru Festivala Ljubljana, režiral pa jo Krešimir Dolenčić.
Muzikali kot nekaj z zahoda
Kot poudarja Barbara Hieng Samobor, je kakovostno realiziran muzikal silno draga stvar, zato so pri ustvarjanju zavore večinoma produkcijske oziroma finančne narave. Od ozvočenja, praviloma večje ekipe, drugih tehničnih posebnosti do same igralske forme. Kot poudarja igralka SNG Drama Maja Sever, je za muzikal treba biti v pevski in plesni formi, kar pa si gledališki igralci in igralke težko privoščijo. Na to opozarja tudi Barbara Hieng Samobor, ki pravi, da večina gledaliških ansamblov pri nas ni koncipiranih v tej smeri. Za to pa si prizadeva MGL, ki ima po njenih besedah že močno skupino igralcev in igralk, ki so istočasno tudi pevke in pevci.
Z oceno, da pri nas tako dolgo nismo govorili o muzikalih, imeli pa smo predstave z igro, petjem in plesom, je morda povezan tudi odnos, ki ga je Jugoslavija gojila do zahoda. »Eden od razlogov je morda tudi ameriški predznak, ameriška korenina tega žanra. Pred tridesetimi, štiridesetimi leti se vsega, kar prihaja od tam, ni zajemalo s tako veliko žlico,« pravi Barbara Hieng Samobor. So se pa po Prinčičevem mnenju tega precej bolj navdušeno lotevali na Hrvaškem. Številni se spomnijo rock opere Gubec Beg iz leta 1975, ki so jo uprizarjali v dvorani Lisinski in v kateri je med drugim nastopala Josipa Lisac. Leta 1972 pa so muzikal prvič uvrstili na program Festivala Ljubljana, ko so pri nas gostovali člani Gledališča Komedija iz Zagreba s predstavo Goslač na strehi.
Poleg tehnične in finančne zahtevnosti žanra k redkejšemu uprizarjanju zagotovo pripomorejo tudi predsodki. Po mnenju Barbare Hieng Samobor je skepsa povezana z »zgolj zabavljaško, poneumljajočo in/ali neprofesionalno izvedeno vrsto muzikalov. Poudariti pa je treba, da znotraj tega žanra obstajajo tudi možnosti za močan in presežen dramski ali glasbeni rezultat. Od klasičnih predlog sta taki na primer Kabaret in Goslač na strehi.«
Kot ugotavlja Maja Sever, se je v gledališčih muzikal večinoma uprizarjal kot parodija. »Ko nekdo na odru začne peti, je to lahko res smešno, zato je zelo pomemben način, na katerega je muzikal koncipiran.« Medtem ko v Drami morda res ne bomo videli broadwayskega muzikala, pa Brechtova Opera za tri groše, ki ima precej elementov muzikala, ni redkost. Na odru Drame so leta 2009 na primer premierno uprizorili tudi muzikal Neron v režiji Matjaža Zupančiča, za katerega je njegov avtor Andrej Rozman Roza dobil nagrado Prešernovega sklada. Rozman se žanru posveča še danes, ravno prejšnji teden so v Atriju ZRC uprizorili Zaničniško odmaševanje suverenosti, muzikal v obliki kabaretno-verskega obreda.
Komercialni žanr, ki meri na nostalgijo in čustva
Po Chicagu v Celju in Kabaretu v MGL v Sloveniji lahko vidimo tudi vedno več muzikalov komercialne narave, ki so nastajali v produkciji zasebnikov. Leta 2008 se je produkcije muzikala Moje pesmi, moje sanje lotil nekdanji smučar Jure Franko, leta 2014 pa Cvetja v jeseni televizijec Gorazd Slak. Tovrstni muzikali so bolj potujoče narave, kar pomeni, da po premieri praviloma sledijo nastopi na drugih slovenskih odrih po vsej državi. Kot se spominja Slak, je bila pri organizaciji Cvetja v jeseni ena največjih težav prav ta, kje bodo predstavo lahko izvajali. Čeprav sta Festival Ljubljana in z njim Križanke pokazala veliko razumevanja za muzikal, ki so ga na festival uvrstili tri poletja zapored, Slak meni, da bi za muzikal precej naredili s posebno dvorano, ki bi bila namenjena prav tej zvrsti.
Med novejšimi komercialnimi muzikali Cvetje v jeseni velja za prvi »polnokrvno slovenski« muzikal, kot mu reče Slak. »Z avtorjem Janezom Usenikom in Matjažem Vlašičem, ki je napisal glasbo, smo si prizadevali za to, da v zgodbo, ki jo vsi poznajo, dodamo prave čustvene dražljaje.« Glede zaključne točke si je Slak na primer zaželel, da bi bilo občinstvo tako ganjeno kot na koncu muzikala Les Miserables. »Zanimivo mi je, kako tudi moškim ob tej zaključni točki vedno kaj pade v oko.«
Čustva, pogosto tudi optimizem in veselje, ter glasba so tisto, kar na muzikale privablja množice. Kot lahko sklepamo iz komercialno uspešnih projektov, je zelo zaželeno tudi, da je v muzikalu nekaj, kar občinstvo pozna že od prej. Če je pri Cvetju v jeseni in Vesni to zgodba, je v Alpski sagi to glasba. Alpska saga stavi na formulo uspešnice Mamma Mia, saj so v ospredju vsem znane pesmi, okoli katerih je nato spletena zgodba. Čeprav po izobrazbi ni niti pevec niti igralec ali plesalec, je glavno vlogo v muzikalu prevzel Tilen Artač, violončelist in imitator. Vloge se je naučil v treh mesecih. Najprej je en mesec hodil na pevske vaje, nato se je ekipi pridružil na dvomesečnih vajah. »Še dobro, da sem akademski glasbenik, da lahko danes pojem skladbe Agropopa,« v šali pove Artač.
Muzikal je tako žanr, ki je zaradi velike ekipe in znanj, potrebnih za izvedbo, eden bolj zahtevnih, po drugi strani pa je zaradi svoje lahkotnosti, zabavnosti in komercialnosti vedno znova podvržen predsodkom in podcenjevanju. Sodeč po njegovi priljubljenosti pri nas – vedno pogosteje se ga lotevajo tudi šolski gledališki krožki – se mu morda obetajo lepši časi, za kar pa bi po mnenju sogovornikov in sogovornic verjetno potrebovali bolj specializirano izobraževanje in pa infrastrukturo, torej dvorano, ki bi bila lahko vse leto namenjena izvajanju muzikalov.
