»Ne glede na to, kaj se človeku zgodi v življenju, se ne sme vdati brez boja.« To je osrednje sporočilo brezčasne novele Starec in morje ameriškega pisatelja in novinarja Ernesta Hemingwaya (1899–1961), v kateri je avtor prekosil samega sebe in do popolnosti dodelal svoj minimalističen slog, v katerem vsaka beseda nekaj pove in nobena ni preveč. Obveljal je za mojstra tako imenovane teorije ledene gore, po kateri je večina pomena skrita pod površjem besedila.
Zgodba v noveli pripoveduje o ostarelem kubanskem ribiču Santiagu, ki mu šele po 84 dneh neuspešnega ulova uspe na odprtem morju uloviti ogromno ribo, marlina, ki ga z majhnim čolnom skuša privleči do obale. Upanje in hrepenenje ter tudi obup se v njem prelivajo kot morski tokovi, kajti njegov plen začnejo napadati morski psi. Po velikih naporih se v pristanišče vrne zgolj z ribjim skeletom. A to ga ne zagreni, pridobi celo spoštovanje. Gre za krožno strukturo zgodbe: Santiago začne in konča v isti koči, a notranje ni več isti človek. Hemingway je za novelo leta 1953 prejel Pulitzerjevo nagrado za leposlovje, posebej izpostavljena pa je bila tudi v obrazložitvi Nobelove nagrade za književnost, ki jo je prejel leta 1954 za svoj celoten literarni cikel.
Med kubanskimi ribiči
Starec in morje pomeni prelomnico v Hemingwayevem ustvarjanju in ameriški literaturi. Novelo je napisal leta 1951 na Kubi, v svoji hiši Finca Vigía blizu Havane, dokončal pa jo je natanko na današnji dan, 4. marca 1952. Izšla je še istega leta, najprej v časopisu (1. septembra 1952 v reviji Life v nakladi približno pet milijonov izvodov, ki so v dveh dneh pošli), nato pa še v knjižni obliki pri založbi Charles Scribner's Sons. To delo je pomenilo njegov velik povratek po kritiško slabše sprejetem romanu Across the River and Into the Trees (1950). Tudi sam je bil prepričan, da je z novelo Starec in morje znova dosegel umetniški vrh.
Jedro zgodbe je Hemingway nosil v sebi že več kot desetletje. V navdih so mu bili resnični kubanski ribiči, ki jih je vsakodnevno srečeval, zlasti Gregoria Fuentesa, kapitana njegove ribiške ladje Pilar. Motiv starega ribiča, ki ulovi ogromno ribo, a mu jo morski psi raztrgajo, je že leta 1936 opisal v reviji Esquire. Ko se je odločil, da napiše še novelo, je pisal izjemno hitro in z izjemno disciplino. Osnutek je dokončal v približno osmih tednih. Hemingway je pozneje dejal, da je poskušal napisati vsako stran najboljše, kolikor zna. Ter da je lik Santiaga njegova najbolj dovršena literarna figura, kar jih je kdaj ustvaril. Rokopis obsega približno 27.000 besed.
Strah pred izgubo ustvarjalnosti
Hemingwayeva mladost je bila vse prej kot lahka. Pri devetnajstih letih je kot voznik reševalnega vozila sodeloval v prvi svetovni vojni v Italiji, kjer je bil hudo ranjen, kar je zaznamovalo tudi njegovo poznejše življenje in pisanje. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je živel v Parizu med umetniki bohemi in se družil z avtorji, kot sta F. Scott Fitzgerald in Gertrude Stein. Vendar mu je vojna dodobra načela zdravje, kmalu po izidu novele Starec in morje pa je v naslednjih dveh letih doživel še dve skoraj usodni letalski nesreči v Afriki, ki sta njegovo zdravje še bolj spodkopali. Nobelova nagrada, ki je prišla leto dni po letalskih nesrečah, je tako še poglobila njegov medijski mit preživelega junaka, ki ga je ustvaril s starcem Santiagom.
Pravijo, da je novela Starec in morje celo njegovo najboljše delo. Vsekakor pa na podoben kakovostni nivo sodijo še Zbogom orožje, roman o ljubezni in vojni, Komu zvoni, zgodba iz španske državljanske vojne, ter Sonce vzhaja in zahaja, roman o izgubljeni generaciji pariške scene. Hemingwayev slog pisanja je jedrnat, brez odvečnih pridevnikov, poln (samo)dialogov, hkrati pa brez neposrednega izkazovanja čustev. Njegovo zasebno življenje je bilo bolj zapleteno. Živel je na Kubi in v Španiji, poročil se je štirikrat in imel številne ljubezenske avanture. Toda za javno podobo robustnega moškega so se dejansko skrivali depresija, alkoholizem in strah pred izgubo ustvarjalnosti, na kar aludira tudi Starec in morje.
Četudi novela nosi sporočilo, da »človeka lahko uničiš, ne moreš pa ga premagati«, se je Hemingway le slabih deset let po izidu novele vdal in 2. julija 1961 na svojem domu v Ketchumu storil samomor. Njegov oče je prav tako storil samomor, očitno je tudi družinska travma odigrala svoje. Za vedno pa je Ernest Hemingway preoblikoval ameriško prozo, vplival na generacije pisateljev, ustvaril arhetip modernega junaka ter utemeljil minimalistični slog, ki so ga posnemali številni poznejši avtorji, med njimi Raymond Carver in Cormac McCarthy.
Njegova dela še danes beremo, ker odpirajo temeljna vprašanja o tem, kaj pomenita pogum in dostojanstvo ter kako živeti ob neizogibnem porazu. Novela Starec in morje je del šolskih kurikulov po vsem svetu in je prevedena v več deset jezikov. Leta 1958 je nastala tudi adaptacija s Spencerjem Tracyjem v glavni vlogi, ki so jo režirali Fred Zinnemann, John Sturges in Henry King, pri pisanju scenarija pa je sodeloval tudi sam Hemingway.
