Bil je slaven, jaz sem bil otrok, verjel sem, da je nesmrten. Vsako leto je stal na vrhu novega osemtisočaka, tudi na dva je splezal v enem letu. Mediji so ga kovali v zvezde, vendar je ostajal skromen delavski otrok iz Katovic. Ko je umrl, se mi je porušila podoba o superjunaku in pozneje sem spoznal manj bleščeče plati plezanja, predvsem visoko ceno, ki so jo plačali poljski alpinisti. V osemdesetih in devetdesetih letih jih je veliko umrlo, Kukuczka je v Himalaji izgubil štiri soplezalce, zaradi tega je imel močan občutek krivde.
V Jurku se dotaknete tudi v vrhunskem alpinizmu neizogibnega egoizma.Temu se nisem želel izogniti. Pred petimi leti sem se srečal z Jurkovo vdovo Celino in najprej sem ji povedal, da ne želim narediti zgodbe o superheroju. Zgolj s pogledom mi je sporočila, da se strinja, in to sem razumel kot zeleno luč za začetek snemanja.
V filmu se zdi Jurkova vdova zelo žalostna.Zagotovo je zelo osamljena, po smrti moža se ni z nikomer zbližala. Mislim, da 26 let po njegovi smrti še vedno živi z njim.
Tudi to po svoje govori o ceni alpinističnih dosežkov.Upam, da v filmu vseeno ni videti, kot da podajam sodbe. Pred tremi leti so štirje poljski alpinisti splezali na Broad Peak, med sestopom pa sta dva od njih umrla in mediji so uprizorili pravo gonjo proti alpinistom – ljudje, ki nimajo pojma o plezanju, pa tudi, če bi ga imeli, nimajo pravice obsojati. Zelo pomembna se mi zdi misel, ki jo Kukuczka pove na začetku filma – da ne pleza zaradi medijev in slave, ampak zaradi ljubezni do plezanja, zato, ker je plezanje čisto.
Vseeno pa je moral sodelovati z mediji.Pri nas imamo Poljski filmski inštitut, od katerega je mogoče z dobrim scenarijem prej ali slej dobiti denar za film. Za alpinizem pa ni javnega denarja, zato morajo plezalci prodajati svoja čustva. Kot pravi Kukuczka v filmu, mora kot prodajalec odgovarjati tudi na neumna vprašanja medijev – zakaj hodi v gore, kaj čuti na vrhu gore, ali je vraževeren in podobno. Mediji to še vedno počnejo.
Menite, da gredo alpinizem in mediji sploh skupaj?Ne vem, kaj naj si mislim, mediji so pogosto preveč pohlepni, prišlo je do tega, da to izkoriščajo sponzorji in plezalci brez medijev ne morejo več dobiti denarja. Mislim, da »čistega« alpinizma iz petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja ne bo nikoli več, mini kamere so postale tako pomemben del opreme kot cepin in dereze, vse se snema, ne veš več, kdo je plezalec igralec in kdo igralec plezalec.
Kot je videti v filmu, so poljski plezalci izboljševali proračune svojih ekspedicij s tihotapljenjem in preprodajo raznega blaga v Nepalu in Pakistanu.Imeli so res neverjetno domišljijo. Žal v dokumentarcu nisem mogel uporabiti vseh arhivskih posnetkov in anekdot o tem. Ženska odprava na K2 je pod vodstvom Wande Rutkievicz leta 1982, v času vojnega stanja na Poljskem, pretihotapila 200 sušilnikov za lase. Najprej so morale napiti in zavesti poljske carinike, potem pa še prepričati pakistanske carinike, da kot ženske na odpravi to res potrebujejo.
Sta Kukuczka in Reinhold Messner tekmovala, kdo bo prej splezal na vse osemtisočake?Bila sta kot fantiča, javno tega seveda nista hotela priznati. Njuno tekmo so spodbudili poljski, italijanski in avstrijski mediji.
Vi plezate?Plezanje in plesanje sta moji najbolj grozni življenjski izkušnji. V srednji šoli sem šel v plezalski tečaj, učitelj mi je rekel, da še ni bilo idiota, ki ga ne bi uspel opraviti; po dveh dneh me je začel spraševati, ali si res želim plezati, na koncu pa tečaja seveda nisem naredil. Tega nisem mogel preboleti več let, zdaj pa vidim, da je plezanje v meni na drugačen način. Če nič drugega, me je stvar, ki je ne morem početi, toliko bolj očarala in sem si zato še bolj želel narediti film o Kukuczki.
Kako ste zbrali denar za snemanje?Večino denarja sem dobil od Poljskega filmskega inštituta, ki se financira s prispevki iz reklamnih prihodkov komercialnih televizijskih postaj, deloma pa iz prihodkov loterije. Denar so prispevali še regijski (šlezijski) filmski sklad, mesto Katovice in moji poljski prijatelji v Chicagu. Za film smo porabili približno 115.000 evrov.
Kakšna je sicer scena z dokumentarci na Poljskem?Dobra, močna in neodvisna. Lani sta bila dva poljska dokumentarca nominirana za oskarja, letos pa je bil eden od mojih kolegov precej blizu nominacije.
Kaj pripravljate zdaj?Zdaj z velikimi težavami pripravljam svoj četrti film, o poljskem zdravniku, ki humanitarno dela v Somaliji. Trikrat sem že bil tam, potem pa so v Mogadišu ubili koproducenta, ki je bil zadolžen za našo varnost med snemanjem. Zdaj bomo morali film posneti v neki drugi afriški državi.
