Ko se je v Piranu leta 1692 na današnji dan rodil Giuseppe Tartini, slavni virtuoz na violini in oče slovite sonate Vražji trilček, je naše obmorsko mestece pripadalo Beneški republiki. Ves čas se je v bistvu gibal v italijanskem glasbenem in kulturnem okolju, govoril je italijansko, ne nazadnje njegov priimek zveni italijansko, zaradi česar ga imajo Italijani bolj za svojega, kot ga lahko imamo za svojega Slovenci. Sicer pa je Tartini živel v času, ko se med evropskimi ljudstvi še ni govorilo o narodni zavesti.
Mladi Tartini je vendarle nekaj časa prebil na ozemlju današnje Slovenije. V Piranu je živel z očetom Giovannijem Antoniem Tartinijem, ki je bil trgovec s soljo, ter materjo Caterino Zangrando, ki je bila potomka ene od piranskih plemiških družin, katere korenine bi lahko bile deloma slovanske. Najprej se je šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru, verjetno pa je hodil tudi na piransko akademijo I virtuosi, kjer so se zbirali izobraženci in patriciji. Tam se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi, vse to pa je verjetno vplivalo na Tartinijevo svetovljanstvo. Ves čas je v sebi čutil nemir, ki ga je gnal naprej.
Sloves po vsej Evropi
Služba duhovnika, v katero ga je usmerjal oče, je bila zanj preveč utesnjena, zato jo je mahnil na pravno fakulteto Univerze v Padovi. Ko se je skrivaj poročil z Elisabetto Premazore, nečakinjo padovskega škofa, je moral Padovo zapustiti, da se je izognil ječi. Zatekel se je v samostan k minoritom v Assisiju, kjer je končno našel svoj ustvarjalni mir. Šele tam se je iz ljubiteljskega violinista kot samouk prelevil v mojstra. Začel je tudi skladati in se posvečati glasbeni teoriji ter kmalu začel opozarjati nase. Priključil se je raznim gledališkim orkestrom, kjer se je uveljavil kot solist. Mojstril se je tudi v Anconi. Ni slovel le po hitrosti igranja, ampak predvsem po čistosti tona in izjemni tehniki, ki so jo pozneje posnemali violinisti po vsej Evropi.
Sloves o njem se je širil in padovski škof mu je naposled dovolil, da se vrne k ženi v Padovo, kjer je brez avdicije še ne tridesetleten postal prvi violinist in koncertni mojster kapele cerkve svetega Antona v Padovi, kar je bila zelo ugledna funkcija. Vmes je deloval tudi v Pragi. Leta 1728 je ustanovil violinsko šolo, katere sloves se je hitro razširil po vsej Evropi. Študentje so ga klicali il maestro delle nazioni (mojster narodov), šole pa se je prijel naziv La scuola delle nazioni (šola narodov).
Vražji trilček
Tartinijeva zgodba ni le pripoved o virtuoznem violinistu iz 18. stoletja, temveč skoraj arhetipski primer tega, kako nastajajo umetniški miti. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Morda gre za legendo, morda pa je res o tem pripovedoval skladatelj sam, a skladba naj bi nastala po navdihu vraga, ki se mu je prikazal v sanjah, sedel na rob njegove postelje in nepozabno igral na violino. Ko se je Tartini zjutraj zbudil, je melodijo, ki jo je slišal, takoj zapisal, a je bil razočaran, ker je ni mogel zapisati popolno. Prav v tem priznanju tiči bistvo mita: popolnost obstaja, a je človeku nedosegljiva.
Ta motiv ni osamljen. V evropski kulturi se ponavlja v različnih oblikah, od Fausta do Paganinija, in vedno znova izraža isto napetost, namreč da je umetnik posrednik nečesa večjega od sebe, nadnaravnega ali vsaj nerazložljivega. Vseeno mu je uspelo napisati tehnično eno najzahtevnejših skladb v vsej violinski literaturi, težavna pa je zaradi dvojnih prijemov, dolgih trilčkov v kombinaciji z melodijo ter ekstremnega nadzorovanja lokovanja, ki ga je sam očitno pridobil tudi s sabljanjem, kar je manj znano dejstvo o Tartiniju.
Tartinijeva zapuščina
Zapustil je obsežen opus: okoli 130 koncertov in več kot 170 sonat za violino. Pisal je pretežno za violino. Zanimivo je, da svojih del ni datiral, tako da jih je kronološko nemogoče razvrstiti. Muzikologi se orientirajo po slogu, ki naj bi ga postopoma razvijal, kar pa tudi ni zanesljivo, saj je svoja dela ves čas popravljal. Opus je v precejšnji meri neraziskan, številna dela so pozabljena, po drugi strani pa so nekatera dela zelo pogosto na koncertnih programih.
Kar se tiče glasbene teorije, danes Tartiniju zgodovina glasbe in fizika priznavata odkritje kombinacijskih in diferenčnih tonov. Zanimivo je, da sta do sočasnega odkritja prišla nemški teoretik Georg Andreas Sorge in francoski skladatelj Jean-Philipp Rameau. Odkriti akustični fenomen je Tartini imenoval terzo suono ali tretji zvok. Violinisti pravijo, da tretji ton zazveni, ko sočasno in s primerljivo intenziteto zvenita čista tona s čim manj alikvotov, kar je Tartini uporabljal predvsem pri uglaševanju strun na godalih. Sicer pa je stal za idejami, da harmonija izhaja iz fizike zvoka, da mora intonacija slediti naravnim razmerjem ter da mora glasbenik razumeti znanost, ne le igrati.
Tartinijeva rojstna hiša je danes ena najstarejših stavb na Tartinijevem trgu v Piranu. Tam je sedež Skupnosti Italijanov, v njej potekajo kulturni dogodki, v prvem nadstropju pa je spominska soba s Tartinijevimi predmeti. Najdragocenejša je njegova violina, ena od treh, omenjenih v skladateljevi oporoki. Violino je v Bologni izdelal Nicolò Marchioni, bolj znan pod psevdonim Nicolò Amati. Za spominsko sobo skrbi Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran, pisno gradivo o skladatelju pa je v lasti Pokrajinskega arhiva Koper. Tam je tudi pismo, ki ga je Tartini napisal svoji učenki, slavni violinistki Maddaleni Lombardini, kjer ji razlaga pravila tehnike lokovanja. Pismo je zanimiv primer dopisnega poučevanja violine iz sredine 18. stoletja. Na osrednjem trgu je tudi skladateljev kip beneškega kiparja Antonia dal Zotta, v bližini pa Tartinijevo gledališče. V Padovi najdemo dve znamenji, posvečeni Tartiniju: na pročelju cerkve svetega Antona, kjer je deloval kot vodja glasbene kapele, je njegov doprsni portret, na pročelju cerkve svete Katarine, v kateri je pokopan, pa je spominska plošča. Umrl je 26. februarja 1770.
