“V bistvu je vse enako kot včasih, samo ena stvar se je spremenila. Zdaj pred koncertom ne smemo več piti. Ker sicer vse pozabimo in nam roke več ne delajo. Včasih pa je roka igrala kar sama od sebe, tudi če sem bil na pol nezavesten.« Marc Kavaš – virtuozni kitarist, ki je bil član Pankrtov v drugi polovici osemdesetih in je posnel njihova zadnja dva albuma, Pesmi sprave in Sexpok – je ob devetih zvečer, udobno zleknjen v fotelju, razglabljal o stanju telesa, ki ne sledi več večni mladosti duha. Vrček piva, ki se je rosil pred njim, je tako prišel na vrsto šele po zgodnjevečerni vaji ansambla.
Lepi in prazni
Ta vaja sicer ni bila prav dolga. Prekinila jo je kvalifikacijska tekma za svetovno prvenstvo v nogometu, ki si jo je moral pevec Pero Lovšin očitno nujno ogledati. »Gremo, fantje, še dva komada in končamo!« je narekoval oster tempo. Kavaš, ritem kitarist Bogo Pretnar in bobnar Slavc Colnarič pa so se v uri in pol igranja ravno dobro ogreli. Pretnar in Kavaš sta po Lovšinovem odhodu preigravala še novo kitarsko »partituro«, kot je rudimentarno pank simfonijo, ki jo je menda zložil pred nekaj dnevi, poimenoval Pretnar.
Pank res nikoli ni veljal za visoko kulturo, a je – ne brez razloga – za Slovence pomembna kulturna dobrina. Da brez potresa, ki so ga povzročili Pankrti, ne bi bilo ne kasnejše Nove revije ne slovenske osamosvojitve, je legendarna ugotovitev filozofa Tineta Hribarja. A za položaj Pankrtov na slovenskem kulturnem zemljevidu je še bolj pomembno recenzijsko »navodilo« Dimitrija Rupla bralcem Teleksa, da je Pankrte »treba preslišati«. To jih je za vse čase umestilo med Draga Jančarja in Irwine.
V poznih sedemdesetih je Slovenija pank kot kulturno vrednost tudi izvažala. V tedanjo jugoslovansko prestolnico je slovenska kulturna politika leta 1979 uradno poslala Pankrte, skupaj s pesniki, literati in slikarji, da bi tam predstavili »mlado slovensko kulturo«. »Nobenega kurca nočem tle! Kako ste lepi! Lepi in prazni!« je Beograjčane že prvi večer nadrl Lovšin. Bil je naličen okrog oči in oblečen narobe – v na hrbtu zapeto rdečo srajco, da ga je, medtem ko je spuščal hropeče krike, stiskala kot prisilni jopič. »Takrat je na koncert prišlo bolj malo ljudi,« se dogodka v študentskem kulturnem centru SKC spominja Pero Lovšin. »Ampak že naslednji beograjski koncert je bil razprodan.« Kdor prve šokantne predstave ni videl, druge res ni hotel zamuditi.
Nova pank partitura
Pretnarjeva nova zamisel je v primerjavi s tistim hropenjem v ponedeljek res zvenela kot Mahlerjeva peta. Basistu Boretu Krambergerju se je kar smejalo. »Partitura!« je pomežiknil proti kitaristoma, ki sta eden nasproti drugemu polagala prste med prečke. Navsezadnje so Pankrti letos marca tri skladbe odigrali tudi v državnem kulturnem hramu – pod veličastnimi Schukejevimi orglami v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
»Zdaj malo dlje rabimo, da se spravimo v pogon,« je priljubljeno temo pankrokerjev na pragu penzije po vaji načel še Bogo Pretnar. V lokalnem bifeju so vajo nadaljevali sede, s teoretičnim delom. Spomini na minule koncertne podvige, divje zabave, domislice na meji norosti in čudenje nad vztrajnostjo bizarnega v sebi so se izmenjevali z opisi aktualnih tegob. Pankrti jih imajo za solidno kartoteko. Od nečesa, kar spominja na putiko (»Veš, to je nekakšna kalcinacija…«), do išiasa in vnetih prebavil (»Zdravnik mi je rekel, da ne smem…«). Ker imam po dolgih desetletjih »druženja« s Pankrti težave z desnim gležnjem, astmo in dioptrijo tudi sam (s spominom pa očitno ne, saj še dobro pomnim dan, ko sem prvič slišal Pankrte in njihov Osmi dan), smo se odlično razumeli. In, jasno, beseda je tekla tudi o prostati, tej večni metafori za srečanje slehernika z realnostjo. Pa četudi je panker.
A kot so se Pankrti realnosti leta 1977 zoperstavili z veličastno ironijo – v resnici je bolana vsa Lublana! – tudi zdaj, po štiridesetih letih, vsako njihovo dejanje izžareva veliko volje do… Življenja. Triumf volje! Na katerega se, kot se je izkazalo na eni od fotografij, ki jih je Pretnar – poosebljena hiperaktivna motnja in nenehno preskakovanje med temami pogovora – razkazoval na svojem pametnem telefonu, fantje poščijejo. »Na to se enostavno moraš poscati!« je Pretnar komentiral podobo postave, slikane s hrbtne strani, ki je v Nürnbergu odtočila pod Hitlerjevo tribuno, kjer je Leni Riefenstahl posnela film Triumf volje. Fotografija je nastala pred desetimi dnevi, ko so se Pankrti vračali s koncerta v Berlinu. Esenca Pankrtov je bilo rušenje avtoritet in utapljanje »režimov« v golidah urina in bruhanja.
Nespodobno povabilo
Teden dni pred velikim koncertom ob štiridesetletnici, ki bo 20. oktobra v ljubljanskih Stožicah, je vzdušje med Pankrti ekstatično. Vaja, na kateri so brez predaha drveli čez šestindvajset skladb, je bila trening za veliki oder. Colnarič še mlati po bobnih kot nekoč, Kavaš je še bliskovit v solažah. Fantje plešejo s kitarami, simulirajo pohod na mikrofone med refreni in trenirajo interakcijo s publiko. »Šli smo skozi tri obdobja,« se je skozi dolgi uvodni del Umazanih iger prekričal Pero Lovšin. »Prvih deset let je bilo veselo. Po našem razpadu je bilo nostalgično. Zdaj pa je delovno.« Že skoraj leto dni vadijo brez predaha, dvakrat na teden.
Po svetu ni malo nekdanjih glasbenih veličin, ki se ob okroglih obletnicah zberejo, ker jih iz glasbene upokojitve zvabijo »nespodobna povabila« organizatorjev koncertov. V Stožice pride Pankrtom na oder družbo delat celo Glen Matlock, prvi basist Sex Pistols. Če si roker z ostarelimi hiti, skorajda lažje napolniš veliko halo – ali v svetovnem merilu serijo stadionskih koncertov – kot če ustvarjaš kaj sodobnega.
Vsled »nespodobnega povabila«, ki ponuja slutnjo solidnega ekonomskega preračuna, so se Pankrti zbrali tudi pred desetimi leti, ob tridesetletnici, ko so napolnili Halo Tivoli. Pred tem od konca osemdesetih – ko so nazadnje igrali na Kongresnem trgu na protestnem shodu za Janšo, Borštnerja, Tasiča in Zavrla – niso hoteli igrati. Z izjemo leta 1996, ko so se ponovno zbrali tudi Sex Pistols in so skupaj igrali v Hali Tivoli.
Lovšin je v devetdesetih začel samostojno kariero in je le za kratek čas, ob koncu devetdesetih, v svoji spremljevalni zasedbi ponovno angažiral Colnariča in nekoč za Pankrte najpomembnejšega kitarista Dušana Žiberno. Medtem so se preostali Pankrti oprijeli karier, služb, »običajnih« življenj, hobijev in športa. Kramberger, na primer, je eden od vodilnih kadrov na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vodovodni inkasant Colnarič je pred nekaj leti v svoji kategoriji odnesel zmago s tekaškega maratona v Beogradu, letos pa je v svoji kategoriji zmagal na velikem kolesarskem maratonu Franja. Obiskovalci ljubljanskega Orto bara lahko kdaj ponoči naletijo na Colnariča tudi pod šankom – kjer se s tri desetletja mlajšimi fanti za šalo pomeri v delanju sklec. Na dober dan jih zmore čez sedemdeset v enem kosu oziroma »vedno eno več od tebe«. In doslej se še ni našel junak, ki bi Colnariča premagal.
»Spet smo pravi bend!«
Nostalgično obdobje, tudi obdobje zanikanja, pa se je za Pankrte pred desetimi leti s Halo Tivoli končalo. »Hala Tivoli je magična. Veš, kakšni bendi so že tam igrali!?« je Pretnar nostalgijo umestil v daljno preteklost. »Tam smo poslušali Queene, Jehtro Tull, Status Quo, B. B. Kinga. Igral je štiri tone, ampak kako jih je igral!« ga je kar dvigovalo s stola. »Bili smo prvi, ki smo na koncertih v Hali Tivoli začeli podirati stole in smo šli plesat pred oder,« se je naslednje jutro, ob kavi na Kodeljevem, magičnosti dvorane pod Rožnikom spomnil tudi Lovšin. »Z ženo Darjo sva v prvem letniku faksa s sošolci plesala pod odrom na nastopu Cata Stevensa. Redarji so nas hoteli napoditi, a je Stevens zahteval, da nas pustijo pri miru. Bili smo tudi na koncertu Johna Mayalla, ki me je povabil celo na oder in sem z njim igral orglice. Vse to je bilo že pred Pankrti.«
Pankrti so bili pred ustanovitvijo benda veliki ljubitelji glasbe sedemdesetih, ki se je opirala še na šestdeseta. Ko je prišlo obdobje panka, so imeli Lovšin, Colnarič, Pretnar, Kramberger in preostali že izdelan glasbeni okus. »Prvinski« pank so igrali na prvih ploščah, kasneje pa je prišla do izraza njihova muzikalna razgledanost. »Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« pravi Lovšin.
Delovno obdobje Pankrtov je intenzivno. Zlasti po letu 2010 igrajo dokaj redno, tudi v nekdanjih jugoslovanskih republikah. V Srbiji so Pankrti – skupaj s skupino Siddharta – igrali na festivalu Beer Fest pred 140.000 ljudmi. »To nam omogočajo skladbe Osmi dan, Lublana je bolana in Bandiera rossa, ki jih pozna vsa Jugoslavija,« pravi Pretnar. »V zadnjem času se imamo res dobro. Nismo več le projekt, ampak smo spet pravi bend!«
Po tridesetih letih so letos izdali tudi novo skladbo, naslovljeno To ni več Slovenija. »Zapomn si, pršel bo ta dan, ko prestol bo spet u Lublan. Ti se boš nanga usedu, z njega boš sonce loh gledu. Tvoja senca bo naš spomenik in na Triglavu zrasu bo nov ledenik!« Tako se glasi optimistični del skladbe. Fatalistični del je citiranemu komplementaren. V celoti je realistična.
Rdeče plakate za koncert v Stožicah so Pankrti izobesili že pred letom dni. Nanje so natisnili slogan »Gospodje, jest vam ne verjamem«, ki je parafraza njihovega prvotnega slogana »Tovariši, jest vam ne verjamem«. »Nismo verjeli takratnim tovarišem in danes ne verjamemo tem gospodom,« pravi Lovšin. »Ampak ljudje lahko sporočilo razumejo tudi po svoje. Rokenrol je še vedno predvsem zabava. Zdelo bi se mi patetično, če bi hotel na vsak način ljudem nekaj sporočiti.«
Pankrti še vedno igrajo pesmi upora. To publika od njih tudi pričakuje. »Ampak če bi delal tisto, kar hočejo drugi, ne bi postal panker, niti kaj drugega,« pravi Lovšin. Pesmi Pankrtov so hkrati pesmi zabave. Uvodna skladba z njihovega prvega albuma Dolgcajt ima besedilo, prikladno za vse čase. In vse smeri vetra: »Kruha in iger nam rajš dejte zdej, saj tko itak nočmo več naprej. Kruh nej bo beu in igre zabavne, še ceste nam dejte lepe in ravne, kruh bomo jedel, se igre igral, po cestah se bomo med sabo ubijal. Poglejte nas, butnte dol, medtem k se kopate na kosta del sol. Ne se bat dab se šli kakšen upor, sej vidte da držimo skoz roke gor. Kruha in iger! Nočmo več nazaj!«
Samopostrežna je odprta.
