V industriji, ki je zgrajena na temeljih dima in ogledal, je staranje skorajda dejanje upora. Vendar za Kate Winslet, eno najbolj cenjenih igralk svoje generacije, upor ni zgolj pasivno sprejemanje starosti ali let. Je aktivna, glasna in namerna zavrnitev novega vala umetnih popravkov, ki grozi, da bo dokončno izbrisal mejo med človekom in algoritmom.
V nedavnem pogovoru za britanski The Times, ki odmeva daleč onkraj filmskih krogov, je zvezdnica serije Mare iz Easttowna in filma Titanik postavila neprijetno ogledalo Hollywoodu. Njena tarča niso bili samo producenti ali studii, temveč nova epidemija, ki se širi po rdečih preprogah: normalizacija injekcij, polnil in vseprisotnih zdravil za hujšanje, kot je ozempic.
Konec dobe obraza
Winsletova, ki se trenutno pripravlja na promocijo projekta Lee – biografskega filma o legendarni vojni fotografinji Lee Miller – opozarja na premik, ki je bolj zaskrbljujoč od preproste nečimrnosti. »Izgubljamo tisto, kar lepota v resnici pomeni,« ugotavlja igralka.
Njena kritika prihaja v času, ko se estetska medicina in družbena omrežja zlivajo v eno. Mlade ženske, opozarja Winsletova, nimajo več referenčne točke za to, kako je videti naraven človeški obraz. »Tam zunaj vlada kaos,« pravi brez olepšav. »Nekateri si za vsako ceno želijo biti nekdo drug. Toda ali sploh vedo, kaj vnašajo v svoja telesa? To popolno zanemarjanje lastnega zdravja je srhljivo.«
Medtem ko je Hollywood vedno prodajal fantazijo, Winsletova trdi, da smo prešli v fazo patologije. Ne gre več za ličila in luči, ampak gre za kemično preoblikovanje telesa za všečke, za filtre, za iluzijo, ki ne obstaja niti v treh dimenzijah računalniške grafike, kaj šele v resničnem življenju.
Incident na snemanju
Zavezanost Winsletove avtentičnosti ni zgolj retorična. Je bržkone sestavni del njenega umetniškega procesa. V filmu Lee, kjer upodablja Millerjevo – žensko, ki je prehodila pot od manekenke do priče grozotam v koncentracijskem taborišču Dachau – se je Winsletova soočila s pritiskom, ki je simptomatičen za celotno industrijo.
Med snemanjem prizora v kopalkah je član ekipe diskretno predlagal, da bi z osvetlitvijo ali kotom kamere skrili njen trebuh oziroma naravne gube na njem. Njen odziv je bil oster in neposreden: »To je moje življenje. Niti na misel mi ne pride, da bi to skrivala.«
Za Winsletovo, ki je zgradila kariero na čustveni globini, in ne na manekenski popolnosti, je vsaka guba in vsaka oblina del zgodbe, ki jo pripoveduje. »Nekatere najlepše ženske, ki jih poznam, so starejše od 70 let,« poudarja. Zavrnitev prikrivanja telesnih značilnosti v filmu Lee ni bila malomarnost, temveč poklon ženski, ki jo je igrala – ženski, ki je živela polno, težko in resnično življenje, ne življenja, filtriranega skozi lečo instagrama.
Farmakološka vitkost
Morda najbolj goreč del njene kritike se nanaša na nenadno hujšanje Hollywooda. Uporaba zdravila za diabetes kot sredstva za hitro hujšanje je postala javna skrivnost industrije. Winsletova ne skriva razočaranja nad kolegicami, ki so dosegle stopnjo samozavesti in moči, nato pa podlegle pritisku farmakološke vitkosti.
»Vidim igralke, ki končno nastopajo samozavestno – in potem jih veliko med njimi poseže po teh tabletah. Zakaj?« se sprašuje. »Če je človekova samopodoba tako zelo odvisna od zunanjega videza, je to strašljivo.«
S tem odpira širšo debato o tem, kaj uspeh v resnici zahteva. Winsletova demistificira hollywoodski videz kot mit, ustvarjen s štirimi urami sedenja v maskirnici, dragimi tretmaji in profesionalno osvetlitvijo. »Nihče v resničnem življenju ni videti tako,« opominja občinstvo.
Vrnitev k osnovam
V nasprotju s trendom hitrih rešitev Winsletova zagovarja skoraj radikalno preprostost: spanje, zelenjava in hidracija. V dneh pred rdečimi preprogami se odpove priboljškom, toda njena »skrivnost« ni v dragih kremah, temveč v vodi. »Voda, voda, voda. Koža vam bo hvaležna,« svetuje.
To se morda sliši banalno, toda v kontekstu industrije, ki služi milijarde z negotovostjo žensk, je promoviranje zdravja pred estetiko subverzivno dejanje. Kate Winslet ne prodaja izdelka, ona prodaja idejo, da je biti v svojem telesu – takšnem kot je, s sledmi časa in izkušenj – dovolj.
