Kajti na vprašanje, mar ni vendarle res, da moška privlačnost vseeno vsebuje tudi kanček tako imenovane »pavijanskosti«, sta mladenki odgovorili pritrdilno. Čeravno sta različni. Medtem ko so prvi, imenujmo jo K., bolj všeč lagodnejše okolje Metelkove in glam metalci, druga operira po Cirkusu, Topu in Parlamentu oziroma nikdar ne bi šla taborit z metalcem. »Jaz sem bolj počasna. Ne rečem si takoj: ja, to je to. Rada spoznam človeka skozi pogovor. Izbirčna sem in lahko me odvrne vsaka malenkost. Nedavno mi je bil zelo všeč neki poba. Kar nekaj časa sem bila zagledana vanj in sva si bila vedno bolj blizu, potem pa si je spel lase v figo in vse me je v trenutku minilo,« pravi mladenka, ki trdi, da niti ne osvaja, ampak da vedno čaka. Oziroma kvečjemu pripušča. Postopoma.
Igrica za oba
Če smo pred tremi tedni, v klimaksu poletja, govorili o moških pristopih pri osvajanju, tokrat besedo dobiva ženski spol. Prihaja jesen. Čas za resnejše zveze. Za ozimnico, bi se pohecal kdo. Tudi tematika je bolj kočljiva. Kajti iniciativa pri navezovanju stikov pregovorno pripada moškim. »Čeravno imaš ženske, ki gredo ven z idejo, da bodo naredile 'to in to' in 'to in to' res naredijo. Briga jih,« dodaja mladenka K.
Nekaj starejša 32-letna N. je podoben žanr punce. Glede zadev, kot so enakovredno oziroma pravično vrednotenje učinkov na delovnem mestu, je prepričana feministka, glede osvajanja pa vendarle konservativka: »Nerodno mi je pecati, pa tudi ne prenesem ideje, da sem nekoga v nekaj prisilila ali napeljala,« pravi. In dodaja: »Od 16. leta naprej se vedem tako. Pa so se mi takrat 30-letnice, kar sem danes jaz, zdele obupanke. Se pa rada smejim in nasmehnem in se verjetno sploh ne zavedam, da s tem pritegnem pozornost in morda dam kako upanje. Morda pecam podzavestno, tako, da ne reagiram, je pa takoj 'lom', če mi nekdo reče, da sem mu všeč, on pa je meni tudi. Sicer pa so triki dokaj enostavni in znani. Začenši s tem, da jokajoče gledaš. Spomnim se, da so bile punce v K4 stalno malce žalostne, okrog njih pa trop. Vsi bi pomagali. Tega je ogromno. Pa za oktavo zvišati glasek, v glavi pa že brni poroka.«
Njena kolegica Z. se osvajanja ne otepa. Nasprotno. Zabava jo. Uživa v igri. »Seveda pecam,« pravi: »S pogledi, z besedami, tudi sama sem že pristopila k tipu. In vedno mi uspe. Mislim, da sem stoodstotno uspešna. Sem pa se spremenila. Včasih so mi bili všeč introvertirani in pasivnejši moški, danes pa niti ne več. Po drugi strani pa praviloma nikdar ne grem do konca. Dovolj mi je, da vidim, da je trznil, potem pa rep med noge. To mi je dovolj. Možno, da gre samo za dokazovanje. Ni mi žal, ko pridem domov sama. Prej bi mi bilo žal, če bi šla naprej. Koketiranje je zame skratka igrica, v kateri pa, mislim, ne uživam samo jaz, ampak tudi oni.«
Voljni kot maslo
Medtem ko med moštvom velja, da je osvajanje nasprotnega spola trdo prebijanje »železobetona s kavno žličko«, o katerem so med drugim napisane študije in znanstvene raziskave, so izsledki naše poizvedbe med mestnim ženstvom ravno nasprotni. Moški so očitno precej lahek plen. Voljni kot maslo.
»Povabiš ga na pivo. Če ne klone na prvem, pa na drugem zmenku zagotovo. Ni trdega oreha, ki bi živel v duhu, da do poroke pa nič. Problem so kvečjemu fantje, ki so se ravnokar razšli s punco. Ti so res problematični, pa tudi s starejšimi je težje kot z mlajšimi,« utrdi vtis gospodična B., ki, kot pravi, ne spada med pasivne državljanke, ki bi čakale na princa na belem konju. Če se ji zahoče, si vzame. Zadnje čase, ko je v zvezi z izrazito ljubosumnim človekom, ki že pozdrav nazaj razume kot potencialno izhodišče za kaj več, je resda manj aktivna in celo pritrjuje: »V bistvu ima prav. Vsak kontakt je priložnost. Takoj vidiš, ali te človek posluša, kako te posluša, kako se navezuje na to, kar rečeš ti, in podobno. In v vsakem primeru obstaja žensko pecanje.«
Pygmalion je novela oziroma drama, ki jo je napisal George Bernard Shaw. Na ogled je bila postavljena davnega leta 1913. V zelo drugih časih torej. Govori o učitelju fonetike, ki gre s kolegom stavit, da bo dekle z ulice, ki je govorilo ulični jezik, naučil zborne angleščine. Oba glavna akterja se tudi zaljubita. No, dandanes oziroma v kontekstu obravnavane tematike lahko posumimo, da mojstru jezika že v osnovi niso bila primarna strokovna vprašanja, torej varovanko naučiti govoriti, temveč je bil to zgolj izgovor, da se ji približa. Ker mu je bila všeč. Takoj. Že na ulici, ko jo je prvič videl. A leta 1913, nekaj po tem, ko je umrla kraljica Viktorija, z njo pa – kot bi rekli The Kinks – tudi »čisto življenje«, je bilo o tem razpredati na ta način verjetno težje. Moškost je vendarle še premogla slavo progresivne sile, ki je s svojim genijem osvajala celine in si izmišljala razne čudežne naprave.
Občutek iniciative
Danes je drugače. Danes se pri tovrstnih poskusih bistveno prej posumi, da so na delu primarnejši vzgibi od strokovnosti. In Pygmalion bi bil, če bi bil napisan na podoben način v teh časih, nemara smešen. Ker bi večji del občinstva posumil, da je jezikoslovje zgolj način »pecanja«. Gospodična B. pravi: »Moški izjemno radi pomagajo ženski. Pri čemerkoli. Naj gre za ročno spretnost ali pa pisanje seminarske za faks. In vse to so priložnosti. Sem pa z leti postala pametnejša. Nisem več agresivna, kajti kdo se tudi ustraši. Oziroma nemalo komu ni všeč, če začuti, da jaz pecam njega, ne pa on mene. Fantje imajo vendarle radi občutek, da so oni tisti, ki imajo iniciativo. Zato jim prepustim to iluzijo. Naučila sem se dati vtis, kot da mi je vseeno. A da ne bo pomote. Govorim o skrajnih primerih. Načeloma mora postopek še vedno začeti tip.« Seveda obstaja nemalo obratnih primerov, ko mora ženska negotovemu izbrancu, ki še tako očitnih namigov ne razume pravilno, informacijo sporočiti malodane po uradni pošti: “Obveščam te, da si mi všeč.”
Medspolna razmerja so se v zadnjih 50 letih zagotovo spremenila. Poglejmo besedila pop pesmi. Standardni ženski napevi iz 50., 60., 70. ali 80. let so bila besedila v stilu: »Sometimes it's hard to be a woman,« če citiramo veliki country hit Stand by your man. S pojavom girls power, ki se je kot nov ženski nazor uveljavil v začetku 90. let, je ženski zorni kot pridobil več iniciative. Napev “I'm a bitch I.m a lover” od Alanis Morissette, bi bil 50 let nazaj nemogoč. Danes pač ne. In tudi pričujoča obravnava teme pred desetletji nemara ne bi postregla s suverenimi trditvami, kakršne so na voljo danes. Na primer: »Bi se kar strinjala, da so moški razmeroma lahek plen. Seveda spet ne vsi. So izjeme in sem se že opekla. Načeloma pa razliko med moškim in ženskim pristopom vidim v različnosti pričakovanj. Moška pričakovanja so bolj enostavna, naša pa bolj kompleksna, ker so naša pričakovanja vendarle tudi družbeno vsiljena. Zato so moški bolj okorni, me pa bolj prožne. Lahko bi rekla, da tudi bolj spletkarske, ker smo vendarle bolj pasivne. Imamo čas uvideti, kako akcija poteka. Lahko počakaš, uporabiš razum, povlečeš vektorje ali prideš do nekih enačb, ki dajo rezultat,« pa pravi gospodična L., damica na pragu 30-ih. Tudi biseksualka, a glede morebitnih razlik pri pristopu ostaja zadržana: »Razlika med spoloma je bolj osebnostno specifična. Za vsakega človeka se je treba potruditi na specifičen način, da si izmislimo čim več načinov za preigravanje. Vsako pecanje je novo doživetje.«
Končajmo z razliko v pričakovanjih, kot je stvar definirala zadnja sogovornica. Enostavno proti kompleksnemu. Zdi se bistveno. Saj ne da moški ne kažejo znakov izbirčnosti in dlakocepljenja, vendar pa se ponuja vtis, da ženske hitreje doživijo motnjo, zaradi katere povsem spremenijo odnos. Začenši z lasmi, spetimi v figo, iz uvodnega dela tega zapisa. L. na primer pravi, da je lahko vse v redu, dokler ji moški ne začne govoriti, kaj mora in česa ne sme. »Enkrat sva se s tipom pripravljala na izlet. Do tedaj je bilo vse v redu, takrat pa me je pred potjo kot kak starš začel spraševati o predmetih, ki bi jih morala vzeti s seboj. Nepopravljivo.« Še bolj vzorčna se zdi izpoved gospodične Z.: »Zaljubljena sem bila v tipa, vendar se je dolgo cmarilo. Šla sva na grad, potem pa me je na poti z gradu objel okoli ram. Postalo mi je dobesedno slabo. Konec! Nisva se več dobila. In ne vem, kaj bi moral izvesti, da bi bilo drugače. To ni edini primer. Pomembno je, kako s teboj preplete prste. Lahko dva naredita to na podoben način, vendar te pri enem zmoti, pri drugem pa ne. Da ne omenjam poljubljanja, ki je sploh prelomen moment. Takrat vidiš, ali gre lahko zadeva naprej ali pa ne.«
Kompleksno, ni kaj. Sicer pa – ali niste tega vedeli že prej?
