Zober ali evropski bizon je nekoč živel po vseh gozdovih Evrope in dela Azije, a je bil v začetku dvajsetega stoletja v naravi popolnoma iztrebljen. Ljudje so jih pobijali predvsem zaradi kožuha in mesa. Hud udarec zadnji večji populaciji naj bi zadali lačni nemški vojaki, ki so se po prvi svetovni vojni vračali z ruske fronte. Čisto zadnjega prostoživečega zobra v Evropi pa naj bi leta 1919 ustrelil divji lovec v pragozdu Bialowieža na severovzhodu Poljske.
Nazaj v naravi leta 1952
Prav na območju tega edinstveno ohranjenega nižinskega evropskega pragozda, kjer je bil nekoč lovski rezervat, rezerviran za ruske carje – od leta 1979 pa je osrednji del gozda pod zaščito Unesca –, so leta 1923 poljski in nemški strokovnjaki ustanovili prvi center za ohranitev evropskega bizona. V ujetništvu je sicer preživelo nekaj več kot 50 živali, a strokovnjaki so med preučevanjem dednih zapisov ugotovili, da jih je bilo le 13 primernih za načrtno vzrejo. Med njimi je bilo 12 osebkov nižinske podvrste zobrov, ki so živeli v poljskem pragozdu, in le en osebek tako imenovane kavkaške oziroma »hribovske« podvrste, ki je živela v bolj goratih predelih.
Leta 1952 so v Bialowieži v naravo izpustili prva dva mlada samca, naslednje leto pa še dve samici. Štiri leta kasneje je bil trud poplačan, saj se je v tamkajšnji divjini rodil prvi zdrav mladič. »Včasih je bilo zobrov veliko podvrst, preživeli pa sta le dve. Nižinska podvrsta je danes tako rekoč čista, medtem ko so edinega preživelega samca kavkaške podvrste križali z nižinskimi samicami. V Bialowieži danes živijo le potomci nižinskih zobrov, v Karpatih, kjer je bolj hribovit teren, pa so spustili v naravo drugo linijo s kavkaškimi geni. Na videz se ju težko loči,« je pojasnil biolog dr. Miha Krofel, sicer raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive vire ljubljanske biotehniške fakultete, ki se je pred kratkim z zobri srečal tudi iz oči v oči.
Plašen je kot jelen
Nanje je naletel na slovaško-ukrajinsko-poljski meji v Beskidih, ki so del Karpatov. Pravi, da jih je v naravi težko izslediti, saj evropski bizoni – za razliko od svojih prerijskih sorodnikov iz Amerike – živijo v gozdu. »To je precej plašna žival, ki se človeku umika. Če ga želiš videti, mu moraš zaradi gozdne krajine priti precej blizu. Zober je namreč plašen kot jelen,« je lastne izkušnje opisal biolog.
A vendarle mu je uspelo. Po štirih dneh tavanja v poljskih Beskidih je njegova skupinica raziskovalcev našla stopinje dveh mladih samcev, te pa so jih privedle do sledi večje črede. Na tem mestu so zobre potem videli trikrat. Po besedah Krofla jih je pozimi težje zaslediti, ker v tem letnem času tvorijo manj večjih čred in se zadržujejo na manjšem prostoru. »Poleti pa so bolj razpršeni. Velikost domačega okoliša posamezne skupine zobrov se takrat razprostira na okoli sto kvadratnih kilometrih, tako da jih tudi številni ekoturisti, ki zaidejo v Beskide, lažje vidijo.«
Se bo zober vrnil tudi k nam?
Danes je zobrov približno 3000, od tega jih tretjina še vedno živi v ujetništvu. Potem ko so jih uspešno naselili v naravo v poljskem pragozdu Bialowieža, so jih do danes vrnili tudi v romunske, slovaške, ukrajinske, ruske, beloruske, litvanske, latvijske, danske in španske gozdove. Kmalu naj bi jih ponovno naselili tudi v Nemčiji in na Nizozemskem, s tovrstnimi idejami pa imajo opravka tudi naši južni sosedje.
Kaj pa v Sloveniji? »Ponovna naselitev zobra v slovenskih gozdovih je vsekakor možna, saj gre za vrsto, ki je pri nas v preteklosti živela in je bila nato iztrebljena zaradi delovanja človeka – podobno kot ris. Če bomo nadaljevali s sonaravnim gospodarjenjem v prostoru, je pomemben vidik takega upravljanja tudi vrnitev vrst, ki jih je človek iztrebil. Med raziskovalci obstajajo ideje o vrnitvi zobra, a je vse skupaj za zdaj še na ravni neuradnih pogovorov,« je pojasnil Krofel.
Zober zraste do dveh metrov plečne višine in samci dosegajo težo do 800 kilogramov. Ima štrenasto črno-rjav kožuh: sprednji del telesa je poraščen z dolgo dlako, zadnji pa z nekoliko krajšo. Ima široko glavo in trikotno brado ter kratke, ukrivljene roge. Zobri živijo v čredah, velikih večinoma po okoli deset živali, aktivni pa so podnevi in ponoči. Tečejo lahko s hitrostjo dirkalnega konja in preskočijo dva metra visoko oviro.
Zobra ne gre mešati s turom
Večina strokovnjakov meni, da je zober oziroma evropski bizon (Bison bonasus) bližnji sorodnik ameriškega bizona (Bison bison), nekateri pa trdijo, da gre celo za isto vrsto. »Mnenja med strokovnjaki so deljena, ampak večina ju obravnava kot dve različni vrsti,« je svoje mnenje o tem podal naš sogovornik in dodal: »V bistvu tudi pri ameriškem bizonu obstajata dve podvrsti: eden je prerijski z veliko okroglo glavo, ki ga poznamo iz ameriških filmov, drugi pa je ameriški gozdni bizon, ki živi predvsem v gozdnih predelih Kanade in Aljaske in je bolj podoben našemu, evropskemu bizonu.«
Nikakor pa ne gre zobra mešati s turom, vrsto evropskega goveda, ki je popolnoma izumrlo že v 17. stoletju. »Vrsta je v bistvu preživela, ampak ne v osnovni obliki. Potomec tura je namreč domače govedo. Tur in krava sta torej kot volk in pes. Tudi ture želijo strokovnjaki danes na neki način vrniti v naravo: najbolj primitivne pasme krav križajo med seboj in tako poskušajo dobiti nekaj podobnega turu. Nekaj čred takih 'turov' imajo na Češkem, za zdaj še vse v ujetništvu,« je pojasnil Krofel.
Pri tem je postregel še s primerjavo: »To je tako, kot če bi volk popolnoma izumrl, ljudje pa bi s križanjem pasem, ki so najbolj podobne volku – recimo haski ali nemški ovčar – poskušali dobiti nekaj volku podobnega.«
