Nemalo kje v hrvaški soseščini se je danes poslušalo izključno njega. Od Donave do Špice na Ljubljanici. A ne samo ljudem s čolni, nasploh je bil Oliver Dragojević ljudem v teh krajih pomemben človek. Poosebljal je morje. Dalmacijo, Split, otoke. Blagodati, ki so celincem fizično dosegljive vsega nekaj poletnih dni na leto, med počitnicami, verjetno je pa redko kdo, ki ni pomislil, da bi se na morje preselil za vedno. Če bi le imel možnost.
Dragojević obenem pooseblja čase, ko pristop do obale ni bil omejen s prehajanjem meja. Izhaja iz časa, ko je bil Split simbol sončnosti in ko je bil Hajduk serijski prvak Jugoslavije v nogometu. Prvi hit Ča če mi Copacabana iz leta 1974 je nogometna pesem. Pesem, ki sporoča, da če si iz Splita, nimaš potrebe hrepeneti po Acapulcu, Madridu, Parizu, Havajih, Riu in Braziliji. Ker imaš vse to in še več doma. Nemara je bil tudi zato Split v drugih delih rajnke Jugoslavije najbolj priljubljeno hrvaško mesto. Ker je bil glavno mesto nečesa nespornega. Morja. In ko je minilo poletje, celinci pa so se vrnili v svoja vlažna in meglena mesta, so ostali samo še napevi.
Z dodatki soula, gospelain funka
Dalmatinske se reče žanru, ki ga je Dragojević v veliki meri soustvaril. Kot je to pred dvema letoma, ko smo ga obiskali v njegovi rojstni in domači Veli Luki, opredelil sam, so osnova za njih italijanske kancone, ki jih je v šestdesetih v naše kraje posredoval festival San Remo. Vendar ne gre pozabiti vpliva ameriške glasbe. Podobno kot v Liverpoolu, kjer so ameriške plošče z ladij dosegle mladež prej kot na celini, je bil tudi Split deležen tega vpliva. V primeru Dragojevića je šlo predvsem za soul pevce. Na čelu s Steviejem Wonderjem, ki je bil korčulskemu pevcu hrapavega glasu, s katerim je dosegel malodane vse lege, večni idol in vzornik. V tem je bila Dragojevićeva generacija splitskih pevcev specifična. V njihovih interpretacijah si vedno lahko začutil primesi soula ali celo gospela, česar najbolj značilen primer je skladba Vjeruj u ljubav, medtem ko je kanček manj znana skladba Što si učinila ti iz leta 1976 absoluten funk.
Tudi sam je priznal, da se je v tistih letih še kanček lovil, čeravno je leta 1974 na splitskem festivalu že zmagal s Ča če mi Copacabana, leta 1975 je odpel eno svojih najlepših pesmi Galeb i ja, leta 1976 pa še Skalinado. Če omenimo še skladbe Malinkonija, Oprosti mi, pape, Piva klapa ispo' volta ter Nadalino, je Dragojević do leta 1980 nanizal že dovolj hitov, da bi lahko prenehal ustvarjati. Čeravno sam ni nikdar skladal. Niti pisal besedil: »Če bi pisal pesmi in stihe, jih ne bi pokazal nikomur. Ne morem pisati o lažeh, če pišeš o resnici, pa se slečeš do golega. In takrat si gol za vsakogar, jaz pa nočem biti za vsakogar,« nam je povedal ob že omenjeni priložnosti.
V Sloveniji se je uveljavil šele s harmoniko v Nadalini
Zato je prepeval predvsem pesmi Zdenka Runjića, dalmatinskega matematika, ki mu je bilo skladanje neke vrste konjiček. A najraje je skladal za Dragojevića. Kar je bilo pomembno predvsem v odnosu do Miše Kovača, pevca iz Šibenika, ki je prav tako dosegel vse kraje nekdanje Jugoslavije, vendar pa je zvenel bistveno bolj celinsko. Dragojević je to pojasnil takole: »Seveda, saj je njegov avtor Đorđe Novković, torej človek iz Sarajeva. Gre za dva različna pristopa. On vsakič poje, kot da poje himno, vsakič je slavnostno, jaz pa pojem, da bi ljudi pomiril.« V osemdesetih se je Kovaču vendarle kanček približal s skladbami, ki so premogle več narodnjaških (celinskih) primesi, na primer Anđele moj ali Žuto lišče ljubavi, vendar na njih ni bil pretirano ponosen. Sploh po tistem, ko je v začetku devetdesetih začel sodelovati z Zlatanom Stipišićem - Gibonnijem, nekdanjim splitskim heavymetalcem, ki mu je napisal komad Cesarica. In ga z njim ponovno dvignil na večje odre od klubov po slovenskem podeželju, kjer je Dragojević nastopal izrazito veliko.
Kot je povedal, je slovensko občinstvo pridobil šele s skladbo Nadalina: »Zaradi harmonike. Resda sem imel pred tem že komad Oprosti mi pape, vendar sva imela s Kemalom Montenom v športni dvorani v Mariboru v tistih časih vseeno vsega pet ljudi na koncertu. Mišo Kovač, Ljubka Dimitrovska, Ivica Šerfezi so lahko delali po Sloveniji, jaz ne.« A od takrat do dandanes so se zadeve izrazito obrnile. Navsezadnje so bili Faraoni 15 let njegova spremljevalna skupina.
Oliver je bil in bo ostal najboljši medij z dalmatinsko žalobnostjo. Ko se s trajektom vračaš na celino, gledaš blago nakodrano morje in se ti zdi, da imaš premajhno srce, da bi ta občutek stlačil vanj.
