Zidove male galerije bo do 3. aprila prekrivalo 14 ženskih in moških aktov, večinoma v formatih velikosti 100 x 130 cm, ki jih je približno podobno visoka "čudežna deklica" narisala z ogljem na papir v zadnjem letu, odkar hodi na slikarsko akademijo Zmaga Modica. "Zahvaljujem se vsem, sem vesela, da lahko tukaj razstavljam, in upam, da bom še kdaj," je povedala Aleksandra Tisa ob prišepetavanju ponosnega očeta, sicer predsednika SNS in predsedniškega kandidata Zmaga Jelinčiča.
"Je pridna, pametna in lepa kot mamica, nekaj malega pa imam tudi jaz zraven," je uvodoma predstavil svojo hčerko Jelinčič. Ob tem je celo kazal nekaj treme, kar je nenavadno zanj, kot je dejal njegov dolgoletni prijatelj, slovenski veleposlanik na Hrvaškem, Vojko Volk, ki je odprl razstavo. "Ni treba biti velik umetnik in kritik, da bi ugotovili, da je tisto, kar dela Aleksandra Tisa, nekaj izjemno zanimivega in obetavnega," je povedal Volk.
V spremstvu izjemno mirne in nasmejane Tise Aleksandre, ki je s svojo otroško pisavo navdušencem potrpežljivo podpisovala kataloge razstave, sta bili tako mamica Monika kot tudi Jelinčičeva mati Lea. "Tudi veliki Pablo Picasso je svoje prve resne risbe ponudil, ko je imel sedem let. Primerjam jo s Picassom, ker ne poznam nobenega izmed slikarjev, ki je tako risal v tej življenjski dobi," je dejal umetnostni zgodovinar in lastnik galerije Laval Nugent Robert Kavazović. Bil je skeptičen, ko so ga v začetku leta vprašali, ali bi gostil razstavo osemletne deklice, sicer pa je hitro ugotovil, da gre za nekaj "izjemno kakovostnega in fascinantnega, ki celo malo straši, ker je zelo močno in ekspresivno". "Mnogi otroci bi pobegnili ali bi jim bilo nerodno, če bi jim ponudili, naj narišejo gola telesa, sicer pa v njenih risbah ni erotike niti skritih sporočil. Njen mentalni proces prestavljanja iz ene v drugo stvarnost je fascinanten," je ocenil Kavazović.
Na zagrebškem odprtju razstave tretješolke so bili večinoma zagrebški prijatelji Jelinčičevih, novinarji, nekateri ljubitelji umetnosti, ki redno obiskujejo vse zagrebške razstave, pa tudi tisti, ki prihajajo na vse družabne dogodke, da bi kaj prigriznili ali spili. Slednji so bili edini razočarani. Sicer pa je neresno pričakovati, da bi se ob risbah osemletnice prerivali likovni kritiki in umetnosti zgodovinarji, z risbami Jelinčičeve se bolj ukvarjajo psihologi, ki se strinjajo, da je tudi risanje aktov v družbi odraslih za deklico ob podpori staršev lahko dobra in zanimiva izkušnja, s katero lahko uresniči svoj umetniški potencial.
