Pesnik, dramatik in publicist Gregor Strniša, ki se je rodil na današnji dan leta 1930, je umrl star 57 let. Vzrok smrti je bila odpoved srca zaradi alkoholnega delirija in telesne izčrpanosti. Bil je izjemen mislec, a tudi posebnež, samotar. Večkrat se je zdravil zaradi depresije in dipsomanije. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Prešernovo nagrado, jugoslovansko Sterijevo nagrado za dramo Ljudožerci pa je leta 1984 zavrnil. Posmrtno, leta 1987, so mu podelili prvi kristal Vilenice. Pozna ga tudi širša javnost, saj je napisal kakšnih petsto besedil za popevke, šansone in narodnozabavne skladbe, med njimi Zemlja pleše, Prinesi mi rože in Na vrhu nebotičnika.
Prve pesmi je objavil že kot najstnik v mladinskem mesečniku Naš rod, v 60. in 70. letih pa je bil najbolj ustvarjalen. Ko so drugi mladi pesniki radikalno stopili v intimizem, se je sam v pesniški kanon zapisal kot postsimbolist; zgradil je samosvoj kozmični, filozofski in metafizični svet. Vsa ta gibanja v literaturi so bila nekakšen posttravmatski odziv na povojne travme in kulturne konflikte. Takšni so bili tudi stavki, verzi: raztrgani, osvobojeni struktur in jezikovnih pravil, pravzaprav težko razumljivi. Poleg Strniše so bili del takratne pesniške scene tudi Dane Zajc, Veno Taufer, Tomaž Šalamun.
Žrtev povojnih čistk
Gregor Marija Strniša se je Gustavu in Alojziji rodil kot četrti otrok. Mati in oče sta bila zaposlena na sodišču, oče pa je bil v prostem času tudi mladinski pisatelj in ilustrator. Med drugo svetovno vojno je bil gimnazijec, po vojni leta 1949 pa je bil aretiran skupaj s staršema in obsojen izdaje državnih skrivnosti in pomoči emigrantom. Za dve leti so mu odvzeli prostost, izgubil je državljanske pravice, po pritožbi pa so ga obsodili na štiri leta prisilnega dela. Delo je pogumno opravljal, vendar se je v nekem trenutku zlomil in poskušal narediti samomor. Utesnjenost zapora je nato produktivno zlil v literarno ustvarjanje.
Pogojno so ga izpustili junija 1951, zaradi slabega vida in poškodovane roke od otroštva pa so ga oprostili služenja vojaščine. Naslednje leto je opravil maturo in se vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je v rekordnem času diplomiral iz germanistike, angleščine in nemškega jezika s književnostjo ter prejel študentsko Prešernovo nagrado. Jeziki so bili njegova strast, tudi bolj eksotični, recimo hebrejščina. Zanimala ga je tudi akadologija, osnova sumerskega in asirsko-babilonskega jezika.
Leta 1957 se je znašel med ustanovitelji znamenite Revije 57, literarne in kulturne revije, ki je postala eno od središč kritičnega intelektualnega življenja v tedanji Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Bil je tudi v uredniškem odboru. Končal je študij, a je vse življenje ostal svobodni književnik.
Odnos s Svetlano Makarovič
Z denarjem od avtorskih honorarjev, ki jih je dobival s pisanjem slovenskih popevk, je leta 1963 odkupil domačo hišo v Rožni dolini, ki jo je njihovi družini po vojni zaplenila nova oblast. Istega leta je spoznal Svetlano Makarovič. Takrat je bila študentka na AGRFT, Strniša pa že uveljavljen pesnik, devet let starejši od nje. Po njenem pripovedovanju sta se srečala v ljubljanskem hotelu Slon in se v hipu silovito zaljubila. Strniša je pesniško zbirko Zvezde (1965) posvetil prav njej. A zveza je trajala le dve leti in pol.
Pozneje je pesnica njuno ljubezen opisovala kot svojo edino pravo veliko ljubezen v življenju. Še dolgo po koncu razmerja sta ostala prijatelja; preživljala sta dolge noči v pogovorih o literaturi in ob poslušanju klasične glasbe. Priznala pa je, da je bilo živeti s Strnišo zaradi njegovega alkoholizma včasih zelo naporno. Sčasoma se je končalo tudi prijateljstvo, kot je izjavila pesnica, zaradi Strniševe poznejše žene.
Je pa Strniša zelo opazno vplival na njeno poezijo, medtem ko mu je ona pomagala pri pisanju popevkarskih besedil. Nastopala je tudi v prvih uprizoritvah njegovih dram. Nato se je pesnik leta 1974 poročil s Theo Skinder, imela sta hčer Erno.
Med popevkami in zahtevno poezijo
Že njegova prva pesniška zbirka Mozaiki, ki je izšla leta 1959 pri založbi Lipa v Kopru, je nakazala pomemben princip njegove poezije, in sicer da je svet sestavljen iz številnih drobcev, ki šele skupaj ustvarjajo celoto. Njegova poezija je intelektualno zahtevna. Pisal je oblikovno strogo, po navadi v tri- in štirivrstičnih kiticah, namesto rime pa je uporabljal asonanco. Zanimali so ga bivanjskost, obsedenost, trpljenje, smrt, blaznost. Metafiziko vesoljstva je postavljal nasproti antropocentrizmu. Človek ni središče sveta, je le del vesoljstva, kar je sam poimenoval kozmična zavest. Skrajnost v tem smislu predstavlja pesniška zbirka Oko (1974), kjer je prepletel antične mite, srednjeveške zgodbe in pravljične like. V zadnji zbirki Vesolje (1983) pa je sam izbral in uredil svoje dotedanje pesniško ustvarjanje ter dodal obsežen esejistični oziroma teoretski razmislek o umetnosti.
Njegove pesmi so danes prevedene v angleščino, francoščino, italijanščino, nemščino, grščino, ruščino, beloruščino, češčino, poljščino, hrvaščino, madžarščino, romunščino, španščino, slovaščino, albanščino, turščino in esperanto. Pisal je tudi poetične drame, ki so polne simbolike in alegoričnosti. Drami Samorog in Žabe sta prevedeni v srbščino, drama Ljudožerci pa v nemščino.
Besedila, ki jih je pisal za popevke, šansone in narodnozabavno glasbo, niso tako zahtevna kot njegova druga literatura. Znal je namreč pisati tudi preprosteje, a vseeno natančno, spevno in komunikativno. Pritegnil ga je sošolec Jure Robežnik, prav tako velik akter Slovenske popevke. Že na prvem festivalu Slovenske popevke na Bledu leta 1962 je za pesem Zemlja pleše prejel nagrado za najboljše besedilo. Uspešne so potem postale tudi Bele ladje, Ne prižigaj luči v temi, Na Zmajskem mostu, Na Ljubljanskem gradu, Vagabund, Leti, leti lastovka, Utrinek, Na vrhu nebotičnika (ponarodelo Mala terasa), Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože.
Pisal je tudi radijske igre in eseje ter prevajal iz angleščine. Med drugim je v slovenščino prevedel knjigi A. A. Milna Medved Pu (1957) in Hiša na Pujevem oglu (1959). Sam je za otroke napisal Kvadrat pa pika (1977) in Potovanje z bršljanom (1980). Prevajal ali posredoval je tudi odlomke staroegiptovske lirike in babilonskega epa Gilgameš.