Stara modrost pravi, da fotografija pove več kot tisoč besed, vendar se zadnja leta bolj kot o njeni sporočilnosti sprašujemo, ali ji sploh še lahko zaupamo. Internet, programi za urejanje, družbena omrežja in seveda umetna inteligenca nas vse pogosteje opozarjajo na to, da je videno lahko zelo zavajajoče. Viralne fotografije, kot je slika papeža Frančiška v snežno beli puhovki ali aretacija Donalda Trumpa, (pre)pogosto prepričajo javnost.
A tehnologija za ustvarjanje fantastičnih ali lažnih podob, kot so plešoči dojenčki (»breakdancing babies«) in mačji gangsterji, je le nova faza nečesa, kar je v fotografiji prisotno že od njenih začetkov. To dokazuje razstava Fake! v muzeju Rijksmuseum v Amsterdamu, ki so jo odprli v petek in ki prikazuje, da so vizualne iluzije ustvarjali že v sredini 19. stoletja.
52 slik iz muzejske zbirke
»Danes vsi govorimo o umetni inteligenci,« je za CNN povedal kustos razstave Hans Rooseboom. »Photoshop in drugi digitalni načini spreminjanja slik so nam dobro znani, a želeli smo pokazati, da je to obstajalo že od zgodnjih dni fotografije. Ljudje so vedno radi raziskovali možnosti medija – bodisi pri samem fotografiranju bodisi v temnici ali pa s škarjami in lepilom, torej povsem brez digitalne tehnologije.«
Razstava vključuje 52 slik, nastalih med letoma 1860 in 1940, ki so bile ustvarjene s kolažem ali fotomontažo. Pri fotokolažu umetnik fizično reže in sestavlja različne slike, pri fotomontaži pa več posnetkov združi v eno celoto in jih ponovno fotografira.
Podobno kot danes umetna inteligenca ustvarja neresnične prizore, so tudi prve fotografije prikazovale neverjetne situacije: moškega, ki v vozičku pelje svojo glavo, ali ogromno koruzo, ki jo na vozu vleče konj. A zakaj so fotografi takrat ustvarjali lažne podobe?
»Zakaj ne bi ljudje ponarejali fotografij?« se sprašuje Rooseboom. Fotografija nikoli ni bila povsem realistična, še posebej v 19. stoletju ne, ko so bili ljudje navajeni na slike, ki niso prikazovale resnice – denimo slike, grafike ali risbe. »Ljudje so se šele privajali na fotografijo in morda postopoma začeli verjeti, da bi fotografije lahko prikazovale realnost bolje kot druge umetnine.«
Fotografija za oglaševanje ali politične izjave
Večina zgodnjih ponaredkov – približno tri četrtine razstavljenih del – je nastala iz čiste zabave, nekateri pa za namene oglaševanja ali podajanje političnih izjav. John Heartfield, kar je umetniško ime nemškega fotografa Helmuta Herzfelda, je bil znan fotografski satirik, ki se je ostro zoperstavil Hitlerju in nacistični stranki. Njegova podoba Josepha Goebbelsa kot Hitlerjevega brivca, objavljena leta 1934 na naslovnici levo usmerjene revije Arbeiter-Illustrierte-Zeitung, je bila jasen politični komentar. »To je Hitler, vendar Goebbels spremeni njegovo podobo v Marxa, da bi pritegnil volilce delavskega razreda,« pojasnjuje Rooseboom.
Sredi 20. stoletja je s pojavom fotožurnalizma začelo rasti pričakovanje, da mora fotografija prikazovati resnico. »Šele v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja so ljudje začeli pogosto videvati fotografije v poljudnih revijah,« pravi Rooseboom. »Pred tem nezaupanja ni bilo, ker so bili ljudje navajeni na ilustracije. Šele postopoma se je uveljavilo zavedanje, da fotografija lahko – in bi morala – govoriti resnico.«
Priročniki za učenje fotografske manipulacije
Velik del zgodnjih ponaredkov so ustvarili anonimni fotografi, nato pa so se razširili kot razglednice. Slika moškega, ki v vozičku pelje svojo glavo, je bila narejena z »amaterskim trikom« fotomontaže – s kombiniranjem več negativov ali fizičnim rezanjem in lepljenjem ter ponovnim fotografiranjem. V devetdesetih letih 19. stoletja se je bilo mogoče teh tehnik naučiti po nekakšnih »receptih«, opisanih v takratnih revijah in priročnikih, pojasnjuje Rooseboom.
Peter Ainsworth, vodja magistrskega študija fotografije in digitalne prakse na London College of Communication, poudarja, da umetniki danes pogosto manipulirajo s fotografijami, da bi izrazili kritiko ali satirično sporočilo. Kot primer navaja z umetno inteligenco ustvarjen videoposnetek »Trump Gaza« iz preteklega leta. Ustvaril ga je umetnik Solo Avital kot satirično delo, a je posnetek postal viralen, ko ga je delil Trump sam.
Tudi ustvarjalec priljubljenega profila na instagramu Hey Reilly, ki s pomočjo umetne inteligence spreminja podobe slavnih, pravi: »Sprva sem želel le zabavati prijatelje. Sčasoma pa sem opazil, da moje delo odraža našo obsedenost s statusom, slavo in potrošništvom. Če kdo misli, da gre za poskus zavajanja ljudi, je popolnoma zgrešil bistvo.«
Kot zaključuje Reilly: »Globoko v sebi smo še vedno navajeni verjeti, da kamera ne laže. Ponaredki delujejo, ker so naši možgani in oči programirani, da fotografijam zaupajo. Debata o 'nepoštenosti umetne inteligence in ponaredkov' cilja na napačno stvar. Resnično vprašanje so moč in vpliv digitalnih platform ter motivi tistih, ki jih upravljajo.«
