»Juda!« so Bobu Dylanu vzklikali privrženci po svetu, ki so menili, da je izdal akustičarsko dogmo. A so se kmalu pojavili novi heroji, kot sta bila Joni Mitchell in Leonard Cohen, ki sta svojo promocijo na festivalu v Newportu doživela prav na današnji dan leta 1967, ko so poleg njiju nastopili še Judy Collins, Arlo Guthrie, Mudy Watters in Sister Rosetta Tharpe. Seveda sta bila nastopa elektrificirana, pa vendar prepoznana kot del severnoameriške ljudske glasbe. Nastopila je tudi Joan Baez, ki je bila itak že nekaj časa prepoznana kot ljubljenka oziroma kraljična akustičarske scene.
Rusi napadejo Poljsko
Ključno ime ameriškega ljudskega žanra pa tudi festivala v Newportu je sicer Pete Seeger, čeravno za izhodiščnega junaka velja Woody Guthrie, kantavtor in avtor skladb, kakršna je ponarodela This Is Your Land. Leta 1912 rojeni Guthrie, ki je bil od Seegerja starejši sedem let, jo je napisal leta 1940, potem ko se je po letih trubadurskega postopanja s kitaro po ZDA ustalil v New Yorku. In tam med drugim naletel prav na Seegerja. Guthrie je tisti, ki je prvi sparil ljudsko glasbo in politično angažiranost. Bil je komunist ameriške paradigme, ki je znala biti za evropske običaje samosvoja. Ko sta Sovjetska zveza in nacistična Nemčija leta 1939 podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt Molotov–Ribbentrop, je Guthrie na primer napisal hvalnico sovjetskemu napadu na Poljsko, zaradi česar je izgubil službo radijskega didžeja v Los Angelesu in odpotoval na drugo stran države.
Podoben izpad je imel Pete Seeger, ki je ob začetku druge svetovne vojne zavzel pacifistično držo, češ da gre za umiranje v korist kapitalistov, kakršni so bili J. P. Morgan ali družina Du Pont, kar pa je bila spet posledica usmeritev Sovjetske zveze po podpisu že omenjenega pakta. Leta 1942, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je bil njegov pacifistični album umaknjen iz prodaje in tudi Seeger je vstopil v vojsko ter vojno preživel v umetniški četi, kjer je igral bendžo. Čeravno je šlo za talentiranega izvajalca, ki je bil uspešen med študentskim občinstvom, je bil takega vojnega angažmaja bržkone deležen zaradi porekla. Njegov oče Charles Louis Seeger je bil profesor na univerzi Berkley, soustanovitelj ameriškega muzikološkega društva in utemeljitelj etnomuzikologije kot univerzitetnega predmeta. Tudi stari Seeger je ob izbruhu prve svetovne vojne zavzel pacifistično držo, kar ga je stalo profesuro na Berkleyju.
Pete Seeger je nadaljeval v smeri glasbenoaktivističnih nazorov svojega očeta, ki jih je nadgradil s talentom za nastopanje, pisanje oziroma izvajanje glasbe. Zaradi glasbene kariere je leta 1938 tudi opustil študij na Harvardu, nakar je nekaj časa delal kot pomočnik Alana Lomaxa, očetovega prijatelja in tistega ključnega muzikologa, ki je posnel zgodnje pevce bluesa v delti Misisipija.
Mali klubi v Greenwich Villageu
Ameriška ljudska glasba oziroma začetek njenega odkrivanja kot nadaljnji razvoj je bila v osnovi domena intelektualnih krogov levega političnega nazora, katere center je bil New York oziroma mali klubi v soseski Greenwich Villagea. Na nekak način je šlo za zanimanje višjih krogov ameriške družbe, ki so prek raziskovanja ljudske zapuščine in »americane« iskali postulate severnoameriške civilizacije, ki je bila v primerjavi z evropsko in preostalimi mlada ter podcenjena.
A morebiten vtis, da je šlo za glasbenike, ki so igrali za omejen krog somišljenikov, je napačen. Po koncu druge svetovne vojne je Seeger ustanovil zasedbo The Weavers, ki ji je leta 1950 uspelo zasesti sam vrh ameriške pop lestvice s skladbo Goodnight Irene ali Irena, lahko noč. Prvi posnetek je leta 1933 že omenjeni Alan Lomax posnel v zaporu, kjer mu je odpel ameriški blues pevec Lead Belly, ki je umrl leto prej, preden so z njo uspeli The Weavers. In Lead Belly, ki je avtor vsaj dveh obče znanih skladb, torej Midnight Special in In the Pine oziroma Where Did You Sleep Last Night, ki jo poznamo po izvedbi skupine Nirvana, obenem velja za sotvorca novega vala ameriške ljudske pesmi.
Prva plošča The Weavers je bila prodana v dveh milijonih izvodov, vendar nadaljevanje petdesetih za Seegerja ni bilo ugodno. Nastopila je hladna vojna, strah pred atomsko vojno, Sovjetsko zvezo in komunizmom. Seeger in The Weavers so bili umeščeni na črni seznam, onemogočeno jim je bilo nastopati ter snemati in leta 1952 so razpadli. A protikomunistična gonja senatorja McCarthyja je do sredine petdesetih pojenjala in The Weavers so se leta 1957 ponovno uspešno združili, nakar so leta 1958 dokončno razpadli zaradi nestrinjanja glede tega, ali pristati na sponzorski prispevek tovarne cigaret.
Po koncu Weaversov se je Seeger posvetil solo karieri in organiziranju festivala ljudske glasbe v Newportu. Eden ključnih partnerjev pri tem podjetju je bil Albert Grossman, kasnejši menedžer Boba Dylana, Janis Joplin ter skupin The Band in Peter, Paul and Mary. Človek, ki je aktivizem pretvoril v kapitalizem oziroma iz ljudske glasbe naredil silen posel. A priznati mu je treba, da se je komercialnih potencialov ljudske glasbe zavedal od samega začetka. Ob prvi uprizoritvi festivala v Newportu je Grossman, ki ga je dobršen del novolevičarske folk scene sovražil, izjavil: »Ameriška javnost je kot Trnuljčica, ki čaka, da jo princ ljudske glasbe poljubi in zbudi.« To se je res zgodilo. Ameriška ljudska glasba oziroma kantavtorstvo na sledi ljudske glasbene zapuščine je postalo priljubljen žanr, ki se je prek mehanizmov pop industrije razširil zunaj ZDA. Najprej v sosednjo Kanado. Malodane vsi največji kanadski pop izvajalci so folk porekla. Poleg že omenjenih Joni Mitchell in Leonarda Cohena so to tudi Neil Young in The Band, ki je bila dolgo časa spremljevalna zasedba Boba Dylana. Obenem je akustičarsko kantavtorsko izročilo doseglo tudi naše kraje in navrglo vrsto izvajalcev, ki so ob spremljavi akustične kitare peli svoje pesmi.
