Besedne zveze slovenska popevka ne gre razumeti dobesedno. Ne gre namreč le za prepevanje slovenskih popularnih, včasih celo džezovskih in rokovskih skladb pa tudi šansonov, ampak za obdobje, ki ga kljub nekaterim zanimivim glasbenim začetkom po drugi svetovni vojni zaznamuje leto 1962, ko so v Festivalni dvorani na Bledu organizirali prvi slovenski glasbeni festival Slovenska popevka.
Zemlja pleše prva Sepetova uspešnica
Na prireditvi so nastopali takrat vsi najpopularnejši slovenski pevci in pevke Stane Mancini, Marjana Deržaj, Matija Cerar , Lidija Kodrič, Jelka Cvetežar, Rafko Irgolič, Majda Sepe, Slavka Knez – iz Hrvaške sta bila Beti Jurković in Nino Robić. Besedila so prispevali veliki umetniki Gregor Strniša, Ciril Zlobec, Frane Milčinski - Ježek, Meta Rainer, Lev Svetek… Podobno je bilo s skladatelji. Med sodelujočimi so bili brata Avsenik, Vladimir Stiasny, Bojan Adamič, Mario Rijavec, Ati Soss, Jože Privšek, Boris Kovačič, pri aranžmajih je sodeloval oče dalmatinsko-grško-mehiškega sloga Nikica Kalogjera, pomembno vlogo, pravzaprav eno najpomembnejših, pa je imel skladatelj, ki se je že na prvem festivalu zapisal v zgodovino slovenske popularne glasbe – Mojmir Sepe, ki bo 11. julija praznoval 90. rojstni dan. Napisal je glasbo in dodal aranžma pri popevki Zemlja pleše, ki jo je zapela njegova žena in soustvarjalka Majda Sepe. Besedilo, nagrajeno kot najboljše na festivalu, je napisal neprekosljivi Gregor Strniša. Zemlja pleše, ki na festivalu ni dobila prve nagrade, je z leti postala gotovo najbolj poslušana popevka iz tistih časov. Celo bolj kot zmagovalka Mandolina (Beti Jurković, Stane Mancini) leta 1962. Omeniti je treba, da je na prvem festivalu na Bledu Mojmir Sepe sodeloval tudi pri skladbi Večerni mrak je pal, ki jo je pela Jelka Cvetežar, hkrati pa je s svojim triom spremljal nastopajoče.
Že pri šestih je igral klavir
Leta 1962 je bil Mojmir Sepe že uveljavljen avtor in pianist, s svojim ansamblom je nastopal na prvem jugoslovanskem džezovskem festivalu na Bledu leta 1960 in tudi naslednjega leta 1961. Z njim so nastopali Ati Soss, Jure Robežnik, Vinko Globokar, Mitja Butara, Pavel Oman in Franc Jagodic. Iz tistega časa v arhivu najdemo tudi njegov prvi vinilni posnetek z datumom oktober 1960.
Mojmirju Sepetu je bila glasba tako rekoč narekovana že v genskem zapisu. Čeprav se je 11. julija 1930 rodil na Koroškem, je bil Celjan, ki je del glasbene nadarjenosti dobil od mame, sicer učiteljice, s katero sta doma veliko prepevala predvsem slovenske narodne pesmi. A še pomembneje je bilo, da so imeli doma dobro uglašen klavir, ki ga je Mojmir igral od otroštva. Mama je že zelo zgodaj opazila njegovo nadarjenost, zato se je Mojmir, podobno kot vsi veliki pianisti in skladatelji, začel resno učiti glasbe že pri šestih letih. Del nadarjenosti je dobil tudi po drugi strani. Njegov oče je bil Franc Schiffrer, operni basist z zavidanja vredno mednarodno kariero in pedagog. Schiffrer, ki je od leta 1930 nastopal po velikih evropskih odrih, z Mojmirjem in materjo nikoli ni živel, dobivali so se vsako leto za nekaj tednov. Shiffrer je leta 1947 postal profesor na ljubljanski akademiji za glasbo, specializiran za odpravljanje napak pri pevcih, ki so imeli napačno izobrazbo. V tem času je Mojmir Sepe končal osnovno šolo v Celju, začel ob klavirju igrati še trobento in na gimnaziji sodeloval pri ustanovitvi svojega prvega ansambla. Veseli študentje so bili sestavljeni iz dijakov in študentov, ki so študirali v Ljubljani. Preigravali so predvsem džez po vzoru tistega z ameriških radijskih postaj, ki so imele svoje podružnice v Evropi.
Manekenka, ki je postala legendarna pevka
Ansambel, že kar pravi orkester Veseli študentje, ki je imel štiri saksofone, tri trobente, dve pozavni in ritemsko sekcijo, je razpadel leta 1949, ko je Mojmir Sepe maturiral in odšel v Ljubljano na glasbeno akademijo. A tudi tam ni imel miru pred popularno muziko, že leta 1950 je začel igrati s plesnim orkestrom in ostal v zasedbi, ki mu je dala novo ime Mojzes, v različnih vlogah do leta 1970. Mojzes je ves čas igral tudi s svojimi, največkrat manjšimi džezovskimi zasedbami, največja prelomnica v njegovem ustvarjanju pa se zdi sredi petdesetih, ko je spoznal manekenko Majdo Bernard, s katero se je poročil leta 1956. Vanj se je bojda zaljubila, ker je bil podoben Kirku Douglasu iz filma Fant s trobento. Kasneje je za Majdo Sepe, eno najprepoznavnejših pevk iz zlatega obdobja slovenske popevke, napisal nekaj nepozabnih skladb. V tistih časih redko veliko ploščo je Majda Sepe z Ansamblom Mojmirja Sepeta in vokalnim kvartetom Do posnela že leta 1961, se pravi leto pred prvim festivalom Slovenska popevka. Na plošči je bilo osem skladb, šlo je za priredbe tujih, naslovna Glej, recimo, je bila priredba uspešnice When, ki so jo dve leti prej izvajale Kalin Twins, za slovenske potrebe jo je priredil Mojmir Sepe, besedilo je napisal Tugo Klasinc. Pozneje je Majda Sepe prepevala vse več slovenskih skladb in velik del jih je napisal Mojmir Sepe. Od Zemlja pleše na prvi slovenski popevki do zmagovalne Kraljice noči s karnevalskega festivala v Cavtatu. Posebno uspešen je bil tandem v sedemdesetih, ko sta v serijah osvajala včasih glasove občinstva, včasih strokovne žirije s šansoni in popevkami Med iskrenimi ljudmi, Uspavanka za mrtve vagabunde, Pismo za Mary Brown in Ribič, ribič me je ujel ter Kje je tista trava?
Trikrat na Evroviziji
Mojmir Sepe je na slovenskih pa tudi jugoslovanskih festivalih dosegel vse in še več, predvsem pa je napisal nekaj skladb, ki ne bodo nikoli pozabljene. Tudi skladbo Poletna noč, ki je osvojila festival Slovenska popevka leta 1964. Besedilo je napisala Elza Budau, v alternaciji pa sta zapeli Marjana Deržaj in Beti Jurković. A kot vedno so za slovensko občinstvo pomembni tudi mednarodni uspehi. Predvsem konec šestdesetih in v sedemdesetih je bila Evrovizija največji izziv za slovenske avtorje, ki so se morali najprej prebiti skozi jugoslovansko sito, potem pa so morali s svojimi skladbami prepričati še evropske poslušalce. Mojzes je na evrovizijskih tekmovanjih nastopil trikrat. Leta 1966 se je podpisal kot avtor in aranžer skladbe Brez besed (besedilo Elza Budau), ki jo je zapela Berta Ambrož v Luksemburgu. Sepe je nastopil tudi v vlogi dirigenta, šanson pa je pravzaprav veljal celo za enega od favoritov festivala. A sta končala na sedmem mestu. Nespodobno opravičilo je sledilo leta 1973, ko je na evrovizijskem tekmovanju drugo mesto zasedel španski ansambel Mocedades, ki je zimzeleno Sepetovo melodijo dobesedno ukradel v skladbi Eres tú. Leta 1970 je Sepe napisal in aranžiral hipijevsko Pridi, dala ti bom cvet (Dušan Velkavrh), ki jo je zapela Eva Sršen na Nizozemskem. Tokrat je bilo manj uspeha in manj sreče. V izredno izenačenem tekmovanju sta pristala na predzadnjem mestu.
V modernih časih je Sepe manj pisal in se je nekaj časa ukvarjal tudi z izdajateljsko dejavnostjo. Vseeno je dosegel nekaj uspehov, konec koncev je prispeval aranžma za eno najboljših popevk Helene Blagne Bodi srečen, Bambino, njegov zadnji veliki uspeh pa je aranžma za popevko Zbudi se (glasba Saša Lošić, besedilo Zoran Predin), ki jo je na evrovizijskem tekmovanju leta 1997 zapela Tanja Ribič in osvojila solidno deseto mesto.
