Suzana Mančić je najbolj slavno »loto dekle« iz časov nekdanje Jugoslavije. Ženska, v katere roki se je znašla sleherna izžrebana kroglica s številko. Čeravno je počela še marsikateri drugi estradniški posel, vključno s petjem, igralstvom in voditeljstvom, jo je žrebanje lota najbolj zaznamovalo. Vendar velja tudi obrnjeno: da je torej Mančićeva zaznamovala loto, kar pomeni, da se sleherni izmed njenih oboževalcev, kadar na televiziji ugleda dekle, ki to počne danes, spomni nje. Tudi v Sloveniji.
Gospa s prirojenim slogom
Minulo soboto zvečer se je Suzana Mančić znašla na Bledu – na predstavitvi svojega knjižnega prvenca, v nizkostropni vinariji na blejskem gradu, kamor je bila promocija naknadno preseljena iz hotela Golf. Razlog naj bi bila odpoved dveh avtobusov srbskh turistov, katerim je bila prireditev očitno sprva namenjena. In res so na grad poleg podpisanega in fotografa Skaleta, blejskega podžupana Mežana, treh za gostinstvo in logistiko zadolženih gospodov v srednjeveških opravah, mladega organizatorja iz Srbije ter »suite« njenih dveh hčerk in njunih prijateljic na grad prisopihali samo trije namerniki. Gospod v rdeči jakni in s sivo brado, ki si je pred vstopom v prostor srečanju z divo primerno popravil lasišče, ter turškega para. Bržkone sta bila turista, ki sta nekje izvedela, da je na gradu promocija knjige ženske, katere slavnost je očitno dosegla tudi Turčijo.
Ja, Suzana Mančić. Presneto, samo nekaj sem jo pozabil vprašati! In sicer to, ali amaterska porno posnetka, en iz leta 2005 s prvim in edinim možem ter drugi, ki je nastal dve leti kasneje (in v boljši resoluciji) s sedanjim grškim partnerjem, nemara nista na neki način pripomogla, da je aktualna še danes. Ali da pač misli, da je še. Glede te aferice se mi je pač zdelo bolj smiselno zastaviti vprašanje hčerkama: kako sta onidve preživeli to, da lahko njuni sošolci gledajo posnetek spolnega odnosa njune mame? Najprej je odgovorila Natalija: »Mislim, da bi bilo moškemu potomcu bistveno lažje.« Teodora pove: »V nasprotju z Natalijo, mojo sestro, ki stvari drži v sebi, se sama razjokam na polno in mi to pomaga. Tako da sem danes glede tega povsem okej, je bilo pa grozno.« Mama je v času njenega odgovarjanja zavzela samo kanček preforsirano herojsko držo, sicer pa gre pri Suzani Mančić za gospo s prirojenim stilom, elokvenco, ugodno delujočega utrjenega formata profesionalke ter tudi zanimivih stališč. Njeno Neukrotljivo srce s podnaslovom Iskrenost je vedno bila moje najmočnejše orožje je knjiga, s katero bi iznajdljiv kolporter lahko naredil povsem soliden posel poleti, ponujajoč jo na plaži. Romansirana biografija, torej deklarirano ženska knjiga. Pisana v efektnih kratkih stavkih, na dušek, iz prve. Navsezadnje gre za hčerko novinarja Politike in Borbe, odraslo v središču Beograda, v zgradbi, pod oknom katere so med drugim potekale parade JLA.
Enako neposredna o vsem
Mančićeva v knjigi odkrito piše o tem, kdo ji je bil v življenju všeč, kdo pa ne, pri čemer pozitivce omenja z imenom in priimkom, negativce pa največkrat omenja opisno. Obenem ponudi vpogled v življenjski stil jugoslovanskih zvezdnikov. Je pač ženska, zaradi katere je pilot nekega leta ustavil letalo na vzletni stezi, vendar pa v knjigi lahko prebere, da je bil na večerji pozneje neverjetno dolgočasen. Izvemo, da je konec osemdesetih let, ko je bila Jugoslavija, kot pravi, najlepša, ona pa menda v najboljši formi, enkrat na mesec letela iz Beograd v Split urejevat si umetne nohte. Po mnenju igralke Mirjane Karanović je imela tudi »najboljše noge beograjske gimnazije«, na katero sta hodili skupaj.
Piše tudi o povečanju prsi v Münchnu, o ljubezni s srbskim diplomatom, abortusu, poroki in zvezi, o kateri je dvomila vnaprej, o nogometaših in drugih jugofrajerjih, ki so jo obletavali ali pa si jih je tudi privoščila. Pa o tem, zakaj ni pretežno nikdar bolehala za izgubljenimi ljubeznimi: »Kompromis je za življenje v zakonu, zabava je pa nekaj drugega. V ljubezni iščeš sebe skozi nekoga drugega. In če vidiš, da to ni tisto pravo, dvigneš sidro in s polnimi jadri grabiš dalje, v novo zvezo. Trpljenje zaradi ljubezni mi ni bilo znano. Kaj je tukaj za filozofirati? Nikogar ne moreš prisiliti, da bo s teboj, če noče. Enako velja zame. Zakaj nekoga prevarati, če se lahko enostavno obrneš? 'Oprosti, ne gre nama, minilo me je, všeč mi je nekdo drug.' In ni jeze.« Piše o tem, da ne priznava poljubljanja brez kasnejšega seksa. O beograjskih zabavah višjega sloja, na katerih so se družili zdravniki, prvoligaški umetniki, stevardese in piloti JAT, plejboji, socialistični poslovneži in privatniki. Šmink scena. In piše o stalnem soočanju s svojimi dvomi glede zvez. »Svojemu možu sem dvome glede svoje neprepričanosti v zakon izrazila takoj na začetku. Cenil je mojo poštenost, vendar pa mi je obenem ni nikdar oprostil.« Za konec smo »neukrotljivo srce« povprašali, s katero stopnjo od ena do pet bi ocenila neznosnost vedenja pijanih Slovencev v Beogradu. Njen odgovor: »Deset.«
