Večji del zgodovine ljudje niso spali v enem kosu. Običajno so spali v dveh delih – v tako imenovanem prvem in drugem spancu, med katerima je bilo eno uro ali več budnosti okoli polnoči. Zgodovinski viri iz Evrope, Afrike in Azije opisujejo, kako so ljudje po sončnem zahodu odšli spat, se sredi noči prebudili, nato pa do jutra znova zaspali, piše The Conversation.
Ta polnočni premor ni bil izgubljen čas. Nekateri so vstali, da so opravili manjša opravila, drugi so molili, razmišljali o sanjah, brali ali se tiho pogovarjali. Mnogi pari so ta čas izkoristili tudi za intimnost. Antični avtorji, kot sta Homer in Vergil, omenjajo »uro, ki konča prvi spanec«, kar kaže, kako razširjena je bila ta praksa.
Kako je izginil drugi spanec
V zadnjih dveh stoletjih je dvofazno spanje skoraj povsem izginilo. Ključno vlogo je imela umetna razsvetljava, ki je noč spremenila v čas dejavnosti. Ljudje so začeli hoditi spat pozneje, večerna svetloba pa je zavirala izločanje melatonina in zamikala začetek spanja.
Industrijska revolucija je dodatno utrdila navado enotnega spalnega bloka. Tovarniški urniki so zahtevali neprekinjen spanec, do začetka 20. stoletja pa je osem ur v kosu postalo nova norma. Laboratorijske raziskave, ki posnemajo dolge temne noči brez umetne svetlobe, pa kažejo, da se ljudje pogosto spontano vrnejo k dvofaznemu spancu. Podobno še danes spijo nekatere skupnosti brez elektrike, na primer na Madagaskarju.
Svetloba, zima in občutek za čas
Svetloba uravnava naš notranji čas in vpliva na zaznavanje trajanja. Pozimi, ko je jutranje svetlobe manj, je spalni cikel težje uskladiti. Jutranja svetloba, bogata z modrimi valovi, je ključna za prebujanje in zaviranje melatonina.
Raziskave v okoljih brez naravne svetlobe kažejo, da ljudje hitro izgubijo občutek za čas in napačno ocenjujejo minevanje dni. Podobno se dogaja v polarnih območjih, kjer sončni vzhodi in zahodi izginejo. Domačini se pogosto prilagodijo bolje kot obiskovalci, zlasti ob stabilni dnevni rutini.
Nov pogled na nespečnost
Strokovnjaki poudarjajo, da so kratka nočna prebujanja normalna, zlasti ob prehodih med fazami spanja. Ključno je, kako se nanje odzovemo. Tesnoba in osredotočanje na čas lahko občutek budnosti močno podaljšata.
Kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost priporoča, da po približno 20 minutah budnosti zapustimo posteljo, v zatemnjeni svetlobi počnemo kaj mirnega in se vrnemo, ko postanemo zaspani. Pomaga tudi, če ponoči ne gledamo na uro.
Razumevanje, da je nočno prebujanje del človeške zgodovine, ter umirjeno sprejemanje budnosti sta lahko ključna koraka k boljšemu počitku.
Originalni članek je objavljen v The Conversation.
