»Stari, plesn sma mela na steni, pa zašopan sifon sn mogo zamenjat. Ni več požiralo, ker mam dolge lase,« v slušalki pove Marko Kocjan, bolj poznan pod imenom Emkej. Raper, hiphoper, traper, na čase tudi šminker. Štajerec v Ljubljani več kot deset let.
»Ko sem se preselil sem, sem dobil nov fokus. Definitivno. Prišla je nova družba starejših ljudi, ki imajo tukaj svoj posel in so mi bili na neki način za vzgled, kako si urediti življenje in obenem še vedno biti sam svoj šef. Osredotočati sem se začel na druge stvari kot prej, druge želje. Prej sem hotel biti znan in popularen, zdaj pa bi rad imel mir in plačane položnice.«
Poznamo se iz študentskih časov. Takrat je Emkej za neko podjetje razvažal sendviče, malo ustvarjal glasbo, veliko kadil… Bili smo v dvomih, ali bo sploh kaj nastalo iz teh rim. Vendar je.»Za to je bilo potrebno veliko vztrajnosti in zavedanje tega, da je biti glasbenik lahko poklic. Prej sem imel muziko za hobi in vedno iskal še kako drugo delo, s katerim bom ta hobi podpiral. Ko pa sem se začel zavedati, da je to moj poklic, da sem pač 'muzičar', se je vse spremenilo. V to sem začel vlagati osem ur na dan, namesto recimo štiri ure po osmih urah dela nekje drugje.«
Torej osem ur na dan za muziko?»Na koncu je dvanajst ur, saj veš, kako je, ko imaš svoj s. p.«
Prelomnica je verjetno, ko te prvič povabijo na festival, ko vidiš, da si prepoznaven med občinstvom, da to zna tvoje pesmi na pamet, ti vrača energijo.»To je najboljši občutek, ko veš, da ne delaš muzike samo zase, ampak da se ljudje poistovetijo s teboj, da jim nekaj daješ.«
Za uspeh je treba vsak dan v službo
Veliko ljudi romantizira poklic glasbenika. Da sediš na stranišču in se ti utrne dobro besedilo, je del tega. Drugi del pa, da je glasba dobro narejena in pride do ljudi.»Glasbeniki delamo tudi takrat, ko nam ni do tega. To je ta fokus, ki ga poudarjam. Vsak dan grem v službo, tako kot drugi ljudje. V tej romantiki pride tudi slab dan, ko nimaš navdiha, ampak imaš druge obveznosti. Denimo načrt promocije, kako boš izpeljal stvari. Ko zdaj, pri 35 letih gledam nazaj, vidim, da sem imel prej veliko težavo s kratkoročnim načrtovanjem. Zdaj si dajem roke. Prej sem si govoril, jaz sem raper, svobodnjak, jaz ne bom imel rokov. S tem si samo podaljšuješ neke zgodbe in se vse zavleče.«
Je to glavna razlika, zaradi katere nekaterim v glasbi uspe, drugim pa ne?»To je največja razlika. Sploh ni stvar v tem, kdo dela boljšo glasbo in kdo slabšo, ker je to tako ali tako stvar okusa. Danes je veliko odvisno od tega, kaj kdo kako promovira. Meni to sicer ni najbolj všeč, ampak dejstvo je, da živimo v svetu družbenih medijev, kjer je vse instantno in tisti z bolj raznoliko vsebino zmaguje. Ampak ti instant komadi ne ostanejo dolgo aktualni. Po vseh tem je nazadnje še vedno pomemben talent.«
Besede tečejo v mariborski govorici, vendar pesmi niso vezane na Maribor ali Štajersko. Tematike so širše, so družbeno aktualne.»Ko smo pred leti začeli rapati s skupino Tekochee kru, je bilo vse malo cinično, satirično. Ko sem šel na svoje, sem hotel nekaj drugega, resnejšo glasbo. Iščem neko pravo mero med tem, da ne moraliziram preveč, a vseeno nekaj povem. Iščem recimo naslove, ki so tako za 'uličarje' kot za tiste, ki jih zanima, kaj se na ulici dogaja. (Smeh.) Ljudje si tudi različno razlagajo vse te pesmi, naslove in tekste. Eni dojemajo pesem Oblast kot protest, v resnici pa je prikaz mojega razmišljanja o vsem tem. Nikogar ne pozivam, da bi moral kar koli narediti, ampak povem svoje mnenje, s katerim se marsikdo poistoveti.«
Svoboden si, ko si zadovoljen s seboj
V družbi je pritisk na posameznika velik. Z vseh strani mu glasovi govorijo, kaj bi moral. Zato komad Veš, kaj bi ti mogo?»Vse življenje se dogaja, da ti nekdo soli pamet. Jaz sem prišel v to fazo, da znam biti sam, znam biti zadovoljen sam s sabo. Ne potrebujem konstantnih potrditev družbe. Morda se bo to slišalo samohvalno, vendar se zavedam, da to, kar delam, delam dobro in da izdajam komade takrat, ko sam menim, da so dovolj dobri. Prej sem veliko let iskal potrditev od 'poklicnega kolegija', da mi povedo, ali je kaj dobro ali ni.«
V enem komadu je govor tudi o všečkih, ki jih na družbenih omrežjih vsi zbiramo. Po eni strani nehvaležna pesem, ker smo vsi odvisni od tega.»Seveda smo vsi odvisni od tega, vendar to ne bi smelo vplivati na naše ustvarjanje. Tako jaz gledam na to. Veliko umetnikov namreč pogojuje izdajanje glasbe s tem, kaj je trenutno popularno. O tem govorim v Hypu. Tudi o tem, da danes glasbenike sodimo po tem, koliko ogledov imajo na youtubu. Sočasno pa se vsi zavedamo, da se da te oglede kupiti za 'male pare'. In kaj potem verjamemo? Je to res prikaz kakovosti? Ni. Prikaz kakovosti je, koliko 'všečkov' pride na koncert.«
Veliko sodelujete z drugimi raperji…» V preteklosti je bil problem, da je vsak hotel biti 'najjači' raper. Vsi so si merili, kdo ima daljšega. Jaz pa verjamem, da lahko več dosežemo, če stopimo skupaj. Zaradi tega tudi založba Wudisban.«
Maraton, ne sprint
Zakaj lastna založba?»Predvsem zato, da umetniki obdržijo svoje mehanske pravice in so lastniki svojih izdelkov ter jih ne dajejo nekomu zavoljo tega, da jih promovira in potem pušča odstotke svojim otrokom, ki imajo jahte in hude avtomobile. (Smeh.) Dejansko nam gre dobro, prihajajo pa novi mladi, Neža, Arne, Slick in Majki oziroma Leopold I., ki bodo začeli izdajati svoje komade.«
Kako jim pomagate?»Pomagamo jim pri prepoznavnosti, so del ekipe. Mi smo odskočna deska, koliko obratov bodo naredili pri skoku, pa je odvisno od njih. Nismo klasična založba, mlade glasbenike bolj učimo oziroma jih učim, kako sami postanejo založba, da ne hrepenijo po hitrem zaslužku, ampak da razumejo celoten tok denarja.«
Pa ga razumejo?»Ne, stari. (Smeh.) Mislim, saj imam še sam po dvajsetih letih težave s tem. Razumem stvar, ampak mi še vedno ni jasno, zakaj recimo pobiranje avtorskih pravic od internetnih predvajanj med Sazasom in uradom za intelektualno lastnino že deset let ni urejeno.«
Ampak saj založbe konec koncev tudi pomagajo glasbenikom…»Odvisno je, kaj hočeš. Če greš kot novi raper na založbo in jim daš polovico svojega albuma zato, da napišejo elektronsko sporočilo in ga pošljejo na novinarsko adremo, se to meni ne zdi vredno. Vse skupaj je maraton, ne sprint. Marsikateri umetnik misli, da bo z enim komadom čez noč zvezda in bo med zvezdami tudi ostal. Vsi glasbeniki pri nas, ki so uspešni, imajo neko kontinuiteto in konstantno izdajajo stvari. Če ena pesem ne uspe, ne smeš biti žalosten oziroma če je druga zelo dobra, ne smeš biti preveč vesel. Jeb..a, tako je.« (Smeh.)
Je to, da bi radi vse takoj, tudi problem družbe?»Ta miselnost, da narediš album, neko zaključeno celoto, ki potem ostane, se izgublja. Zdaj ustvarijo deset pesmi, ki so potem tam nekje na internetu, ničesar ne moreš prijeti… Sam zelo rad sodelujem z umetniki. Sedaj za novi album sodelujem s striparko Doro Benčevič, sodelujeta David Erak in Vid Turica. To mi je 'kick', da je povezano, da je umetnost vse skupaj.«
Je med tem koncertnim mrkom nastal nov album?»Je. Naredil sem novo ploščo, nov album z naslovom Veš, kaj bi ti mogo. Z bendom Muzičarji sem naredil tudi nekaj novih komadov. Plošča govori o tem, da ti ljudje vseskozi nekaj pametujejo, da se iščeš in da nikoli ne veš, kaj je prav, in da tega ne najdeš, dokler se sam ne odločiš, kaj hočeš.«
Koliko koncertov je bilo v letu 2019?»Dobrih 50, recimo.«
Kaj pa lani?»Mislim, da osem. Pa sem jih imel kar precej.« (Smeh.)
Smešno in žalostno hkrati.»Ko sva lani z Ajdo prišla iz Amerike, kjer sva se poročila, sem imel prodanih 30 koncertov. Potem je vse padlo v vodo, ampak se nisem dal. Šli smo na Val 202, v Narodni dom, na Radio Prvi, vse, kar se je dalo. Februarja bomo z novo ploščo v Kinu Šiška, spletni prenos bo. Ni enako, je pa bolje kot nič.«
Želje so torej glasbeni dogodki v živo…»Prva želja je koncert z ljudmi. Cepljenimi, z maskami, v skafandrih, kakor koli. Samo da je gneča pod odrom.«
Sifon drži?»Sifon sn zrihto, stari. Ne toči več.«
