Nedeljski dnevnik: Pero Lovšin, Zoran predin in Vlado Kreslin kot Trio in - Da bi končno načrte uresničili, kot se spodobi!

V angleškem pubu

Dobili smo se v središču Ljubljane, v enem izmed pubov, navidezno angleškem, v ambientu, ki se je nekako zdel najprimernejši za te tri muzikante, ki se tako v glasbi kot v živo imenitno dopolnjujejo. Nasproti je prvi sedel Vlado (kajpak s klobukom in videzom, ki ga pri njem poznamo), na desni Pero, ki bi lahko vsak čas prijel za mikrofon in napravil pravi rockovski žur, in na levi Zoran, ki je po spletu okoliščin malce zamudil, kot opravičilo želel plačati rundo (česar, kajpak, nismo dovolili) in se je v svoji značilni iznajdljivosti v hipu priključil pogovoru, ne da bi moral kaj razmišljati.

Da smo se dobili v precej netipičnih časih, kaže začetek pogovora. Sprva beseda namreč ni tekla toliko o notah kot pa o – aktualnih nadaljevankah.

Pero je namreč že dalj časa razmišljal, kako bi si letom primerno vzel malo več časa zase, za počitek in prosti čas. »Zdaj, ko se je vse to zgodilo tako na silo, ko sem zaradi korone doma v petek in svetek, sem ugotovil, da mi to sploh ne ustreza. Po enem mesecu je že vse narobe hodilo. Spoznal sem, kako sem v resnici vpet v glasbeno življenje in koliko to pogrešam. Glasba je zame neke vrste odvisnost, kot bi se izrazil kakšen strokovnjak.«

Vlado: »Tudi sam sem bil v podobnem – ob sobotah sem doma, ob petkih sem doma, gledam filme. Imel sem krizo in pomislil, kako gre življenje mimo mene. Kaj vse bi doživel ob teh vikendih, koga vse bi srečal. Mi smo v resnici zelo družabni ljudje.«

Vskoči Pero: »In ugotavljam, kako imamo zanič televizijski program – nič koliko televizijskih kanalov, nič koliko možnosti, pa še vedno težko najdem kaj za gledati. Razen na dveh nacionalnih programih, kjer je kaj resnega, drugje nič. Pred tem tega sploh nisem opazil, ker preprosto nisem imel časa za kaj takega.«

Vlado: »Si že odkril Peaky Blinders…«

Pero: »Koga?«

Vlado: »Peaky Blinders.«

Pero: »Nisem.«

Vlado: »Če nisi gledal tega, nisi gledal nič. Nimaš Netflixa?«

Pero: »Nimam.«

Vlado: »To so shakespearske stvari, ti povem. Kultna serija. V tem času sem odkril nekaj res genialnih – Imperij pregrehe, Kraljico, pa tale Damin gambit…«

Pero: »Jaz sem odkril neko italijansko serijo, mislim, da se imenuje Genialna prijateljica, pa Černobil na HBO. Enkratno.«

Kar malce presenetljivo, da se spoznajo na toliko televizijskih serij, pripomnimo.

Vlado: »Ja, res smo šokirani, ker ugotavljamo, kaj vse predvajajo. Čisto nov svet se nam je v teh časih odprl.«

Pero: »Jaz bi sicer še pripomnil, da sem res trpel, ker dolgo nismo smeli hoditi na tekme. Zdaj končno spet grem, in sicer na Slovana. Ravno zadnjič sem bil na tekmi Svoboda – Slovan in smo zmagali. Tretja nogometna liga, ampak močna tretja liga. Kaj drugega se pa še dogaja? V Ljubljani imaš samo še tržnico.«

Vlado: »Tudi meni je tržnica blizu, posebno ob sobotah dopoldne. Veliko pa hodim tudi v Prekmurje.«

Ne bi rajši o glasbi?

No, gospoda, ne bi rajši o glasbi? Recimo, zakaj ste se pravzaprav odločili za takšno poklicno pot in kariero ter ali vam je bilo kdaj žal?

Vlado: »Na neki točki se mi je zdelo, da je čas za tako pot. Moram priznati, da dolgo časa nisem želel biti stoodstotno odvisen od glasbe. Imel sem službo in plačo, glasbo, tako sem razmišljal, lahko delam torej na način, kakršen paše meni.«

Pero: »Jaz sem bil novinar, reporter, cele zime na turnejah. Potem v rednem dnevnem novinarstvu ni šlo več in sem odšel v tedensko novinarstvo. Z liberalizacijo gospodarstva in rumenizacijo tiska sem dobil občutek, da to ni več zame. Glasba je postala poklic. Eden izmed mojih motivov je bil prav naš koncert leta 1997, ko bi morali igrati z Johnnyjem Cashem in so bile razprodane Križanke. Za ves mesec smo imeli koncertov. Zanimivo je bilo, da sem bil sprva prepričan, kako bo novinarstvo večno, glasba ne. Potem se je vse obrnilo na glavo.«

(Končno) vstopi Zoran: »O čem se pogovarjamo?« Vlado razloži, Zoran nadaljuje: »Jaz sem zelo zadovoljen, da sem si izbral glasbo za življenjski poklic. Bi ga zagotovo še enkrat, ne bi zamenjal za kaj udobnejšega. Zelo zgodaj sem namreč postal očka in že pri osemnajstih bil hišnik v nekem bloku. Ker sem pomival, pospravljal in kidal sneg, sem imel na voljo brezplačno hišniško stanovanje. Poskušal sem biti odrasel in skrbeti za družinico. Potem sem na očetov predlog vendarle nadaljeval študij in takrat se je začelo življenje z bendom Lačni Franz ter se vse skupaj obračati v neko drugo smer. Ukvarjal sem se še z marsičim drugim: bil zavarovalniški agent, učitelj v Jurovskem Dolu… V nekem trenutku sem se odločil za samostojno kariero, ostalo je znano. Postalo mi je jasno, da vse, kar počnem, počnem za tisti dve uri na odru na svojem koncertu.«

Vlado: »To so bili drugi časi. Ko si prišel v gostilno, si najprej pogledal, kaj stane najmanj, in si to naročil. To je bilo normalno in nihče ni rekel, da zato slabo živiš. Danes je čisto drugače. Takrat smo vsi tako živeli. Nekoč si potreboval samo ojačevalnik in dve kitari za koncert, medtem ko je dandanes cel kup nekih zahtev.«

Pero: »Oooo, spomnim se, ko sem si kupil velikega rdečega mercedesa, v katerem sem nato prevažal našo glasbeno skupino, Sokole, in smo v enem dnevu igrali tri špile: prvi je bil v Slapu pri Vipavi, drugi v Goriških brdih in tretji, ob enih zjutraj, v Ilirski Bistrici. Domov sem se vrnil ob pol štirih. To ni bil problem. Ali pa, ko smo igrali v Zagrebu: z jutranjim vlakom smo se vračali domov in bila je takšna gneča, hudo nabit vlak, stali smo na njem – in bili srečni.«

Vlado: »Ko smo z Martinom Krpanom šli na koncert v Koper, smo spravili 'feršterker' in bobne v avtobus, redna linija, zamudili avtobus nazaj in prespali tam pri prijatelju.«

Zoran: »Ali pa vlak Maribor–Zagreb, na katerega smo šli s kišto piva, Zlatorogovega, s petindvajsetimi steklenicami. Honorar, ki smo ga dobili, je bil, da so kišto napolnili z novim pivom in plačali karto za povratek. In smo se vračali s prvim vlakom, tudi nabito polnim. Zjutraj smo bili v Mariboru.«

Pero: »Enkrat so nas poslali v Beograd. Televizija je plačala spalnik. No, spomnim se le, da kadar koli smo šli s spalnikom, nikoli nismo v njem spali.«

(Sproščeni smeh.)

Pogrešate tiste čase, vprašamo.

Zoran: »Pogrešamo predvsem tisto atmosfero. Lahko smo bili neodgovorno mladi, se pravi, družbena situacija nam je dovoljevala leto, dve pavziranja, zezanja, štopanja po Jugoslaviji in Evropi. Imeli smo tihi pristanek, tiho soglasje družbe, da smo lahko bili takšni. Način življenja je bil pač drugačen, saj si imel precej realne možnosti za to, da dobiš službo in stanovanje, zdravstveno zavarovanje si imel. Drugače od mladine danes, ki mora že v osnovni šoli razmišljati, kaj bo počela v življenju, če bo dobila službo pri tridesetih, stanovanje pri petinštiridesetih, da bo prekarno zaposlena brez kakršnih koli pravic.«

Pero: »Pred nekaj leti je imela ena izmed političnih strank geslo 'sproščena Slovenija', na katerega so zdaj očitno pozabili. Ampak v naših letih tega ni bilo treba posebej izreči. Moram reči, da mi je sproščenost zelo pomembna in da jo z glasbo poskušam pričarati zase, za svoje občinstvo. Prav to bi rekel – zabavna glasba vibrira na sproščenost. To je pomembno.«

Med ljudmi

Daleč od tega torej, da bi bili ti trije znani glasbeniki, zvezdniki (če koga lahko tako označimo v naši mali deželi, so to prav ti trije), odrezani od družbenega dogajanja, stisk, težav.

Pero: »Nikakor nisi odrezan od vsega tega. Kot glasbenik si v življenju, med ljudmi. Na odru si pravzaprav najbolj med ljudmi.«

Vlado: »Res si veliko med ljudmi. Ko sem zadnjič rekel ženi, kako gre življenje mimo mene, sem imel v mislih tudi to, koga vse srečaš pred koncertom, koga po koncertu. Ljudi srečuješ v Ljubljani, v Jurovskem Dolu, v Brdih… Celo Slovenijo imamo v sebi. To pogrešam.«

Zoran: »Pogrešaš ljudi. Včasih se ustaviš na bencinski črpalki in srečaš koga, ki iz žepa potegne fotografijo in reče: vidiš, to si ti, to sem pa jaz…«

Pero: »In bolj ko greš iz centra, iz Ljubljane, ki je za naše razmere že veliko mesto, bolj doživljaš ljudi. In oni te spoznavajo, zanima jih, kdo si, kako živiš. Mene v Sloveniji in v tem poklicu najbolj očara druženje v neštetih čudovitih kotičkih našega prostora. V mojem bendu smo se preimenovali v Viteze obložene mize, ker si dobro jedel, kamor koli si prišel. To je simbol tega življenja.«

Zoran: »Če pomislim, bi rekel, da smo bolj antizvezdniki kot zvezdniki. Kariere smo zgradili proti vsem klasičnim predpisom. Danes zvezdnike ustvarjajo založniki, agenti, mašinerija, mi smo začeli, ko te industrije v naših žanrih ni bilo, v žanrih, ki smo jih soustvarjali – Pero punk, Vlado si je našel bolj etno moment… Da bi sami iz sebe delali zvezdnike – tega nam že žene niso dovolile.«

(Pa je bilo spet smeha. Pomislimo: ti trije so res klapa.)

Vlado: »Če bi me danes kdo vprašal, kako naj se loti zabavne glasbe, ne vem, ali bi mu lahko kaj svetoval, ker je vse tako drugače. Tako, kot smo začenjali mi, danes ne bi šlo oziroma bi šlo počasneje kot pri nas. Mi smo samo igrali glasbo, danes moraš imeti še videospot, cel kup drugih stvari in kanale za promocijo.«

Vskočimo: zdaj smo decembra, je to tisti čas, ko največ koncertirajo?

Pero: »Jaz ne. Največji decembrski koncert smo imeli že davnega leta 1987, potem pa vrsto manjših špilov. Glavni termini za koncert so oktobra ali morda marca, aprila.«

Vlado: »Jaz imam decembra tradicionalno tri koncerte v Cankarjevem domu. V normalnih časih je bil december seveda poln koncertov.«

Pero: »Res je, Vlado je začel s temi decembrskimi koncerti, kar je bila dobra ideja. Pred tem ti termini niso bili tako zanimivi. Sploh sem po koncertih pred decembrom običajno fasal angino in se potem zdravil.«

Kako torej glasbeniki običajno preživljate praznike?

Zoran: »Najbrž bi si vsak ta čas želel preživeti s svojimi najbližjimi in družinami, vendar če si po poklicu muzikant, je drugače. Jaz sem zamudil vse rojstne dneve, ki jih je kdo praznoval v petek ali soboto, vse obletnice poroke na te dni, večino praznikov preživel na odru in tudi ne vem koliko silvestrovih. Navadiš se na tak način življenja, vključno s tem, da zamujaš praznovanja, ker iz nekega čudnega razloga nihče noče praznovati rojstnega dneva v ponedeljek ali torek. Epidemija je vse postavila na glavo. Tako me kovček, ki stoji zraven moje postelje, sprašuje: 'Zoran, kaj delaš doma, greva že enkrat na kakšno turnejo.' Vsak poklic ima svoje specifičnosti – peki vstajajo zgodaj…«

Pero: »Športni reporter nima proste nobene nedelje. Božič je sicer zame družinski praznik, velika noč prav tako, novo leto najraje preživim na odru, če se le da. Tudi tarifa je dvoja ali trojna.«

(Pa je bilo spet smeha.)

Ljubica, kje si

Vlado: »No, za novo leto imajo običajno najraje kakšne pesmi v smislu, ljubica, kje si, potem niso toliko zainteresirani zame. Se nam pa letos obeta izjema – z Malimi bogovi bomo igrali za silvestrovo v Novi Gorici. Bi pa rekel, da novo leto najraje pričakam v družbi s čim več ljudmi.«

Tako je čas tekel in pogovor z njim. Dobre volje ni zmanjkalo. Kozarci pred nami so se medtem vendarle praznili. Saj v resnici niso bili pretirano polni: le kakšen deci vina, rdečega, belega – ali kar koli že. Sproščeni, vendar tudi resni pogovori pač niso čas za kaj več. Za takšne norčije so boljši prav ti praznični dnevi.

Tako je napočil čas še za zadnje vprašanje: kakšne so njihove želje za naslednje leto?

Vlado: »Da se normalizira ta čas, ta država, da bo država začela imeti rada svoje državljane.«

Pero: »Če govorim o nas kot glasbenikih, potem si želim koncertov, kar pomeni vrnitev v normalno sceno. Včasih si poskušam predstavljati, kako so ljudje v preteklosti živeli v času kriz… vendar so se rojevali otroci. V resnici smo bili mi, generacija petdesetih in šestdesetih, privilegirana generacija v primerjavi s starši, starimi starši. Zdaj živimo to svojo krizo in iz te vojne moramo priti čim prej.«

Zoran: »Jaz bom konkretnejši – rad bi, da bi nekatere stvari, ki jih nismo mogli uresničiti, vendarle uresničili v novem letu. Kar se mene tiče – koncertna proslava štiridesetletnice delovanja skupine Lačni Franz bi morala biti že leta 2019, a se ni zgodila. Želim si, da bi nam uspelo 10. marca v Cvetličarni. Oba, Vlada in Pera, sem povabil, da bosta naša gosta, ker smo prijatelji že iz osemdesetih, ko smo se že veselo družili in nastopali skupaj. Še posebej pa nas je povezala Zdravljica. Tokrat bi izrekel naslednjo željo – želim si, da bi bilo te presnete bolezni konec in bi lahko končno vse svoje načrte uresničili, kot se spodobi.«