Lani poleti so pri Ansamblu Saša Avsenika javnosti predstavili novega pevca Luko Seška, potem ko se je po enajstih letih poslovil Dejan Zupan. Sešek se jim je pridružil na eni od vaj in hitro so ugotovili, da bi lahko skupaj pisali novo zgodbo. Za Seška, ki je bil širši javnosti bolj poznan kot pop pevec, igralec in zmagovalec šova Znan obraz ima svoj glas, je bila to prelomnica. Ne le v glasbenem smislu, temveč življenju nasploh. Nekateri so ga sprejeli odprtih rok, spet drugi z zadržki.
Bi danes že lahko rekli, da so vas poslušalci vzeli za svojega? Ste prejeli več kritik kot pozitivnih odzivov? Saj vemo, kako je pri nas, ko si zlasti na družbenih omrežjih nekateri radi dajo duška…Večinoma lahko rečem, da so me ljudje, hvala bogu, kar dobro sprejeli. Seveda ni bilo lahko stopiti v čevlje Dejana Zupana, prejšnjega pevca, ki je bil pri ansamblu že od samega začetka. Občinstvo je tako rekoč raslo z njim, se navadilo njegovega vokala, interpretacije. Zato sem večkrat zasledil komentarje: »Pa ne ta Sešek, kje je stari pevec.« A se s tem nisem pretirano obremenjeval, saj ljudi popolnoma razumem. Tudi sam bi potreboval nekaj časa, da bi se navadil na novega pevca pri neki skupini, ki mi je, recimo, ljuba. Zato se bom moral še malo dokazati in upravičiti svoje mesto pri tako vrhunskem ansamblu. A vse več je takih, ki so me sprejeli in sem jim všeč. Najbolj pa sem vesel, ko me kdo pohvali in reče, da si me prej ni znal predstavljati v tej glasbi, zdaj pa vidi, da mi gre zelo dobro od rok. No, mislim, od glasilk. In to mi resnično veliko pomeni.
Po naravi ste, se mi zdi, vesel človek. Se motim? Ali ste kdaj tudi nečimrni? Kaj vas, če sploh, prizadene in kaj se vas dotakne?Ne maram negativnih ljudi, tistih, ki ves čas tarnajo in se pritožujejo. Ne maram krivice in ne prenesem nestrpnosti. Taki ljudje me znajo spraviti v slabo voljo.
Ampak na splošno sem res vesel in nasmejan. Kaj pa drugega. Nimam se nad čim pritoževati. Ob sebi imam dobre in poštene prijatelje, ljubečo družino, dobro službo, nisem ne lačen ne žejen. Imam super dom, ki je pozimi topel, poleti pa ravno prav hladen, saj živim ob gozdu. Najbolj vesel pa sem, če sem obkrožen z ljudmi, ki jim lahko zaupam. Zato res nimam razloga za slabo voljo. Naj traja! Za vse to sem res zelo hvaležen.
Kakšno prihodnost napovedujete narodnozabavni glasbi nasploh, tudi v luči korone, ki se je dotaknila vseh in nas nekako prisilila v novo normalnost?Napovedovati prihodnost je zelo nehvaležno opravilo. Posebno prihodnost narodnozabavne glasbe. Toliko sem še nov v tej zvrsti, da za zdaj, če se pošalim, samo opazujem in zbiram informacije. Lahko rečem samo to, da je ta zvrst glasbe zelo poslušana, tudi pri mladih. In to se mi zdi glavno. Tisti, ki živimo v Ljubljani, morda to težko razumemo, ker jo, se mi zdi, prevečkrat dojemamo kot glavno vsebino Slovenije. Na podlagi trendov in življenja ljudi v mestu hitro prenesemo občutek, da je tako, kot je pri nas, tudi povsod drugje. Pa ni, res ne. In šele takrat, ko človek dela po Sloveniji, spoznava vasice in njihove prebivalce, vidi, da je Ljubljana pravzaprav mesto, ki se drži nekoliko zase. Seveda jo imam zelo rad, da ne bo pomote, a se zavedam, da je tista prava Slovenija okrog nas, po vaseh.
Kateri valček ali polka vam je najbolj pri srcu in jo najraje zapojete? Ne nazadnje ste se že soočili tudi z velikima vlogama Franca Koširja in Alfija Nipiča, legendarnih pevcev pri Avsenikih.Izbira skladb Ansambla bratov Avsenik je tako velika, da bi kar težko rekel, katera mi je najljubša. Mogoče je ta trenutek to valček Prelepi gorenjski svet. Morda tudi zato, ker je to skladba, ki opeva meni najljubšo gorenjsko pokrajino.
Sicer pa sta Franc Košir in Alfi Nipič unikatna, neponovljiva bisera. Dva velikana, ki sta s svojim glasom in stasom globoko zasadila korenine Avsenikove glasbe. Konec koncev je bil moj mentor Alfi Nipič, pa čeprav se nisva osebno nič slišala ali videla. Sem ga samo poslušal in poskušal začutiti njegovo interpretacijo, poudarke, dinamiko… Veliko bo še treba delati, da se mu bom vsaj malo – ampak res malo – približal.
Po osnovni izobrazbi niste glasbenik, a obvladate kar nekaj inštrumentov.Po izobrazbi sem ekonomski tehnik. Moja vloga študenta je namreč kaj kmalu zbledela in se spremenila v vlogo pevca, nastopača. Že od nekdaj rad zabavam ljudi, a se nisem, zanimivo, nikoli odločil za umetniško smer izobraževanja.
Kako zelo velik blagoslov je to, da sem že tako zgodaj začutil in spoznal, kaj me veseli. Sicer pa drži, da igram kar nekaj inštrumentov.
Kje se vidite čez dvajset ali trideset let?Na terasi, skupaj z ženo pijeva kakav, se pogovarjava o najinih otrocih in načrtujeva naslednje potovanje. Vsak izmed nas bi se moral zavedati, da sta prihodnost ter kvaliteta življenja odvisna od nas samih. Od prvega koraka iz postelje, prvega polnega kozarca vode, žvečilnega gumija, ki ga zjutraj damo v usta, prižganega avtomobila, prižganih luči, popite plastenke in ovitka sendviča. Vse to so malenkosti, ki pa vplivajo na naš ljubi planet. Ne samo velike tovarne, korporacije, ki ne upoštevajo različnih zakonov. Mali človek lahko naredi največjo spremembo. Tako je in tako bo!
Kako poskrbite za polnjenje baterij, za sprostitev?Klepet s prijatelji, potovanje, sprehod v naravo in gledanje filmov. Vse to počnem, pa je baterija hitro spet polna.
Ste moški, ki bolj obvlada težja opravila in popravila, ali se bolje znajdete v kuhinji in za štedilnikom?Nisem tipičen moški, priznam. Težja opravila niso moj svet. Rad pa kuham, to je res. Obožujem dobro hrano, kar se mi tudi vidi, in strašansko uživam v novih izzivih v kuhinji in ob polnih želodčkih mojih bližnjih. Iskreno, raje naredim kosilo, kot zamenjam žarnico. Tako pač je. Tak pač sem.
