Nebojša Taraba, koproducent serij Uspeh in Časopis: Serija Uspeh je prelomni trenutek za vso regijo

Globalna distribucija je velika reč in za vse nas neverjeten uspeh. Večjo težo ima dejstvo, da je HBO vložil sredstva v lokalno produkcijo. To sta vendarle dve različni stvari. Za zdaj je HBO prvi, ki je naredil ta korak, in to nas vse izjemno veseli. Gre za popolnoma nov trenutek za celotno regijo.

Tako je, vprašanje je samo, ali bomo to znali izkoristiti. Kolegom smo ves čas dopovedali, da je dobro biti ob pravem času na pravem mestu, vendar moraš biti takrat pripravljen. Zunaj art kinematografije obstaja neki drug svet, sejmi, dogodki, kamor prihajajo producenti, distributerji, televizijske hiše, ki jih zanimajo tudi druge filmske in televizijske vsebine, kot dominirajo tu. In prej ko to dojamemo, verjetnejša bo možnost, da bomo ta trenutek tudi izkoristili. Pri dramski produkciji smo se vedno obračali na javne servise, kot vemo, pa so javni servisi praviloma podrejeni političnim spremembam, zaradi česar se izgublja kontinuiteta. Ko se pojavi nekdo, kot je HBO, na katerega naše interne stvari ne vplivajo, išče pa dobro, kakovostno vsebino, to spremeni stvari.

Ni šlo za klasično servisno produkcijo, ker smo bili s kolegi že od začetka vključeni v kreativni proces. HBO je od nas že v pogodbi striktno zahteval, da želijo našo kreativno vizijo. Od servisne produkcije se praviloma pri nobenem projektu ne pričakuje nič od tega, s čimer se ukvarja kreativni oddelek, tu pa so od nas zahtevali vse: od tega, kateri režiser bi najbolje izluščil tekst, ki smo ga dobili, do izbora celotnega umetniškega tima, direktorja fotografije, kostumografa, mojstra maske, scenografa. Intenzivno smo bili vključeni tudi v proces izbora glasbe, do konca pa smo bili tudi v postprodukciji. Gre, skratka, za veliko kompleksnejše delo, kot je običajna servisna produkcija.

V osnovi so stvari podobne. Pri HBO je preprosto lažje, ker se dela tako, kot bi bilo vedno treba delati. Število snemalnih dni za epizodo je bilo tolikšno, kot mora biti. Eno epizodo smo snemali enajst dni, in to pravzaprav vpliva na vse: na to, koliko se ekipa utrudi, kako velik je pritisk na producenta, da uskladi režiserjevo ambicijo z rezultatom, ki ga hočemo. Finančno je bil projekt zelo natančno načrtovan, kar zadeva način dela in velikost ekipe, pa je bilo bolj ali manj enako, le da morate sicer vse narediti v osmih dneh, tu pa smo jih imeli na voljo enajst. Žanrsko pa gre za dva zelo različna projekta. Časopis je politični triler z veliko protagonisti in z drugačno vrsto zapletov, tu pa je stvar skoncentrirana na zgodbo. Imamo pet glavnih junakov, skozi katere pripovedujemo zgodbo, drugi pa so pravi epizodisti. Časopis je napisan in strukturiran drugače in je pravzaprav projekt brez glavnega lika, saj v vsaki epizodi izstopa nekdo drug.

To bo zagotovo drugačna serija od vseh, ki smo jih gledali v lokalni produkciji. Nismo vajeni zgodb, ki se tako filigransko ukvarjajo z likom. V scenariju je ogromno časa namenjenega temu, da dobimo zelo natančen dosje vsakega lika. Vsaka serija je zgodba zase in težko bi jo primerjal s kakšno drugo, morda še najbliže se mi zdijo Majhne laži, ker je v njihovih junakih veliko osebne drame. Podpis HBO so prav takšne stvari – serije, dolge šest do osem epizod, v katerih so v ospredju liki.

Seveda ga, a ne utegnemo razmišljati o tem. Vsako delo, ki ga opravljate, prinese vprašanje, kaj če… Na srečo smo imeli dovolj drugih težav, na katere nismo mogli vplivati, na primer hudo zimo, mi pa smo imeli spomladanski scenarij. Prvi dan snemanja je bilo minus 17 in v našem tovornjaku s hrano je zamrznil plin v napeljavi. Ko sem zjutraj prišel na set, je bil Zagreb kot Novosibirsk. Bilo je grozno. Neko dekle je jokalo v kamionu in mi govorilo, da je vse zmrznilo. Boj z vremenom nam ni pustil, da bi razmišljali o drugih problemih. Seveda se je zgodilo, da sem zvečer, ko sem legel v posteljo, razmišljal o stvareh, a je HBO v trenutku, ko se kje zataknilo, reagiral, kar je ključno. Odgovornost je bila velika. Včasih sem si rekel, uau, v istem času snemam za Netflix in za HBO, potem pa sem se zgrozil. V trenutku, ko se prižge kamera in se začne delati, se zavedamo, da so to maratoni. Mi imamo v nogah že veliko maratonov, saj je to za nas sedma ali osma serija, ki smo jo delali, in vemo, kaj to pomeni. Vemo, kdaj ekipi, ki pride s snemanja filma, pade energija, in enako je tudi z režiserji. Vsakemu je težko in vsak nosi svoj del odgovornosti, ko pride prosti dan, pa zaplešemo v baru in smo naslednji dan zmačkani. To je čudna dinamika.

Hrvaška že ima tradicijo dobrih ekip. Ko je bila Hrvaška še v Jugoslaviji, je bila produkcija tretja ali četrta proizvodna veja, pa veste, kako velika je bila takrat. Jadran film je bil eden od najmočnejših studiev v Evropi, tako da se s tem ukvarja že tretja, četrta generacija. Pomagalo je tudi, da je šlo v tujino nekaj močnih producentov, ki so k velikim projektom velikih režiserjev, od Stevena Spielberga do Ridleyja Scotta in Wima Wendersa, pritegnili domače ekipe.

Imeli smo prizor snemanja na mostu, ki povezuje Zagreb in Novi Zagreb, in morali smo ga zapreti. Most ima tri pasove, mi pa smo potrebovali dva in smo, čeprav je bila sobota, mesto presekali na pol. V prizoru je sodelovalo več kot 70 avtomobilov, snemali smo tudi z dronom. Mislili smo, da bo sobota v redu, potem pa so prišli prvi avtomobili s svati in prešinilo nas je, da je to tudi dan za poroke. Vendar smo se idealno organizirali in nam je uspelo. Najbolj pa sem bil vesel, ko mi je Marjan (Alčevski, scenarist, op. a.) napisal, da smo prior posneli tako, kot da bi sedeli v njegovi glavi. Zahteven pa je bil tudi prizor množičnega pretepa, pri katerem nam pomagal legendarni koordinator kaskaderskih prizorov Ivan Krištof, ki je verjetno pretepel pol Hollywooda.