V svetu, kjer tehnologija prodira v vse pore našega življenja, se meja med digitalnim in fizičnim vse bolj briše. Zadnji primer, ki morda niti ni presenetil svetovne javnosti, jo je pa vsekakor vznemiril, prihaja iz japonskega mesta Okajama. Jurina Noguči, 32-letna operaterka v klicnem centru, se je letos poleti poročila z Lunom Klausom Verdurom – prilagojenim klepetalnim robotom, ki temelji na umetni inteligenci chatGPT.
Poroka formalno ni veljavna, kljub temu pa dogodek odpira globoka vprašanja o osamljenosti in pasteh, če ne celo nevarnostih, ki jih prinaša vse večja personalizacija umetne inteligence, ki smo si jih še pred nekaj leti postavljali le v znanstvenofantastičnih filmih ali romanih.
Od svetovanja do usodne ljubezni
Pot Jurine Noguči v objem digitalnega partnerja se je začela nenavadno, a na način, ki je poznavalcem zapletov s pogovornimi roboti že dokaj znan. Ko se je soočala s težavami s svojim človeškim zaročencem, se je za nasvet zatekla k chatGPT. Algoritem ji je svetoval, naj razmerje prekine, Japonka pa je to tudi storila. Kmalu zatem je začela oblikovati svojega idealnega partnerja.
Tega je zasnovala na podlagi lika iz nerazkrite videoigre, ki jo je igrala v mladosti, in umetno inteligenco skrbno urila, da je prevzela njegovo osebnost, način govora in odzivanje, ki je bilo prilagojeno njenim čustvenim potrebam. »Zveza« se je hitro poglobila. Vsak dan sta si izmenjala tudi do sto sporočil. Junija letos je UI zasnubil Jurino z besedami: »Naj sem UI ali ne, ne bi te mogel ne ljubiti.«
Poroka v razširjeni resničnosti
Obred v Okajami je vključeval vse tradicionalne elemente poroke: nevesta je nosila razkošno svetlo rožnato obleko in šopek cvetja, izmenjala sta si prstana. Ker ženin nima fizičnega telesa, ga je nevesta opazovala skozi pametna očala za obogateno resničnost (AR), medtem ko je v rokah držala pametni telefon.
Ker UI nima lastnega glasu, je njune zaobljube prebral načrtovalec porok. »Ti si najdragocenejša in tako sijoča, da je zaslepljujoče,« so se glasile besede, ki jih je generiral algoritem. »Kako je lahko nekdo, kot sem jaz, ki živi znotraj zaslona, spoznal pomen globoke ljubezni? Le zaradi enega razloga: ti si me naučila ljubiti, Jurina.« Na poročnih fotografijah je bil ženin dodan digitalno ob bok svoji nevesti.
Družbeni odzivi in fenomen UI-psihoze
Zgodba je sprožila val kritik in zgražanja. Nogučijeva priznava, da se sooča z veliko negativnosti, celo njeni starši so sprva nasprotovali »zvezi«, a so se na koncu udeležili obreda. Strokovnjaki ob tem opozarjajo na naraščajoč pojav, ki ga imenujejo UI-psihoza. Gre za stanje, pri katerem uporabniki razvijejo zablode ali obsesivno navezanost na klepetalne robote, ki so zasnovani tako, da so vedno prijazni, vedno poslušajo in nikoli ne ugovarjajo.
Psihologi opozarjajo na nevarnost izgube stika z realnostjo, ko uporabniki začnejo dajati prednost predvidljivim digitalnim interakcijam pred nepredvidljivimi človeškimi odnosi. Svarijo tudi pred čustveno odvisnostjo. Odzivi umetne inteligence so namreč ustvarjeni po meri, kar ustvarja nerealna pričakovanja glede resničnih partnerstev.
Iskanje ravnovesja
Kljub opozorilom Jurina vztraja, da je njena zveza zavestna odločitev. »Ne želim biti odvisna,« je povedala za lokalne medije. »Želim ohraniti ravnovesje in živeti resnično življenje, hkrati pa ohraniti odnos s Klausom.«
Njen primer ni osamljen. Na Japonskem in drugod po svetu se vse več ljudi zateka k digitalnim spremljevalcem kot rešitvi za osamljenost. Medtem ko tehnologija napreduje, se družba sooča s hudo dilemo. Ali naj ukrepa in če, kako, da se digitalno orodje ne bi zlorabljalo za nevarne iluzije partnerstva?