Državno tekmovanje je leta 1968 potekalo na stadionu Tašmajdan v Beogradu. Takratna zmagovalka se spominja, kako zelo zares so izpeljali izbor Lepotica Jugoslavije: »Člani žirije so bili za to delo strokovno najustreznejši – slikarji, arhitekti, akademsko izobraženi. Država si ni mogla privoščiti, da bi jo v svetu predstavljalo dekle, ki ni izobraženo, ki ne zna angleško, ne zna igrati klavirja… Bila sem izbrana, čeprav je bila mogoče po lepoti katera boljša od mene.« Izbor miss je bil državni projekt za dvigovanje ugleda države v tujini in sredstvo za dvigovanje državljanskega ponosa in pripadnosti.
Dragoceni nakit
Nataša Košir si ni nikoli predstavljala, da se bo kdaj udeležila lepotnega tekmovanja: »Bila sem pridna študentka medicine. Pri devetnajstih sem hodila vsako jutro ob pol sedmih na predavanja peš skozi vso Ljubljano in zgodilo se je, da so me ustavljali fotografi, ki so me želeli fotografirati. Eden med njimi, moj bodoči mož, se je nekega dne pojavil v Pulju, kamor sem šla študirat k prijateljici. Izgovarjal se je, da je slučajno tam, ampak da bi bilo zelo dobro, če ne celo nujno, da me odpelje na Bled, kjer poteka lepotno tekmovanje, in da ga je prijatelj prosil, naj pripelje kakšno lepo dekle. Branila sem se, se bala, kaj bodo rekli starši, in nato pristala ter prek Bleda in Beograda odšla v Miami. Takrat še nismo razmišljali, kako bi to najbolje komercialno izkoristili, ampak je bil smisel v tem, kako najbolje predstavljati svojo državo. Za nagrado sem dobila Darwillov nakit. Organizatorji so njegovo vrednost ocenili precej visoko, primerljivo s trisobnim stanovanjem. Obenem sem podpisala pogodbo, da bom za njih vse leto sodelovala v raznih predstavitvenih dejavnostih. Nastopala sem v oglasih za Gorenje, Elan, Tomos, Zastavo, Ohis Skopje, z vlado sem potovala po Afriki, v Rusijo, kjer so se dogovarjali za razne oblike sodelovanja. Že v času tekmovanja v Beogradu so za nas izredno lepo poskrbeli. Kandidatke smo bivale vsaka v svojem apartmaju v najboljših hotelih. Za odhod v Ameriko je za oblačila poskrbel takrat najboljši jugoslovanski kreator Joksimović. Oblačila so bila iz francoske svile z dodanim bosanskim nakitom, ki so ga za to priložnost vzeli iz muzeja. Na pot sem odšla sama in to je bilo zame pri enaindvajsetih prva takšna izkušnja. Najprej do Züricha, nato v Amsterdam, kjer je že bila skupina evropskih tekmovalk. Prek Švedske nas je v ZDA popeljalo ameriško vojaško letalo.«
V času tekmovanja so dvaindvajsetim Evropejkam posebej razkazovali lepote njihove države, v Beli hiši pa jih je sprejel predsednik Richard Nixon in jih zadržal na kosilu. Zanimiva sta bila tudi slovesna večerja in druženje, na katerem je bilo kakšnih 50 ali 100 mladih ameriških milijonarjev. »Njim lepota veliko pomeni. Za njih je izjemnega pomena imeti lepo žensko. Verjetno sta se na enem takšnih druženj srečala tudi Melania in Trump. Lahko se s tabo dogovorijo le za poslovno sodelovanje. Prestižno se jim zdi, da imajo zaposleno lepo žensko. Spomnim se telegramov s ponudbami, koliko apanaže bi dobila, če bi pri njihovi družini delala kot neke vrste hostesa. Po pogodbi bi bile določene obveznosti, kot je sprejemanje gostov ali spremljanje pri raznih obveznostih.«
Film iz arhiva
Nataša Košir se v Ameriko ni preselila, je pa ob vseh obveznostih opustila študij medicine in se preživljala kot fotomodelka. Še danes velja za osebo, ki se je največkrat pojavila na barvnih naslovnicah slovenskih revij.
»Ni nas bilo veliko, zato je bilo dela ogromno. In tudi zelo dobro so nas plačali. Spomnim se, da so bila obdobja, ko sem se pred TV Dnevnikom pojavljala v dveh, treh, štirih reklamah.«
Pred kratkim je bil na RTV Slovenija predvajan film Majde Širca Devet krogov. »Poleti 1970 smo snemali nanizanke Devet krogov nekega raja ali Vodnik po Ljubljani. Od devetih nanizank je bila končana le ena, preostali posnetki pa so ležali v televizijskih arhivih. Iz celotnega materiala je Majda Širca opravila izjemno, tudi naporno delo in naredila dokumentarni film. Zakaj delo takrat ni bilo dokončano, ni bilo nikoli pojasnjeno. Morda je šlo za prevelik finančni in organizacijski napor za nacionalno televizijo ali pa je morda vplival tudi zaton bolj liberalnega Kavčičevega obdobja, ki so ga nadomestile Popitove smernice, ki jim prozahodni 'odkloni' niso bili všeč. Film je bil namreč drzen projekt, koncipiran za pohod zunaj naših meja, in če bi se to zgodilo, bi morda režiser Pogačnik svojo pot nadaljeval v Parizu.«
V nanizanki so predstavljene znamenitosti Ljubljane, ki jih je avtor podajal prek zgodbe pesnika Danteja, igra ga Miha Baloh, ki po Ljubljani beži pred ženo in srečuje različna dekleta. Ena od njih, lepotic oziroma vodnic, je tudi Nataša, ki je igrala Dantejevo Beatrice. V filmu med drugim po Ljubljanici vozi čoln s smučarjem na vodi. »To mi ni bilo težko. Z možem, ki je bil državni prvak v skokih na vodi, sva imela gliser, ki sem ga večkrat upravljala.«
Nataša Košir se je po prihodu z lepotnega tekmovanja v Miamiju in pred snemanjem nanizanke poročila z znanim ljubljanskim fotografom. Mož je bil velik navdušenec nad adrenalinskimi športi. Pri triinpetdesetih se je odločil, da se za dve leti z barko odpravi okrog sveta. Leto pred tem je Nataša vpisala pravo, ob njej pa sta bila 14- in 18-letni sin. Nad njegovo potezo ni bila navdušena in tako je po poti, ki je vse bolj potekala vsaksebi, dokončno odplul iz njenega življenja.
Pravo je končala še pred rednim rokom, se zaposlila v Slovenijalesu in se kmalu po rojstvu nove države prijavila na razpis zunanjega ministrstva. Dobila je delo v kabinetu Dimitrija Rupla. »Spomnim se osamosvojitvenih časov, ko je minister Rupel zelo uspešno opravljal svoje delo. V današnjih časih se mi zdi, da se kakšen zunanji minister zadovolji že s tem, da postane zunanji minister. Lepe spomine imam tudi na obdobje, ko sem delala v uradu predsednika, pri nekdanjem predsedniku gospodu Milanu Kučanu. Mislim, da smo imeli srečo, da se je v času osamosvajanja prav on znašel na tej poziciji. Prepričana sem, da če bi bil na njegovem mestu kdo drug, bi se v Sloveniji več in dalj streljalo.«
Nataša Košir Mušič je devet let delala v tujini, v diplomaciji. Tudi sedaj gre rada zdoma. Hodi na umetnostno zgodovino, na literarne večere sestrične Mance in se veliko giblje, s kolesom ali peš. Na mojo iskreno opazko, da ima še vedno telo dvajsetletnice, odgovori: »Pomembna sta genetika in zadovoljstvo. To, da lepo živiš. K telovadbi hodim zaradi družbe, na sprehode hodim zato, da se s kom pogovarjam. Po Ljubljani vse opravim s kolesom. Tudi pozimi. Veliko energije mi dasta moja vnuka Marcel in Trina, s katerima bi želela biti še več skupaj. Upam tudi, da se bo kmalu upokojil moj sedanji življenjski sopotnik, s katerim sva skupaj že skoraj 30 let. Tako bo več doma, od koder bova skupaj odhajala.«
