Oktobra 1942 je v civilno gospodinjstvo španskega diktatorja prispelo pismo z zahtevo po plačilu 9000 pezet za tri kopije Goyevih slik, predvsem Portreta markize Santa Cruz, ki ga je diktator kupil z namenom, da ga podari Adolfu Hitlerju. Francu je bila slika tako všeč, da je naročil kopije slike kot darila – a ko je prišel čas za plačilo, tega ni poravnal v celoti. To razkriva dokument, ki ga je umetnostni zgodovinar in galerist José de la Mano, strasten občudovalec slikarja, konec leta 2025 kupil na bolšjem sejmu El Rastro v Madridu, piše španski El Pais.
Markiz Lozoya, ki ga je Franco zadolžil za iskanje darila za Hitlerja, je v pismu Juliu Muñozu Aguilarju, diktatorjevemu pomočniku, vljudno zaprosil za rešitev »stare zadeve«, kot jo imenuje.
»Skoraj pred letom dni me je Ramón Serrano Súñer (Francov svak in minister, op. p.) poklical z zahtevo, naj nujno pridobim vrhunsko Goyevo delo, ki bi bilo dano na razpolago Njegovi ekscelenci Generalisimu,« piše. »Izbira je padla na veličastni Portret markize Santa Cruz in dogovorjena cena je bila milijon petsto tisoč pezet, poleg treh kopij iste slike, ki sem jih naročil pri slikarju Núñezu Losadi, odličnem kopistu, po ceni 3000 pezet za vsako,« nadaljuje. »Od svojega bratranca Joséja Navarra sem prejel ček v višini 1.500.000 pezet. Zato ostajajo tri kopije, ki jih je treba še plačati.«
Mislili so, da je diktator plačal manj
»Zgodbo te slike smo dobro poznali, vendar je manjkala podrobnost o Francovem nakupu leta 1941,« pojasnjujejo lastniki galerije Delamano Old Masters v Madridu. »To pismo dokazuje znesek, ki ga je diktator plačal – vedno se je domnevalo, da je šlo za manj, milijon pezet – in tudi potrjuje, da je naročil tri kopije, ne le ene, ter razkriva ime slikarja, ki jih je ustvaril.«
Zgodba o Goyevi sliki, ki jo je Franco želel podariti Hitlerju, se je iz urbane legende v zadnjem desetletju postopoma spremenila v dokazano dejstvo. Več knjig in znanstvenih študij je poskušalo rekonstruirati pot umetnine, ki je prehajala skozi roke in domove španskih plemiških družin in diktatorja, bila nezakonito izvožena ter nazadnje vrnjena španski državi in leta 1986 ponovno vključena v zbirko muzeja Prado.
Obseden z Goyo
Najbolj nedavno poglavje zgodbe pa se ne omejuje le na pismo. Nekaj tednov po nakupu na El Rastru se je pojavila ena od kopij, ki jih je Franco naročil.
»Obseden sem z Goyo; dvakrat na teden pregledujem specializirane spletne strani z vsemi mogočimi gradivi o tem umetniku. Poleg tega moram zaradi svojega dela pregledati vsako dražbo po svetu,« pravi De la Mano. »Pri enem od teh pregledov sem v dražbenem katalogu za dvorec na jugu Francije našel Portret markize Santa Cruz. Takrat sem pomislil: ‘To je ena od Francovih kopij.’«
Sliko je kupil »na slepo«, pravi, saj je bila katalogizirana kot delo iz 19. stoletja, njen izvor pa pripisan domnevnim dedičem markize. »Ponudbo sem oddal po telefonu in zmagal,« pripoveduje galerist. Ko je delo prejel, je lahko potrdil, da je Núñez Losada kopiral Goyev podpis, vendar je pod njim označil, da gre za kopijo izvirnika aragonskega mojstra. Bingo. Bila je ena izmed teh različic.
»Običajno nimam takšne sreče,« je z nasmehom priznal umetnostni zgodovinar.
»Slika ima rumenkast ton, ker kopira Goyev izvirnik z oksidiranim lakom, torej v času, ko je bilo delo še umazano,« pojasnjuje galerija. »Slaba kvaliteta slikarskih materialov po državljanski vojni je povzročila izrazito pokanje barvne plasti, zaradi česar je slika videti še starejša.«
Koliko je takšno delo vredno? »Kakovost je zelo visoka in kaže, da je bila kopija narejena neposredno po izvirniku, s poskusom ujeti Goyev slog,« navaja galerija, ki cene ne želi razkriti. »Ima bolj simbolno kot komercialno vrednost; navsezadnje gre za kopijo Goyeve slike.«
Leta 1941 je bila povprečna letna plača v Španiji manj kot 4000 pezet, kar daje predstavo o vrednosti teh kopij v tistem času.
Popolno darilo
Prvo poglavje te nenavadne zgodbe sicer sega v leto 1805, ko je Goya naslikal portret, na katerem je mlado markizo upodobil kot Terpsihoro, muzo plesa, poezije in pesmi. V roko ji je položil liro, na katero je naslikal lauburu, baskovski simbol s štirikrako obliko, ki je bil eden od razlogov, zakaj je Franco izbral to delo kot darilo.
Goyev Portret markize Santa Cruz je v Muzeju lepih umetnosti v Bilbau, kjer poteka razstava Mojstrovine iz zbirke Valdés.
Leta 1939 je diktator, dobro seznanjen s Hitlerjevo strastjo za umetnost, firerju podaril tri slike Zuloage, kot je zapisal zgodovinar Arturo Colorado v svoji knjigi Arte, revancha y propaganda (2018). A to očitno ni zadostovalo. Da bi še naprej dvoril človeku, ki se je zdel usojen vladati svetu, je Franco ustanovil odbor za iskanje pomembnejšega umetniškega zaklada: Goye.
Naloga je pripadla arheologu Juliu Martínezu Santaolalli, markizu Lozoyi in Serranu Suñerju, ob nasvetih, med drugim, umetnika Joséja Maríe Serta. Portret markize Santa Cruz so izbrali zaradi neoklasicističnega sloga in bili povsem prepričani, ko so opazili podobnost med lauburujem na liri in nacistično svastiko. Popoln zaključni detajl.
Slika, ki se je veliko selila
Med špansko državljansko vojno so sliko iz Madrida preselili v Valencio, nato v Barcelono in nazadnje v Ženevo, od koder se je po koncu vojne po ukazu frankističnih oblasti vrnila v prestolnico. Leta 1941 jo je Franco, kot dokazuje pismo, kupil za 1,5 milijona pezet – ne za milijon, kot se je prej domnevalo.
Diktator je imel svoj umetniški zaklad, vendar je počakal. Potek druge svetovne vojne se je spremenil, Španija je razglasila nevtralnost in slika Hitlerju nikoli ni bila podarjena.
Leta 1944 se je slika vrnila v muzej Prado. Njen lastnik je bil Franco, vendar ta podatek izgine iz uradnih evidenc. Od tu naprej se zgodba zaplete. Nekatere teorije trdijo, da je slika visela v palači El Pardo, Francovi rezidenci, do 19. februarja 1947, ko je prešla v last Félixa Fernándeza - Valdésa. Finančni zapisi potrjujejo, da je baskovski zbiratelj zanjo prav tako plačal poldrugi milijon pezet.
Slika se pojavi v ZDA
Slika je ostala v zbirki Valdés do leta 1981 ali 1982, ko naj bi jo dediči prodali – po ocenah za okoli 600 milijonov pezet (približno 4,3 milijona dolarjev), novi lastniki pa so jo nezakonito odnesli iz Španije.
Predstavniki ministrstva za kulturo in odvetnik Ramón Uría so odpotovali v ZDA. Pisateljica Mercedes Cabrera v svojih spominih na skoraj 20 straneh opisuje napeto potovanje skozi različne svetovne prestolnice v iskanju slike. V zgodbi nastopajo trgovci z umetninami in zbiratelji z malo vesti in veliko denarja ter celo odvetnik kraljice Elizabete II., ki je bil ključen za pravni preboj, s katerim se je delo leta 1986 vrnilo v Prado.
Letos mineva 40 let od te vrnitve in galerija pripravlja pobudo ob obletnici. »To je omogočilo vrnitev temeljnega dela in okrepilo nacionalno samozavest z zmago na mednarodnih sodiščih,« je leta 2018 za El Pais povedal direktor muzeja Miguel Falomir.
Razrešena skrivnost
V manj kot dveh mesecih je galerija Delamano Old Masters razrešila še eno poglavje te zgodbe. Ob nadaljnjih raziskavah so svoje ugotovitve pokazali strokovnjakom iz muzeja Prado. Tam so jih kustosi vprašali, ali je kopija, kupljena na jugu Francije, morda tista, ki je pripadala Imeldi Marcos, ekstravagantni ženi nekdanjega filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa. Presenečenje strokovnjakov je bilo očitno.
»Nisem našel Imeldine slike, vendar sem po nadaljnjih poizvedbah ugotovil, da je imela sliko markize enakih dimenzij kot kopija, ki sem jo kupil,« je povedal galerist in tako nakazal, da je bi Franco lahko eno izmed kopij podaril tudi družini filipinskega kolega.
