Tistim, ki se odločijo, da bodo izginili brez sledu in začeli novo življenje, na Japonskem rečejo »jouhacu«. Izraz sicer pomeni izhlapevanje, nanaša pa se na ljudi, ki namerno izpuhtijo: za več let, celo desetletij.
»Dovolj sem imel človeških odnosov. Vzel sem majhen kovček in izginil,« je za ameriške medije povedal 42-letni Sugimoto in priznal, da je preprosto pobegnil. »V mojem rodnem kraju so me vsi poznali zaradi uspešne družine, ki je lastnica pomembnega lokalnega podjetja. Njegovo vodenje naj bi prevzel jaz, a mi je to povzročalo tolikšno stisko, da sem se odločil mesto zapustiti.«
Od enormnih dolgov do neuspešnih zakonskih zvez – motivi, ki ljudi spodbudijo k »izginotju«, so lahko različni. Na pomoč pa jim ne glede na razlog priskočijo podjetja, ki svoje delo označujejo tudi kot nočne selitve. Ljudem, ki želijo diskretno izginiti iz svojega življenja, zagotovijo skrivno namestitev.
Policija ljudi ne išče
»Običajno je razlog za selitev nekaj pozitivnega, na primer vpis na univerzo, nova služba ali poroka. Vendar obstajajo tudi žalostne selitve: na primer zaradi opustitve študija, izgube službe ali bega pred nadlegovalcem,« je povedal Šo Hatori, ki je v 90. letih, ko je Japonska doživela krizo, ustanovil podjetje za nočne selitve. Sprva je mislil, da je finančni propad edini razlog, ki ljudi sili v beg iz težavnega življenja, vendar je kmalu ugotovil, da obstajajo tudi družbeni razlogi.
Japonski sociolog Hiroki Nakamori ta pojav raziskuje že več kot desetletje. »Na Japonskem je preprosto lažje izginiti,« je prepričan Nakamori. Zasebnost je strogo zaščitena: izginule osebe lahko denimo neopaženo dvigujejo denar z bankomatov, saj njihovi družinski člani nimajo dostopa do posnetkov varnostnih kamer. »Policija ne bo posredovala, razen če obstaja drug razlog – na primer kaznivo dejanje ali nesreča. Družini preostane le drag najem zasebnega detektiva ali pa čakanje. To je vse,« je dejal Nakamori.
Vseeno imajo občutek krivde
Pobeg iz prejšnjega življenja pa ne odpravi vseh težav in občutka žalosti. »Nenehno se mi zdi, da sem storil nekaj narobe,« je povedal Sugimoto, poslovnež, ki je zapustil ženo in otroke v majhnem mestecu. »Nisem jih videl že eno leto. Rekel sem jim, da sem na službenem potovanju.«
Sugimoto trenutno biva v novem domu, skritem v stanovanjskem predelu Tokia. Nočno selitveno podjetje, ki mu omogoča zatočišče, vodi ženska po imenu Saita. Sama je bila jouhacu in je izginila pred 17 leti. Odšla je po tem, ko je bila v nasilnem razmerju, in je še danes med svojimi sorodniki pogrešana oseba.
