Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bila Srbija arheološko neraziskana dežela. To se je spremenilo leta 1908, ko je srbski arheolog Miloje Vasić začel izkopavanja na hribu Vinča pri Beogradu, na bregu Donave, le kakšnih 14 kilometrov od prestolnice. Vasić se je šolal v Berlinu in Münchnu ter je spadal med redke profesionalne arheologe v takratni Srbiji. Ko je zaril lopato v zemljo, ni vedel, da bo odkril eno najpomembnejših prazgodovinskih najdišč v Evropi.
Odkritje in prve razlage
Izkopavanja so razkrila bogato naselbinsko plast, ki je segala več metrov globoko in je nastala s tisočletnim kopičenjem ostankov človekovega bivanja. Vasić je našel keramiko nenavadnih oblik, antropomorfne figurice z velikimi poševnimi skrivnostnimi očmi ter sledove razmeroma organiziranega življenja. Materialna kultura je bila tako bogata in specifična, da je kulturo kmalu začel poimenovati po najdišču.
Pod vplivom takratnih intelektualnih tokov je Vasić menil, da je odkril kolonijo iz mikenske ali egejske civilizacije. Ta razlaga je bila del širšega evropskega paradigmatičnega vzorca, po katerem so napredne civilizacije vedno potovale od juga proti severu, od »starega« kulturnega sveta proti »divji« periferiji. Vinčanska kultura naj bi bila torej odblesk, ne izvor. Ta interpretacija je bila sprejeta več desetletij. Vinča je bila zanimiva, ni pa predstavljala revolucionarnega odkritja. Nastala naj bi nekje okoli drugega tisočletja pred našim štetjem.
Radiokarbonsko datiranje šokiralo svet
Po drugi svetovni vojni je radiokarbonsko datiranje začelo temeljito preoblikovati evropsko prazgodovino. Ko so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja na vinčanskem materialu začeli sistematično izvajati analize C-14, so rezultati presenetili mnoge. Najdbe niso potrdile ocen o kulturi iz 2000 let pred našim štetjem. Govorile so o bistveno starejši kulturi iz 5400 in 4500 let pred našim štetjem. Nekatere plasti v najdišču so bile domnevno še starejše. To pomeni, da vinčanska kultura ni bila mlajša izpeljava egejskih civilizacij – bila je starejša. Mikene so prišle tisočletja pozneje (1600 do 1100 pred našim štetjem). Mlajša je bila tudi sumerska civilizacija (3500 do 2000 pred našim štetjem).
Poleg tega so se izkopavanja na širšem ozemlju – v Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Severni Makedoniji in delu Bosne – pokazala, da gre za obsežen kulturni kompleks, ki je pokrival znaten del jugovzhodne Evrope. Vinčanska kultura je bila ena od vrhuncev staroevropske civilizacije, kakor jo je poimenovala litovsko-ameriška arheologinja Marija Gimbutas. Ta je v njej videla miroljubno, matriarhalno in bogato urejeno družbo, preden so jo z vzhoda zatrli indoevropski nomadi. Ta interpretacija je bila močno obarvana z njenimi nazori.
Posebne pozornosti je bila deležna tudi tako imenovana vinčanska pisava ali vinčanski znaki – vrsta vrezanih simbolov na keramiki, ki so jih nekateri strokovnjaki za hip interpretirali kot najstarejši pisni sistem na svetu. Danes prevladuje bolj previdno stališče: večina arheologov znake razume kot simbole, oznake ali religiozne markerje, ne kot pravo pisavo v lingvističnem pomenu. A ta debata je odprla vrata za najrazličnejše spekulacije.
Ko arheologija postane politika
Zaradi kombinacije visoke starosti, bogate materialne kulture, skrivnostnih znakov, obsežnega ozemlja je vinčanska kultura postala tudi idealno orodje za ustvarjanje nacionalističnih mitologij.
V Srbiji in delno med srbsko diasporo se je od 90. let prejšnjega stoletja, vzporedno z razpadom Jugoslavije in vzponom nacionalizmov, razvil diskurz, ki vinčansko kulturo sistematično vpisuje v alternativno zgodovino srbskega naroda. Argumentacija gre nekako takole: ker je vinčanska kultura nastala na ozemlju današnje Srbije, so bili njeni predniki nekakšni Protosrbi. Na podlagi starosti vinčanske kulture so začeli trditi, da je srbska civilizacija med najstarejšimi na svetu. Starejša od Rima, Grčije in celo od Mezopotamije.
Nekateri avtorji, ki nimajo akademskih arheoloških kvalifikacij, so šli še dlje. Pisali so knjige o srbski Atlantidi, trdili, da so vinčanski znaki najstarejša pisava, ki jo je »Zahod ukradel in pripisal Feničanom«, ter da so Srbi izvorni Evropejci. To zgodovino Srbov pa naj bi sodobna zahodna, hrvaška in albanska historiografija sistematično zatirale. Ta narativ je posebno priljubljen v določenih spletnih skupnostih pa tudi v nekaterih tiskanih medijih nacionalne usmerjenosti.
»Najstarejši človeški stavek«
Akademska skupnost – tako srbska kot mednarodna – te teorije zavrača. Tudi beograjski arheologi, ki resnično izkopavajo na Vinči, so do tovrstnih interpretacij izrazito kritični. A njihovi odgovori so dolgočasni in tehnični, medtem ko so alternativne zgodbe privlačne, preproste in polne ponosa. Tako se je tudi zgodilo, da je neki lažni akademik pred leti napisal članek, v katerem trdi, da je prevedel vinčanske znake v najstarejši znani človeški stavek. Ta se glasi: »Medvedja boginja in ptičja boginja sta v resnici medvedja boginja.«
