Državo Izrael so ustanovili 14. maja 1948, približno sedem mesecev po tem, ko je generalna skupščina ZN sprejela resolucijo 181, kjer so mednarodni diplomati predlagali razdelitev Palestine na judovsko in arabsko državo, Jeruzalem pa bi obveljal za mednarodno območje. Prvi premier Izraela David Ben Gurion je razglasil neodvisnost takoj po izteku britanskega mandata, kar je sprožilo arabsko-izraelski konflikt, saj so sosednje arabske države takoj napadle novonastalo državo.
Zaradi občutka ogroženosti je Izrael tako že kmalu začel vzpostavljati obveščevalne mreže. Že leta 1949 je bil pravzaprav ustanovljen Mosad – Inštitut za obveščevalne in specialne naloge, ki je združeval izraelske obveščevalne oddelke (AMAN, GSS, politični oddelek zunanjega ministrstva) in deloval kot osrednja agencija za operacije Izraela v tujini. Prvega aprila 1951 pa je premier Ben Gurion Mosad reorganiziral in ta je postal edina izraelska obveščevalna agencija za delovanje v tujini.
Mosad, prvi varuh Izraela
Pobudo za Mosad je dal obveščevalec in diplomat Ruben Šiloah, ki je postal prvi vodja Mosada, sicer samo za eno leto. Že pred ustanovitvijo Izraela je deloval v judovskih obveščevalnih mrežah, bil povezan z judovsko militaristično organizacijo Hagana in političnim vodstvom judovske skupnosti v Palestini. Ni bil operativec, temveč strateg, ki je menil, da je preživetje Izraela odvisno od obveščevalnih informacij. Če Mosad primerjamo z drugimi svetovnimi obveščevalnimi agencijami, gre za manjšo, a izjemno učinkovito mrežo; danes naj bi bilo v njej okrog 1200 ovaduhov, agentov in zunanjih sodelavcev po svetu.
Mosad tako kot druge obveščevalne službe po navadi pritegne pozornost, ko se zgodi kakšna odmevna likvidacija, ali pa se s svojimi akcijami sami hvalijo. Umor Mahmuda Al Mabuha, enega izmed vodij oboroženega krila palestinskega gibanja Hamas, 19. januarja v hotelski sobi v Dubaju je recimo sprožil diplomatski spor med Izraelom in Veliko Britanijo, glasno je protestirala tudi Irska in nekatere druge države, Interpol pa je izdal tiralice za morilci.
Med drznejše akcije Mosada spada ugrabitev nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna, enega ključnih organizatorjev deportacij Judov v koncentracijska taborišča, ki se je skrival v Argentini. Agenti so ga opazovali več tednov, maja 1960 pa so ga ugrabili, omamili in z letalom pretihotapili v Izrael, kjer so mu sodili in ga nato brez zadržkov obesili.
Odmevala je tudi akcija, ko je Mosad organiziral prebeg iraškega pilota Munirja Redfaja, ki je z letalom MiG-21 leta 1966 pristal v Izraelu. Šlo je za eno najbolj spektakularnih obveščevalnih akcij hladne vojne, znano kot operacija Diamant. MiG-21 je bil za Izraelce zanimiv, ker je bil najnaprednejši lovec, ki ga je premogla Sovjetska zveza, bil je tudi standardno letalo arabskih držav, predvsem pa velika neznanka za zahodne države. Niso ga sicer znali uporabljati, so ga pa hoteli dodobra preučiti.
Mosad je v 60. in zgodnjih 70. letih v Iraku zagotavljal tudi podporo kurdskim upornikom, ki jih je vodil Mustafa Barzani, ter s tem pomagal slabiti iraško državo. Podpora je tekla tudi prek Irana in je bila del širše izraelske strategije, kako vplivati na razmere na Bližnjem vzhodu. Vse skupaj se je končalo po alžirskem sporazumu leta 1975, ko je Iran umaknil podporo, kar je privedlo do poraza Kurdov.
»Čistilci« po drugih državah
Mosad se podpisuje pod šestdnevno vojno leta 1967, ko je Izraelu v nekaj dneh uspelo premagati več arabskih držav, med njimi Egipt, Sirijo in Jordanijo, pri čemer so med drugim zavzeli strateško pomembno Golansko planoto. Dlje časa so zbirali podatke o arabskih vojskah, med Mosadovimi vohuni je bil najbolj prodoren Eli Cohen, ki se mu je uspelo infiltrirati v sirsko vodstvo. Obveščevalna služba se je pozneje spravila nad Palestince, ki so se zbrali okrog Jaserja Arafata in PLO, ki so se upirali Izraelu na zasedenem Zahodnem bregu in območju Gaze – konflikt, ki ni razrešen do danes. Mosad zdaj tam deluje ob podpori še drugih izraelskih vojaških in varnostnih služb, kot je recimo Šin Bet.
Za skrajno problematično je obveljala tudi tako imenovana vojna špicljev med Mosadovimi agenti v tujini v 70. letih prejšnjega stoletja, še bolj pa njihov desetletni lov na teroriste Črnega septembra, ki so med olimpijskimi igrami leta 1972 ubili enajst izraelskih športnikov. Ker je bilo Mosadovo »čiščenje« neizprosno, so se mnogi spraševali, ali je bilo sploh prav, da so njihovi vohuni lovili Palestince po Evropi. Sploh ker so v javnost pricurljale informacije o njihovih umazanih poslih, recimo leta 1990 je njihov nekdanji uslužbenec Kanadčan Victor Ostrovsky razkril njihovo notranjo ureditev, urjenje, metode in kodna imena. Tako se je recimo izvedelo, da enota Kidon, kar v prevodu pomeni bajonet, izvršuje najbolj umazane likvidacije.
Madež je pustil tudi dogodek leta 1973 v norveškem Lillehammerju, ko so maroškega natakarja zamenjali za Alija Hasana Salameha, vodjo teroristov v operaciji v Münchnu; posledično so aretirali pet Mosadovih agentov. Salameha je Mosad ubil šele leta 1979 v Bejrutu, ko so mu v avto nastavili eksploziv. Akcija je močno spominjala na kampanjo proti Črnemu septembru. V aferi Iran-kontra, ki je izbruhnila med predsedovanjem Ronalda Reagana, pa je Mosad Iranu pod takratnim vodstvom ajatole Ruhole Homeinija, ki je vodil islamsko revolucijo v Iranu, dostavljal orožje za boj proti Iraku pod vodstvom Sadama Huseina. Čeprav so ZDA in zaveznice, med njimi Izrael, uradno podpirale režim v Bagdadu.
Mosad je dokončno izgubil ugled leta 1997, ko je med prvim premierskim mandatom Benjamina Netanjahuja skušal v Amanu umoriti vodjo Hamasa Kaleda Mešala, čemur sta sledila hud diplomatski spor z Jordanijo in menjava v vodstvu Mosada. Mosad pa ni v konfliktu z Iranom od zadnje aktualne vojne, temveč že več desetletij, in sicer zaradi njihovega jedrskega programa. Doslej so ubili že več iranskih znanstvenikov, najbolj odmevno Mohsena Fahrizadeha leta 2020, operativci pa so vdrli tudi v skladišče v Teheranu in odnesli okrog 50.000 dokumentov o jedrskem programu. Z »digitalno sabotažo« Stuxnet so napadli tudi iranske centrifuge za obogatitev urana, kar se šteje za začetek nove dobe kibernetske vojne.
