Tudi ko je bil župan občine Kanal in direktor podjetja, je marsikateri petek kravato in belo srajco zamenjal za popotniška oblačila in se za konec tedna odpravil v katero od evropskih držav. »V nekem obdobju sem celo mislil, da sem dejansko popotnik, ki se le preoblači v župana ali direktorja,« se smeje.
Ustavljali so mu kamionarji, traktoristi, vozniki reševalnih vozil, avtobusov, smetarji, vozniki tovornjakov z nevarnimi snovmi, celo voznik pogrebnega vozila in kolesar ter doslej najhitrejši voznik, ki je po cesti drvel z 280 kilometri na uro. Če bi že moral izbirati najlepše med vsemi 9000 in več vozili, ki so mu ustavila, bi izbral belega rolls-roycea letnik 1958. Z njim mu je v Salzburgu ustavil mladi Iranec. Ob tem so se mu seveda dogajali tudi nenavadni šoferji, eden je vozil miže, drugi s pištolo za pasom, tretji je med vožnjo večkrat izvlekel ključ… Kljub temu, da ima iz preštopanih poti za sabo zelo veliko lepih izkušenj in da je štop postal del njegovega življenja, napoveduje, da letos odhaja v avtoštoparski pokoj. »Zaradi EMŠA,« pravi, ne trdi pa, da se ne bo še kdaj odpravil na kakšno krajšo avtoštoparsko odpravo.
»Da te ne vidim več!«
V skoraj 34-letni avtoštoparki karieri se vam je prejšnji mesec prvič zgodilo, da vam je policija napisala kazen.»Res je. Hrvaška policija bo dobila 'častno' mesto v mojem avtoštoparskem muzeju in tudi v novi knjigi ji bom namenil nekaj vrstic. Štopal sem na cestninskih postajah po celotni Evropi – in če se je že zgodilo, da je prišla policija in tam ne bi smel štopati, sta bili dve možnosti. Eni so rekli: 'Da te ne vidimo več tukaj, pojdi hitro proč!', drugi pa so me pobrali in peljali štopat na boljši kraj. Tokrat je bilo drugače. Po 15 minutah štopanja na cestninski postaji Zagreb vzhod so prišli policisti. Naložili so mi plačilo 500 kun kazni in 100 kun stroškov postopka, kar znese približno 80 evrov. Nato so mi pobrali še osebni dokument. Ne bom povedal, kako sem prišel brez dokumentov čez mejo domov, rekel bom le to, da je bil velik izziv. Zadeve zdaj ureja veleposlaništvo, ki bo zahtevalo pojasnila od Hrvaške. Tako policistom kot pristojnemu ministrstvu sem povedal, da se zavedam, da plačujem za Piranski zaliv in da se arbitraža dogaja tudi na mojih plečih.«
Ne štopate zaradi nuje. Bi lahko rekli, da je to vaš hobi ali že kar življenjski slog?»Še sam ne vem, kaj je, vseeno pa se mi zdi, da je štop v mojem življenju postal nekakšna nuja. Tako me je prevzelo, da težko zdržim dlje časa doma. Letos sem si zadal nalogo, da preštopam, kar je preštopati mogoče, nato pa napišem knjigo o svojih rekordih in štoparsko kariero zaključim.«
Kako se lahko po vseh teh letih na cesti sploh odločite za konec? Obeležujete letos kakšen mejnik?»Moj mejnik je EMŠO. Sem letnik 1959. Meja mora biti in vsaka stvar ima en konec. No, razen klobasa – ta ima dva konca. Ne rečem, da ne bom več potoval, a tako intenzivno gotovo ne.«
Ali to pomeni, da kupujete avto?»Res sem bil nekaj časa brez njega. Ko sem se lani pripravljal, da čez poletje odprem avtoštoparski muzej v Piranu, sem nekajkrat štopal proti naši Obali. Nekoč se mi je zgodilo, da sem za dobrih sto kilometrov od Pirana do Kanala potreboval devet ur. Moj rekord od Jesenic do Maastrichta na Nizozemskem je tudi trajal devet ur, a s to razliko, da sem v tem času preštopal 1000 kilometrov. Takrat sem si dejal, da tako ne gre več, in kupil avto.«
Je v Sloveniji najtežje štopati?»Slovenija je glede štopa čisto povprečna država. Se pa štoparska kultura pri nas izgublja. Nekdaj je bilo na Dolgem mostu v Ljubljani po petdeset štoparjev, danes ni nobenega več.«
Čez luže, gozd in hribe
Kam so šli vsi ti štoparji? Na internet?»Zagotovo ima danes več študentov avtomobil. V mojih študentskih letih je bil študent z avtomobilom redka izjema. Druga stvar so tako imenovani prevozi oziroma deljenje prevozov. Ti so stvar obrnili na glavo. Sam sem do njih zadržan. Nikoli nisem voženj ponujal prek prevozov in tudi nikoli jih nisem uporabil. Ribo moraš sam ujeti, ne moreš iti ponjo v ribarnico. Veliko pristnih doživetij se zgublja s tem. Mogoče imam srečo v življenju, a v svoji avtoštoparski karieri imam dobre izkušnje. Srečeval sem same dobre ljudi. Ne nazadnje sem tudi svojo poslovno kariero začel prav z avtoštopom. Decembra leta 1993 sem na štopu srečal gospoda, ki me je povezal z italijanskim gospodarstvenikom in ustanovil sem podjetje na Ligu. V najboljših letih sem zaposloval 64 ljudi.«
Nedavno ste osvojili svojevrsten rekord desetih preštopanih držav v enem dnevu. Pravite, da to ni bil mačji kašelj.»Ta rekord sem delal prvič in z nekaj začetne smole mi je tudi uspel. Štopati sem začel v Čadci na Slovaškem. Videl sem, da je tromeja med Češko, Slovaško in Poljsko zgolj kilometer od avtoceste, šoferja sem prosil, naj mi na najbližji točki ustavi. Na zemljevidu je videti lepo, v resnici pa sem se plazil čez hrib, skozi luže in gozd, na koncu se nisem mogel več vrniti na avtocesto. Drugi poskus sem začel na Poljskem, a pri Dunaju obstal. Vrnil sem se v Romunijo, poskusil dvakrat, a se tudi ni izšlo. Naslednji dan zjutraj sem se ob petih odpravil na pot iz Srbije in začelo se je odvijati. Potoval sem s 16 avti, tremi tovornjaki in naredil 1350 kilometrov. Ob 21. uri sem bil v Nemčiji, nato dobil štop do Madžarske, ki je bila osma država na poti, ob treh ponoči me je v Bratislavi na Slovaškem pobrala moldavska družina in me ob 4.15 pripeljala do prve bencinske črpalke na Češkem. Najprej sem začel prepevati pesem Queenov We are the champions (Mi smo zmagovalci, op. p.), nato pa hitro na zemljevidu preveril, ali bi mi mogoče v 45 minutah uspelo priti še v enajsto državo. Najbližja je bila Poljska, a 200 kilometrov daleč, zato je to ostal izziv za kdaj drugič. Za ta rekord sem na koncu prepotoval 5100 kilometrov in se peljal z 71 avtomobili.
A to še ni bilo vse. Tega dne sem imel v Pliskovici na Krasu ob 19. uri popoldne predstavitev svojih potovanj. Predstavljate si, kako bi bilo, da strašni štopar, ki postavlja rekorde na cestah, tja sploh ne bi prišel! Ob 10. uri dopoldne sem jih poklical iz Bratislave, da bom verjetno 15 minut zamudil. A na koncu mi je uspelo, v Pliskovico sem prispel ob 18.53. In ker sem jim že sporočil, da bom zamudil, sem držal obljubo in se pred predavanjem še oprhal.«
Med šestimi rekordi, ki bi jih radi še postavili pred upokojitvijo, bo verjetno najtežji podvig v treh dneh obiskati sedem evropskih prestolnic na črko B – Berlin, Bukarešto, Bratislavo, Budimpešto, Bern, Bruselj in Beograd?»Verjetno bo držalo, da bo ta podvig najtežji oreh. Večkrat sem ga že poskušal narediti in vsak poskus me je česa izučil. Pri tem namreč pomeni, da moram stopiti v mesto in se fotografirati pri eni od znamenitosti mesta. To pobere kar nekaj časa.«
Vsako leto v drugem kraju čez poletje odprete avtoštoparski muzej. Kam greste letos?»V Trst, saj bom letos svojo knjigo izdal tudi v italijanščini. Obenem odhajam v državo, kjer je avtoštop najslabši. Kot da bi v Sahari prodajal dežnike! Bom videl, kako se bo obneslo, vseeno so Italijani kot gostje zelo dobri.«
S katerimi vozniki imate najboljše izkušnje?»Z Romuni. Slovenske in romunske tablice so si zelo podobne – in ko na daleč še ne morem razločiti, katera je, upam na romunsko. V tem primeru je namreč verjetno, da mi bo ustavil. Najslabše pa ustavljate ženske. Letos bom izvedel eksperiment, da to potrdim. Od Nove Gorice do Maribora bom štopal po bencinskih črpalkah. Enkrat bom prisedel samo k moškim voznikom, drugič samo k ženskam. Čeprav je skoraj brez pomena poskušati, želim tudi znanstveno dokazati, da se z ženskami ne pride daleč.«
Po pogovoru (pogovarjali smo se minuli četrtek) se je Ipavec odpravljal na štop do Moldavije. Je namreč ena od držav, ki je še nima na svojem seznamu. V ponedeljek je sporočil, da je na poti iz San Marina v Vatikan in da trenira za nov rekord: 40 držav v dveh tednih. S seboj je kot vedno vzel nahrbtnik in bel klobuk in kot vedno se je na poti vsak dan tudi obril.
