Dvajset let bo minilo oktobra, odkar se je Matjaž Javšnik v vlogi ovenelega pankerja prvič pojavil v naših domovih v televizijski nanizanki TV Dober dan. Sledila je nanizanka Trafika, vloge v filmih Zadnja večerja, V leru, Marmelada, v nadaljevanki Ena žlahtna štorija … Gledališka publika ceni njegove monokomedije, impro nastope in igranje v gledaliških predstavah od gledališča Glej in Špas teatra do Cankarjevega doma in ljubljanske ter mariborske Drame.
Četrto leto je direktor Mednarodnega filmskega festivala Kranjska Gora. Sodeč po odzivih, predvsem mednarodnih, je to festival z izjemno perspektivo v regiji, za kar ga opredeljujejo kakovostna vsebina, eminentni gostje in zanimive delavnice. Poseben pečat temu festivalu daje sproščenost in naravno okolje, ki je samo po sebi odprt filmski studio. Skupaj z družino Čretnik v Piranu pripravlja festival Evropskega in sredozemskega filma, kjer poteka tudi festival otroške ustvarjalnosti Zrno soli. Javšnik ustvarja tudi na Češkem, kjer v enem letu zaradi svojih scenarističnih in igralskih dejavnosti preživi približno dva meseca.
Marjan Šarec je bil pri štiridesetih že predsednik vlade, vi jih boste čez nekaj dni dopolnili 50, pa niste še niti blizu temu.»Izrekel bi mu le iskreno sožalje. Pri politiki gre vse preveč naporov za prepričevanje ideološko prepričanih, za kar nimam ne volje ne časa. V tem se res ne vidim, prizadevanja usmerjam v produkcijo. Kakor koli, kaže, da je Šarec vseeno tip za to. Je karakter, ki bi znal celo kaj premakniti.«
Niste se prav kmalu odločili, čemu bi se posvetili v življenju. Menda ste zamenjali sedem srednjih šol.»Res je. Nikoli se nisem spraševal, ali je bilo to prav ali ne. Sledil sem temu, v kar sem verjel. Očitno mi je bilo dolgčas, morda bi me tudi učitelji lahko ustrezneje navdušili za snov. Morda je bila to le posledica tega, da sem upornik. Nikoli me ni skrbelo, kaj o tem meni okolica. Vedno sem šel mirne vesti spat in tako je tudi danes. Sploh pa sem še bolj miren, odkar se zavedam, da si je treba zavist zaslužiti.«
Vloga na Češkem
Ko vas vidijo v oglasu, si nekateri mislijo, da »tale pa zna na lahek način služiti denar«.»Seveda ne morejo vedeti, da moram za to, kar počnem, v enem letu prevoziti 120.000 kilometrov, obiskati 35 držav … Še posebej je bilo naporno v času snemanja Štorije. Posneli smo 360 epizod, kar pomeni, da sem bil praktično dve leti in pol zdoma. Vstajal sem ob petih, da sem bil ob šestih na stolu pri maskerki, končali smo ob šestih zvečer in zatem sem imel še velikokrat predstavo, s katere sem se nemalokrat vrnil ob dveh ponoči in zgodaj zjutraj je seveda ponovno sledilo snemanje. Večkrat sem šel z nočnega snemanja direktno v Prago.«
Verjetno ne zato, da bi obiskali njihove pivnice?»Študiral sem scenaristiko na praški filmski akademiji in ostale so povezave. Zdaj za tamkajšnjo filmsko in gledališko produkcijo pišem scenarije, igram v njihovih oglasih, filmih in sodelujem na delavnicah akademije. Čez nekaj tednov bo premiera filma Ženská na vrcholu, v katerem sodelujejo najboljši češki igralci. Sam igram mistra Milerja, pacienta glavnega igralca.«
V filmu govorite češko?»Ja, vendar z nekaj naglasa. To njim še bolj ustreza. Tujci so dobrodošli, saj razmišljajo, kako bodo film uveljavili v državah, od koder prihajajo sodelujoči.«
Se Čehi lotevajo snemanja na drugačen način kot Slovenci?
»Predvsem je velika razlika v produkciji. Medtem ko se moraš pri nas za vsako malenkost bojevati, tam teh težav ni. Snemali smo na ledeniku, kjer so ob pol petih zjutraj samo za nas odpirali gondole, na voljo smo imeli dva helikopterja, 12 snežnih sani, dve ekipi reševalcev … Razvajali so nas v najboljšem hotelu. V Sloveniji o takem luksuzu, podpori lahko le sanjaš.«
Kako stoji slovenski film v mednarodnem prostoru?»Zadnje čase se veliko dela. Mislim, da smo tik pred velikim bumom, kot so bili Romuni pred nekaj leti. Vidim, kako se po festivalih zanimanje za naše filme povečuje. Tudi skoraj ni festivala, da slovenski film ne bi dobil nagrade. Mislim pa, da bi veljalo še bolj podpreti mlade, perspektivne režiserje z nekaj 10.000 evri za njihov začetni film, ki bi jih z lahkoto pogrešali nekateri producenti, katerih glavni cilj je predvsem, kako skanalizirati del sredstev v lastni žep.«
Liter vina za avdicijo
Na Poljskem uspešno deluje režiser Mitja Okorn.»Vsa čast mu. Pred kratkim me je klical kolega, ki je dekan ene filmskih univerz v Los Angelesu, in me povprašal za Okorna. Dejal je, da je zanj slišal vsaj petstokrat v zadnjem letu, saj ga ni filmskega producenta, pri katerem Okorn ne bi potrkal na vrata. On ustvarja tehnično popolna dela, ki stojijo v vseh sektorjih. Ni enostavno najti ekipo, da bo vsak na svojem področju stoodstotno izpeljal svojo nalogo. Okorn točno ve, kaj hoče, in je do sodelujočih nepopustljiv. Verjetno jim popije vse živce, vendar naredi vrhunski rezultat.«
Kako je prišlo do preskoka, ko ste nekaj let po srednji šoli začeli z dejavnostjo, ki vas je resnično zanimala?»Ko sem prišel na lutkovno šolo v Ljubljano, sem bil v štirinajstih dneh noter. To je bila prva šola, ki me je navdušila in posrkala vase. Pomemben je bil tudi dogodek pred tem. Sedeli smo v gostilni in znanec me je vprašal, ali bi šel na avdicijo za nek lokalni teater. Zagotovil je, da vsak dobi liter vina, pa sem šel pogledat. Vsi od omizja smo šli zaradi tega.«
In? Je bilo kaj pijače, kot so obljubili?»Bilo, bilo …«
Se spomnite kakšne od peripetij iz tistega veseljaškega obdobja?»Ne. Bilo je tako, da kdor pravi, da se spomni, ga v resnici ni bilo zraven.«
Kaj pa iz bližnje preteklosti?»Ko delaš, ni časa za zabavo. Ne morem si privoščiti, da bi se zbujal izmaličen, prepojen od posledic prejšnjega dne. Z alkoholom se poredko srečava.«
Ko ste pri svojih zgodnjih dvajsetih prišli v Ljubljano, ste bili kmalu polno zaposleni …»Veliko sem delal lutkovnih predstav, imel improvizacijske nastope v Impro ligi, gledališke nastope. Domov sem šel poredko, saj je potovanje z vsemi presedanji trajalo pet ur. Vozniški izpit sem naredil šele pri triintridesetih, ko smo se preselili v vas Krka.«
Idila na vasi
Zakaj ste se preselili ravno v ta kraj?»Življenje v Ljubljani ni zame. Vedno sem hotel imeti ob sebi gozd, vodo … Obenem sem iskal nekaj, kar bi bilo do pol ure iz Ljubljane, kjer se odvija večina mojega dela. Z ženo Petro sva veliko kolesarila in ko sva nekega dne pripeljala nad dolino, kjer je vas Krka, sva videla to idilo brez enega industrijskega objekta. Takoj sem si rekel, da želim živeti prav tu. Čez čas, bil sem ravno na sestanku v Zagrebu, mi zazvoni telefon in Petra pravi, da sta se njena starša sprehajala tam mimo in ju je nekdo vprašal, če iščeta hišo, ki je naprodaj. Šla sta jo pogledat in ko mi je Petra povedala, da do nje z glavne ceste prideš po makadamu skozi gozd, sem samo rekel: 'Kupi!'«
Niste imeli kot Pohorec težav z identifikacijo ob selitvi na Dolenjsko? V domačem kraju veš, kje so tvoji prijatelji, na koga lahko računaš, navajen si na zvon domače cerkve, veš, s kakšnim prevozom boš šel po opravkih …»S tem nisem imel težav. Večino časa sem med Prago, Kranjsko Goro in Piranom. V bistvu sem po duši cigan in mi je cel svet premajhen. Če mi v Krki ne bi bilo lepo, bi živel kje drugje. Tukaj otroka živita v nekem zdravem okolju, z vrednotami, ki so povsem drugačne, kot so v mestu. Ko stopita iz hiše, imata pred sabo gozd. V šolo hodita sama, neobremenjena, čez polje, ob reki. Vidita razne živali, jazbece, poljske zajce, veverice, srnjake …«
Čemu zdaj posvečate največ delovne pozornosti?»Za svoje projekte po celem svetu iščem koproducente, sodelujoče in filme za festivale, igram v predstavah, snemam oglase. Zdaj sem na poslovilni turneji z monokomedijo Striptiz, za katero je bilo predvidenih 30 ponovitev, a jih je zdaj že čez 500. S Tino Gorenjak pripravljam komedijo z naslovom Visoka napetost, z glasbeno skupino Orlek sodelujemo v glasbeno-gledališkem projektu, kjer se njihova knapovska glasba prepleta z zgodbami iz rudarskega vsakdana.«
Koliko vas pri vsem ovira vaša sladkorna bolezen?»Jemljem tablete in pazim pri prehrani, pri čemer je zelo pomembna ekološka kuhinja žene Petre. Žal pri svojem ritmu ne morem biti vedno povsem dosleden. Čeprav se držim pravila, da ne jem tam, kjer hranim svoj avto, sem večkrat odvisen tudi od sendviča, kupljenega na bencinskem servisu.«
Se bo vaše življenje po kmalu dopolnjenem 50. letu starosti kaj spremenilo?»Počasi bom profiliral smer delovanja in se ustalil pri treh vzporednih linijah – festivalski, pisanju scenarijev, za dušo pa bom ohranil še gledališke nastope.«
Nič takega ni biti star 50 let. Težava ali pa sreča je, da se leta tu ne ustavijo. Kaj boste počeli po 60. letu?»Takrat pa bo že čas, da postanem dedek, uživam v tej izkušnji in se vrnem v otroške dni.«
