Mario Galunič: Imam čut, da pridem ljudem blizu

Slabo, ker z njimi nimam skoraj nobenega stika, saj nimam ne potrebe ne časa zanje. Na njih me tako rekoč ni in dovolj sem star, da vem, da je vse to precej nepomembno in v glavnem izguba časa. V čakanju na mnenje drugih o sebi se lahko hitro izgubiš, zato se je treba ograditi od teh pasti, imeti distanco in živeti, kot da ta fenomen ne obstaja.

Seveda jih ne spregledam, me pa ne motijo tako zelo, kot bi kdo mislil. Odvisno je od tega, kje je napaka. Tudi sam med pisanjem kratkih sporočil izpustim kakšno vejico in nalašč napišem kaj, ob čemer sloveniste zaboli glava.

Niti ne. Prav posebno veselje imam, ko napišem nekaj, za kar vem, da je slovnično narobe. Pa saj to je na neki način bistvo ekspresivnosti sporočila, iz katerega je razvidna moja sproščenost. Človek ne more biti ves čas zategnjen. Je pa res, da elektronske pošte ne morem pisati v slabi slovenščini. Zaradi tega, kar piše mularija na spletu ali po telefonih, pa se sploh nima smisla vznemirjati, gre za nov žanr, nov medij, v katerem slovnična popolnost nima kaj delati. Jezik se je z leti na številnih področjih na srečo sprostil, duh časa je takšen, da so mnoge spone popustile. To je v redu, to ohranja jezik živ in zanimiv.

To je bilo v času, ko slovarjev še ni bilo na računalnikih in smo gesla iskali v oddaji v živo po petih knjigah, pri čemer sta bili hitrost in spretnost ključni. S Franom je danes vse drugače, tudi zaradi telefonov, s katerimi imamo konstanten in hiter dostop do podatkov.

Morda po naključju. Vsi voditelji oddaje Nedeljskih 60 so bili avgusta 1993 na dopustu. Prosili so me, da vskočim, saj sem se do takrat izkazal kot iznajdljiv. Najprej sem jo vodil enkrat na mesec, kmalu sem prevzel celotno oddajo. Sledil je Zoom…

Res je, kakih petstokrat sem bil v nedeljo pred kamerami. Še zdaj ne morem verjeti. Potem so prišle v igro sobote. Kviz Joker bomo v novi sezoni glede termina malce spremenili, oddaja bo na sporedu kar dvakrat na teden.

To je zelo poseben občutek. Bilo je zanimivo, saj je bila to prva oddaja, ki smo jo posneli. Si predstavljate? Na sporedu seveda ni bila kot prva. A skušam se distancirati od uspehov in porazov, to me ne sme preveč čustveno prevzeti. Sem pa vesel, da v Jokerju dokazujemo, da se da dobiti najvišjo nagrado. V vsaki oddaji to seveda ni mogoče, sicer bi hitro imeli težave s proračunom, a tu in tam se vendarle zgodi. V povprečju naši tekmovalci zaslužijo več kot 3000 evrov, kar je odlično.

O tekmovalcu so mi znani osnovni podatki, tako tudi vem, kje zagrabiti, kakšna tema mu je blizu, o čem rad govori, morda tudi, česa ne smem vprašati. Večina se v kviz ne pride pogovarjat, saj so prišli igrat in po denar, moja vprašanja morda dojemajo kot motnjo, a jaz jih hočem zgolj sprostiti. Hitro se moram prilagoditi in ugotoviti, na katere gumbe bom pritiskal, kakšen sogovornik sedi nasproti. Zame je to zelo vznemirljivo, bolj kot sem si mislil. Včasih sem kar presenečen nad seboj, kako mi uspe v nekaj minutah navezati stik z neznanim človekom…

Brez dvoma imam čut, da pridem ljudem blizu. Hitro opazim, kje je pot do njihovega srca. Moram pa jih ves čas zelo pozorno opazovati, spremljati govorico njihovega telesa, drobne reakcije, spremembe v glasu. Vsak tekmovalec je zgodba zase.

Na nekatere se ne da nič vplivati, saj imajo točno začrtano pot in ne popustijo. Če bi bil kdaj kateri tekmovalec bolj pozoren name, bi lahko že v mojih očeh videl grozo svoje napake, a me po večini sploh ne gledajo. Nekateri se tudi bojijo, da je moja naloga zavajanje, da televizija noče, da dobijo denar, kar seveda ne drži in jim tudi vnaprej povem, da ne bom nikogar speljeval na kriva pota. Nekateri ne verjamejo.

Ah, težko je o tem pavšalno soditi, ni enotnega recepta. Tudi izvrstni kirurgi so najbrž lahko dobri direktorji, obrnjeno seveda težje. Verjamem v ljudi, ki zmorejo početi več stvari enako dobro. Sam sem poizkusil oboje, bila je dragocena izkušnja. Imel sem se priložnost zazreti v drobovje sistema, morda sem videl več, kot bi si želel. A ko vidiš tako globoko, ni več poti nazaj.

Ne vem, ali je bilo kdaj tako idilično, so se pa z novimi časi in novimi generacijami stvari gotovo spremenile, kar pa ne pomeni, da zdrah prej ni bilo. Ljudje so nekoč drugače gledali na svojo službo, s sodelavci so bili seveda bolj povezani, pa ne samo na televiziji. Konkurence in merjenja gledanosti ni bilo, ker smo bili edina televizija, tako tudi ni bilo pritiskov, kot jih poznamo danes. Slabi energiji pa se je tukaj težko izogniti. Verjetno je bilo vedno tako, a sam tega kot mlad voditelj nisem opazil, zdaj vidim širšo sliko in seveda me veliko stvari moti, a se hkrati zavedam, da je to 'samo' služba. Narediš največ, kar lahko, a se obenem zavedaš, da obstaja tudi svet zunaj Kolodvorske. Do tega je treba priti.

Seveda. Veliko je odvisno od vsakega posameznika. Najlažje je jamrati, hoditi naokrog z dolgim nosom, ves dan brusiti kremplje, se truditi narediti čim manj in narediti vse, da to opazi čim manj ljudi. To je najlažje in to znamo vsi. RTV je zapleten mehanizem, v katerem se je treba znajti, najboljši in najbolj pridni imajo zmeraj veliko dela. Seveda to ne pomeni, da to prinaša hvaležnost ali boljši status, kaj šele denar. Vsi javni zavodi imajo iste bolezni in nestrpno čakam na junaka, ki bo to spremenil. Pogrešam več prave, navdihujoče profesionalnosti, občutka pripadnosti, težava je seveda tudi, da dobiš za dobro ali slabo opravljeno delo enako plačo. Z leti to postane težava, saj ljudje nismo stroji. Je pa v kolektivu 2500 zaposlenih težko spreminjati celo drobne reči, kaj šele mentaliteto, saj obstajajo pravila, ki se jih je treba držati. Zato nobenemu generalnemu direktorju ne zavidam službe.

Ne, kje pa. Moraš res vedeti in čutiti, zakaj to počneš, moraš biti neizmeren optimist in celo malo nor. Življenje se ti obrne na glavo in za precej slabo plačo se od jutra do večera boriš na številnih frontah. V bistvu si ves čas v vojni, v kateri ne moreš zmagati.