Tako pomirjena kot njene slike je tudi umetnica Gabrijela Jelka Štibelj, ki pravi, da si je svilo namesto platna izbrala zaradi njene prefinjenosti in ogromno možnosti za delo. Svila je lahko "nenavadno lepo obleka, modni dodatek", lahko je slika ali delček slike, nadomešča nakit in privlači druge naravne materiale.
Svila ima specifičen zvok, ko jo potegneš med prsti, in zaškrta, ko jo stisneš med blazinicami. Material je hkrati topel in hladen, lahek in mehek, gladek in skrivnostno prosojen. Jelka Štibelj pa šantung svilo uporablja tudi zato, ker je večplastna, hkrati pa spreminja tudi barvo. Ena izmed mandal na razstavi v svetli in sončni galeriji Loterije Slovenije v Trubarjevi ulici je narejena iz ene same barve, a tega sprva sploh ne opaziš, ker se vsak košček blešči v svoji - od roza do temno zlate.
Sanjala o življenju v velikem mestu
Gabrijela Jelka Štibelj se je rodila leta 1953, v vasici Javorje pod Blegošem. Po končani osemletki se je preselila v enega izmed ljubljanskih internatov in se na mamino željo izučila za kuharico. "Da ne boš nikoli lačna," ji je izbiro olajšala mama. Lonci in kuhalnice ji niso bili v veselje, hotela je delati z ljudmi in za ljudi.
Leta 1980 je diplomirala na VŠSD kot socialna delavka. Prijateljica arhitektka, literatura in samoučenje pa so ji pomagali šivati za dom in hčerki. S socialnim delom se je zaradi stečaja podjetja prenehala ukvarjati leta 1989, dve leti kasneje pa je odprla podjetje Tolovaj, d.o.o. Iz ekonomskih razlogov je opustila izdelovanje igrač ter se posvetila šivanju ženskih in otroških oblačil. Po letu 1999 pa je šivala samo še maturantske in poročne obleke ter kostume za muzikale hčerkine plesne šole Guapa.
Gabrijela je kot deklica s podeželja sanjala o življenju v velikem mestu, zato je bila neizmerno srečna, ko se je preselila v internat. V Ljubljani je živela polnih 42 let, a pravi, da se nikoli ni navadila na mestno življenje.
Svoj mir je iskala v naravi - na Rožniku in Šmarni gori, glave pa so se za njo obračale predvsem zato, ker je redno tekla.
Mir v kamniti hišici v vasici
"Takrat še nihče ni tekel, najbrž so mislili, da sem nora," je pojasnila. Tudi duhovnost jo je zanimala že od njenih dvajsetih let naprej - začela je meditirati, se ukvarjati z jogo in tai čijem. Ko je ugotovila, da ji nemirno življenje v mestu ni več pisano na kožo, je prodala svoje stanovanje in si kupila še en košček miru - kamnito hišico v vasici, daleč od mestnega vrveža.
"Ko sem se preselila iz mesta na podeželje, sem bila brez slik in nisem imela dovolj denarja, da bi jih kupila, zato sem se odločila, da jih bom naredila sama," je pojasnila, zakaj se je začela ukvarjati z umetnostjo.
Po trdih življenjskih preizkušnjah, kot je bila izguba mnogih prijateljev, ki so izpuhteli tisti trenutek, ko zanje ni več brezplačno šivala, se je poslovila od negativnih čustev ter zadihala svobodo in čistost.
Pri spremembah so ji pomagale tudi mandale, ki jih je kot alternativno znanost začela vizualizirati v svoji glavi, nato risati vzorce na papir in nazadnje "v meso" spraviti tudi s svilo.
Slovo od negativne energije
"Prvo mandalo sem naredila za svojo dušo," se je nasmehnila in pojasnila, da je ob slovesu od negativne energije začela doživljati ogromne skoke in spremembe v življenju. "Opazila sem, da nisem več jezna na ljudi, da imam kar vse ljudi naenkrat rada. Drugim dajem, tudi če sama nimam, ker imam občutek, da oni potrebujejo bolj kot jaz. Začel me je motiti denar, ker je sredstvo, ki nas naredi drugačne, čeprav ga seveda potrebujemo. Občutila sem ogromno veselja. Začela sem bolje spati," je opisala, kakor da bi ji mandale vrnile nekaj, kar je izgubila.
Ideje za mandale pridejo iz človeka, iz njegove podzavesti, na kar vpliva tudi okolje. "Ob dveh zjutraj sem se zbudila in vedela, da moram narisati vzorec, ki sem ga občutila in videla, hkrati pa sem že vedela, kakšne barve bo."
Za nakup mandale je treba počakati pravi klic
Življenje ob mandalah je sproščajoče, lepo in enostavno, je pojasnila avtorica kar 130 mandal. Na razstavi jih je 25, vzamejo pa ji od 26 do 80 ur dela.
"Moja znanka, ki jo imam zelo rada, je nekega dne zbolela. In glede na to, da ima veliko moči v sebi, sem ji podarila mandalo in ji svetovala, naj gleda v njeno središče. Ob tem naj ne misli na nič, naj jo samo gleda, sprejema in se poskuša umiriti. Zdaj sta neločljivi," je vpliv raznobarvnih krogov vzorcev pojasnila Gabrijela.
In kdaj se odločiti za nakup mandale? Treba je počakati na pravi klic, je opozorila. In kdaj ter kam jo obesiti v hiši? "Mandala vam sama naroči, kdaj se bo obesila. To začuti vsak posameznik."
Slike Gabrijele Jelke Štibelj - tudi tiste, ki niso mandale, kot na primer konja in kanjon, v katerega kot slap pada sončna svetloba, ter divji petelin - so pomirjajoče in svobodne, saj ne prenesejo okvirjev, pravi umetnica.
"Natančna tehnika kolažiranja smeri poteka niti ji omogoči že skoraj opartistične učinke gibanja oblik s presenetljivimi globinami in prostorskimi izrazi. Pri vsem tem pa se spretno izogne sladkobnosti in stereotipnim predstavam," je ob razstavi zapisal Vid Lenard.
"Tvoje slike pobožajo dušo," pa je zapisal eden izmed obiskovalcev razstave. In ni bil samo prijazen.
