Korake stran od klasike je orkester delal že od nekdaj, že davno preden smo začeli govoriti o tako imenovanih crossover projektih. Prelomnica za slednje pa je bil gotovo koncert s Siddharto na bežigrajskem stadionu leta 2003, kar je bil tudi naš največji tovrstni izziv do sedaj. 30.000 ljudi je poslušalo njihove največje hite s prvih dveh albumov pa tudi sveže skladbe s takratnega albuma Rh–. Na tem področju smo sodelovali še s skupinami Terrafolk, Dan D, Tabu, 2Cellos v Stožicah pa tudi z Eroiko, Otom Pestnerjem in Aniko Horvat, a gre pri zadnjih treh zgolj za koncerte zabavne glasbe, ne pa za crossover. V bližnji prihodnosti tovrstnih projektov ne načrtujemo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ne bo več.
So priprave orkestra na takšen koncert drugačne kot priprave na klasični koncert?Praviloma klasični koncerti zaradi bistveno večje izpostavljenosti orkestra in težavnosti partitur zahtevajo več vaj in izjemno natančno delo. V vsakem primeru pa mora glasbenik priti na vaje vedno pripravljen. Razlika je tudi pri ozvočevanju, česar pri simfoničnih koncertih ni. Najprej imamo nekaj vaj sami, sledijo skupne s skupino, s katero sodelujemo.
Se je orkester s tovrstnimi crossover projekti in bolj »poljudno« glasbo približal povprečnemu občinstvu? Zdi se mi, da imamo poslušalci še vedno veliko strahospoštovanja do klasične glasbe.Ti koncerti zagotovo nagovorijo drugačno občinstvo, v veliki meri tudi mlajše poslušalce, saj za marsikoga predstavljajo šele prvi stik s simfoničnim orkestrom. Se strinjam, da obstaja strah pred klasično glasbo, a se te prepreke na srečo počasi rušijo. Veliko vlogo pri tem imajo zlasti učitelji in starši. Otrokom je treba klasično glasbo približati na lep način; začeti s poslušanjem zahtevnih del ni najboljša ideja, saj lahko privede do odpora. Iz leta v leto je vse več projektov za mlade, koncerti za mladino so dobro obiskani in lepo sprejeti. Vsaj ti potem nimajo odpora do klasike.
Orkester ustvarja tudi glasbo za televizijski program in filme. Kateri najbolj izstopajo?Orkester je posnel glasbo za ogromno filmov in nadaljevank, vse od Kekca, Vesne, Cvetja v jeseni do filma Ne joči, Peter in drugih partizanskih filmov, mladinskih nadaljevank, kot sta Bratovščina Sinjega galeba in Čisto pravi gusar. Zadnja leta zagotovo izstopa glasba Saše Lošića za film Šanghaj.
Kako pa je videti takšno snemanje? Je režiser prisoten v studiu?Snemanje glasbe za film poteka v studiu, včasih je prisoten režiser filma ali nadaljevanke. Sicer pa ima dirigent jasna navodila in jih po potrebi posreduje tudi orkestru, če gre na primer za neko posebno vzdušje pri določenem prizoru. Se pa pri snemanju tovrstne glasbe zelo natančno meri čas. Naj omenim še, da je Simfonični orkester RTV Slovenija večkrat v živo spremljal neme filme. Med drugim na Festivalu nemega filma v italijanskem Pordenonu. Zelo odmevni in tudi zahtevni sta bili izvedbi spremljave epskih nemih filmov Rojstvo naroda in Napoleon. Prvo je vodil John Lanchbery, drugo pa sam skladatelj, izjemni Carl Davis.
Kakšen prispevek k slovenski kulturi ima simfonični orkester?Na kratko: ogromen. Poleg tega, da bogatimo največji nacionalni glasbeni arhiv, ki je na RTVS, izvajamo skladbe slovenskih avtorjev v raznih žanrih, sodelujemo s slovenskimi poustvarjalci. Skozi radio in televizijo oba orkestra, tudi Big band RTV Slovenija, prideta v vsak dom in sta tako povsod prisotna. Obenem mnogokrat v tujino prenesemo dober glas o naši kulturi.
Kako težko je z več kot 70 posamezniki na enem mestu ohranjati enotno energijo, saj morate vendarle dihati kot eno?Z veliko mero profesionalnosti se poskrbi za vse. Zelo veliko pri tem naredi motivacija, torej kakovostni programi, ki jih izvajamo, pa sodelovanje z dobrimi dirigenti in solisti.
Čeprav se na prvi pogled »laikom« morda ne zdi tako, so dnevi glasbenikov verjetno naporni, kajne?Vaje imamo vsak dan po štiri ure, vsak mora priti nanje pripravljen, tako da se morajo intenzivno pripravljati tudi doma, kar brezpogojno sodi k opravljanju tega poklica, čeprav se formalno opravlja izven delovnega časa. Koncerti so običajno zvečer, urniki pa temu primerno raznoliki. Gre za dinamično delo. Z inštrumentom se morajo ukvarjati redno in neprestano. Podobno je kot pri vrhunskem športu.
Ohranjati je torej treba kondicijo.Absolutno. Kondicijo in tehniko. Igranje je tudi fizično naporno, veliko je prisilnih drž, izjemno pomembna je koncentracija, tudi sedenje na tako kratki razdalji drug od drugega ni enostavno. Poznajo se tudi slabi vplivi hrupa – težko si je predstavljati, do kakšnih decibelov prihaja. Sicer ob različnih zvočnih zaščitah obstajajo tudi profesionalni čepki za ušesa, a ne more vsakdo igrati z njimi. To je težava, ki se pojavlja v vseh orkestrih. Se pa slabšanje sluha opazi na zdravniških pregledih.
Kitajski maestro En Shao se je pred kratkim po dvanajstih letih poslovil z mesta šefa dirigenta. Bil je eden tistih, ki rušijo stereotipe o avtoritativnih, bič vihtečih dirigentih, kajne?Pred desetletji je bil takšen odnos dirigentov zagotovo bolj izrazit, zdaj pa se, na srečo, to zelo spreminja. En Shao ima izrazito močan občutek za delo z ljudmi: uživa veliko avtoriteto, a na podlagi spoštovanja, znanja in motivacije, obenem pa izjemno spoštuje glasbenike. Za njim bo res težko najti človeka, ki bo ustvaril tako dragoceno vzdušje, kakršno je on. Vsak dirigent namreč ne deluje z vsakim orkestrom enako.
Kdo pa ga bo nadomestil?Zaenkrat bomo več delali z Rossenom Milanovom, sicer pa pogovori še potekajo.
