Frank Zappa in Lou Reed se nista marala, pri čemer je zmotno mnenje, da sta bila oba judovskega rodu. Reed je bil res potomec ruskih Judov, ki so v ZDA pribežali pred pogromi ob koncu 19. stoletja, Zappa pa je bil italijanskega, grškega in arabskega rodu, potomec intelektualcev, očeta kemika in matematika, ki se je veliko selil in je zato iz domicilnega Baltimora kot najstnik prišel v Kalifornijo. Reedov oče je bil računovodja, mati pa bolj ali manj gospodinja, odrasel pa je v New Yorku. Tako je rivalstvo med Zappo in Reedom eno od mnogih primerov glasbenega rivalstva med vzhodno in zahodno obalo ZDA.
Kot najstnika sta oba odraščala ob r'n'b in doo-wop glasbi, priljubljenih glasbenih zvrsteh med ameriško mladežjo v petdesetih letih, je pa zanimanje Zappe že v najstniških letih presegalo pop. Izrazito se je navduševal nad Edgardom Varesejem, francoskim skladateljem, ki je v dvajsetih letih sodeloval z Leonom Tereminom, Rusom, ki je leta 1920 izumil teremin, prvi elektronski inštrument v redni proizvodnji, poimenovan po njem. Kako zelo je bil Zappa navdušen nad sodobno klasično glasbo, govori podatek, da mu je mama za 15. rojstni dan omogočila telefonski pogovor z Varesejem, ki se je tedaj zadrževal v Evropi, vendar pa ga ni bilo doma in je lahko govoril zgolj z njegovo soprogo. Obenem velja vedeti, da si je Zappa srednješolsko klop delil z Donaldom Glenom Vlietom, pozneje znanim kot Captain Beefheart, še eno kultno osebo zabavno-glasbene avantgarde.
Pozni solo karieri
Na drugi strani je Lou Reed kazal zanimanje za poezijo in literaturo, kar je šel tudi študirat, podobno kot Zappa pa je prve glasbene posnetke naredil kot hišni avtor za druge izvajalce. V Zappovem primeru je bila to sicer filmska glasba. Solistično sta se oba pojavila razmeroma pozno. Zappa leta 1966, torej pri šestindvajsetih letih s ploščo Freak out, Lou Reed pa leto zatem, torej leta 1967 z zasedbo Velvet underground oziroma ploščo Velvet underground & Nico. Zappo je odkril Tom Wilson, v tistih časih eden redkih temnopoltih glasbenih producentov, ki je istega leta (1966) povzročil, da sta Simon in Garfunkel s Sound of silence osvojila vrh lestvic. Povzročil kako? Tako, da je, ne da bi to onadva vedela in si želela, na njuno akustično verzijo posnel električne inštrumente. Za Velvete je bil zaslužen Andy Warhol, newyorški pop art umetnik, ki je Reeda in njegovo glasbeno ekipo z univerze Syracuse, v katero je spadal tudi avantgardni multiinštrumentalist John Cale, združil s svojo muzo, nemško igralko Christo Päffgen alias Nico.
Ta je kot osirotela potomka v drugi svetovni vojni padlega nemškega vojaka kot najstnica začela manekensko kariero v Evropi, potem ko je odigrala manjšo vlogo v Sladkem življenju italijanskega režiserja Federica Fellinija, pa se je preselila v New York. Tam jo je pod okrilje vzel Warhol, prek katerega se je spoprijateljila z rock zvezdniki, kot so bili Jim Morrison, Bob Dylan, Brian Jones, vnet zanjo pa naj bi bil tudi pisatelj Ernest Hemingway. Nico je nasploh postala bitje, deležno posebne pozornosti in občudovanja. Evropejka v New Yorku. Povrhu potomka propadle nemške bogataške družine. Idealna za potešitev apetitov po svetobolju.
Konflikt v Los Angelesu
Čeravno Freak out in Velevet underground & Nico danes veljata za kultni plošči, nobena ni bila komercialna uspešnica. A obe zasedbi sta postali ljubljenki alternativnega občinstva. Do prvega konflikta je prišlo po njihovem skupnem nastopu leta 1966 v Los Angelesu. V sončni Kaliforniji, kjer je tamkajšnja »freakovska« scena ljubila barve, so se Velveti pojavili odeti v črno in resnobno fatalni. Pregovorno navihani Zappa, ki je interno sicer slovel kot skrajni avtokrat, ki nikdar ni spal v istem hotelu kot preostanek zasedbe, je imel pa talent in intelekt, da se je zmogel posmehovati slehernemu trendu kot tudi poskusu trenda, kar so Velveti tedaj še bili, se je odločil za neposredno diskvalifikacijo. »Tile so pa res zanič,« se je obregnil ob mračnjake iz New Yorka. Morda je bila to le šala, ki je Velveti niso razumeli, v vsakem primeru pa je Reed odvrnil: »Zappa je največji netalentiranec, kar sem jih slišal v življenju, je akademsko pretenciozen in ne zna igrati rock'n'rolla, zato ker je zguba. Iz taistega razloga se tudi smešno oblači. Ni zadovoljen s seboj in mislim, da ima prav.«
Zappa parodira Nico
Linija spopada je bila jasno določena. Na eni strani je Zappa Newyorčanom očital cenenost njihovega heroinskega »šika« in jahanja na njem, na drugi strani so mu Velveti odgovorili, da je zanje preveč samozavesten intelektualec, ki navkljub intelektu ni dojel srži igre, ki se ji reče rock'n'roll. In frustracij, ki jih velja imeti, če se hočeš ukvarjati z njimi. Glede njih je bil Lou Reed, ki so ga starši že kot najstnika prepustili zdravljenju homoseksualnih nagnjenj z elektrošoki, bistveno močnejši. Največja Zappova težava v mladosti je bila vendarle in predvsem, da se je veliko selil ter menjaval šole, sicer pa je bil stabilen, suveren in zmagovit človek. A tudi tekmovalen. Gostovanju Velvet undegrounda v Kaliforniji je leto zatem namreč sledilo gostovanje Franka Zappe v New Yorku, kjer je imel s svojo zasedbo serijo koncertov na ločeni lokaciji, nekega večera pa se je pojavil tudi na koncertu Velvetov, ki so ga ti priredili za lokalne sledilce.
Potem ko je Nico izvedla svoj solo recital ob spremljavi harmonija, kakršnega se je dalo mnogo let pozneje slišati tudi na njenem ljubljanskem koncertu v Festivalni dvorani in je bil marsikomu skrajno monoton, se je Zappa povzpel na oder, od nikogar povabljen sedel za njen inštrument, začel brez smisla disharmonično pritiskati na tipke, zraven pa na ves glas kričati imena zelenjave, kot na primer zelje, brokoli in še kaj. Domnevno zabavno. Po kaki minuti neavtoriziranega nastopa, v katerem je pred prepričanimi privrženci Velvet undergrounda z osuplim Warholom in njegovo suito v prvi vrsti parodiral Nico, je zapustil oder. Sterling Morrison, kitarist Velvet undergounda, dogodka ni pozabil in ga Zappi ni nikdar oprostil: »Zappa in njegov menedžer sta si nas prizadevala sabotirati, kajti hotela sta, da bi oni izdali prvo 'freakovsko' ploščo in ne mi, ki nismo imeli menedžerja, ki bi vsak dan težil po založbah, kot sta onadva.«
Reed prebere Zappi govor
Pa vendar in vseeno je bil Lou Reed tisti, ki je leta 1995, potem ko je bil leta 1993 preminuli Frank Zappa sprejet v hišo slavnih, prebral govor v Zappovo čast.
Ko je pristopal k odru, se je iz dvorane zaslišal osamljeni »buuu«, ob katerem se je Reed tanko nasmehnil, potem pa med drugim dejal: »Redkost v življenju je vedeti za nekoga, ki je vplival na stvari in povzročal spremembe na pozitiven način. Frank Zappa je bil take vrste oseba in med mnogimi obžalovanji, ki jih imam, je tudi to, da ga nisem poznal bolje, kot sem ga.« Primerno njihovim karieram so bili Velvet underground v hišo slavnih sprejeti leto za Zappo, Lou Reed pa leta 2015, potem ko je svet zapustil oktobra 2013.
