Johann Christoph Denner (1655–1707) je bil nemški poznobaročni izdelovalec glasbil. Rodil se je v Leipzigu v družini uglaševalcev rogov. Leta 1666 se je s svojim očetom Heinrichom Dennerjem, izdelovalcem lovskih piščali in lovskih rogov, preselil v Nürnberg in tudi sam začel izdelovati glasbila. Leta 1697 je pridobil pravice za izdelavo francoskih glasbil, oboe in blokflavte, dva njegova sinova, Jacob Denner in Johann David Denner, pa sta mu v obrti sledila. Do danes se je ohranilo okoli sedemdeset glasbil, ki jih pripisujejo J. C. Dennerju, čeprav so bolj verjetno nastala v delavnici njegovih sinov.
Ni dokazov, na točno kateri dan je klarinet nastal, navsezadnje se je razvijal postopoma, je pa ta dan v glasbenem svetu nekako obveljal za rojstni dan klarineta. Inštrument je sicer nastal tako, da je Denner predelal chalumeau, preprosto enojno jezično pihalo, novo glasbilo pa se je v zgodovinskih virih prvič pojavilo leta 1690. Čisto mogoče je, da Denner sploh ni izdelal nobenega klarineta. Pripisuje se mu le en ohranjen klarinet, ki je v lasti Univerze v Kaliforniji v Berkeleyju, pa še tu je avtorstvo sporno. Najzgodnejša omemba klarineta je ohranjen račun Jacoba Dennerja iz leta 1710, ki je bil izdan tri leta po smrti J. C. Dennerja.
Kdaj in kdo je izumil klarinet
Zgodovinarji so se dolgo opirali na zapis iz leta 1778, v katerem je C. G. Murr trdil, da je Denner klarinet ustvaril leta 1690. Tega leta je grof Johann Franz Graf von Gronsfeld v Nürnbergu naročil dva klarineta pri sinu Jacobu Dennerju za svojo glasbeno zasedbo. Leta 1712 pa je mestna glasba Nürnberga (Ratsmusik) kupila štiri klarinete iz bukovega lesa. V Nürnbergu so se tako ti inštrumenti prvič pojavili v glasbenem življenju. Medtem pa so se sodobnejše raziskave dokopale do ugotovitev, da se je klarinet razvil nekoliko pozneje, med letoma 1701 in 1704, in da se je imenoval »mock trumpet«. To so odkrili v glasbeni knjigi za mock trumpet iz leta 1698. Po tej hipotezi je Denner skonstruiral klarinet nekje okoli leta 1700, tako je leta 1730 v svojem zapisu trdil tudi Dennerjev sodobnik Johann Gabriel Doppelmayr.
Predhodnik klarineta, preprosto pihalo chalumeau, je imel omejen obseg, oktavo in pol, brez registra za višje tone. Dennerjev ključni prispevek je bil dodatek registra oziroma registrskega ventila, s čimer je inštrumentu omogočil prehod v višji register, v tako imenovani clarino register. S to inovacijo je obseg glasbila skoraj podvojil. Zvok v višjem registru je bil svetel, prodoren, podoben baročnim trobentam (clarino), od tu tudi ime klarinet (clarinetto kot mala klarina). Uvedel je tudi spremembe vrtine (cevnega profila) ter dodal zvonček.
Prvi klarinet je bil lesen, izdelan iz zimzelenega pušpana, ki ima trden in hkrati upogljiv les za predelavo, ter javorja. Najprej je veljal za redek inštrument, z njim so dolgo časa eksperimentirali in ga tehnično izboljševali, šele leta 1749 ga je francoski skladatelj Jean-Philippe Rameau v Parizu prvič uporabljal v svoji operi.
Leta 1751 ga je v Londonu na oder pripeljal J. S. Bach, šele W. A. Mozart pa mu je namenil tudi resno umetniško vlogo. Johannes Brahms je nato napisal mojstrovino Kvintet za klarinet v B-molu. V klarinet se je zaljubil tudi slavni ameriški skladatelj 20. stoletja Aaron Copland, za ta inštrument sta s posebnim občutkom skladala tudi Béla Bartók in Paul Hindemith.
Klarinet nekoč in danes
Danes so klarineti tehnično dovršeni leseni pihalni inštrumenti z enojnim jezičkom, ki jih tehnološko še vedno izpopolnjujejo, vsekakor pa so že zdavnaj pridobili sloves zelo natančnega, intonančno stabilnega in vsestranskega glasbila, ki ga imajo radi v klasični glasbi, jazzu, ljudski glasbi ter v sodobni in eksperimentalni glasbi. Glasbilo sestavlja pet delov: ustnik, trstika, sodček, zgornji in spodnji del ter zvonček. Ima približno 17 zaklopk (prvi klarinet je imel samo dve), šest obročkov ter zapleten mehanizem vzvodov in vzmeti. Najpogostejši sistem je Boehmov sistem, razvit za klarinet v 19. stoletju (ki pa ni identičen Boehmovemu sistemu za flavto), ko je nato glasbilo vstopilo tudi v orkester, redkejši pa je nemški (Oehlerjev) sistem, ki se uporablja v orkestrih v Nemčiji in Avstriji.
Klarinete so nekoč izdelovali iz bukve, plastike ali kompozitov, danes pa je telo klarineta v glavnem izdelano iz afriškega črnega lesa (grenadil), zaklopke so iz nikljeve ali srebrne zlitine, pri profesionalnih inštrumentih pa so posrebrene ali pozlačene. Cev je cilindrična (za razliko od konične oboe), zaradi česar preskakuje v dvanajstico (ne v oktavo), ter ima tri glavne registre: chalumeau (temen, globok), klarion (svetel, prodoren) in altissimo (napet, izrazit). Prav ta razpon registrov daje klarinetu izjemno barvno raznolikost. Poznamo klarinete različnih velikosti. Med manjše prištevamo pikolo in sopranino klarinete, poznamo pa tudi večje, na primer altovske klarinete. Najpogosteje se v orkestrih uporablja klarinet B, obstajajo pa tudi klarinet A, klarinet Es (višji, oster zvok), basklarinet (leta 1838 ga je razvil Adolph Sax, bolj poznan kot izumitelj saksofona) in kontrabasovski klarinet.
