Sivi lasje so depresivni, je pristavila prijateljica, in čisto nič v skladu z lepotnimi ideali, ki nam jih vsakodnevno vsiljujejo na Instagramu, v filmih in videih ter v vseh tistih revijah, s katerimi se kratkočasimo pri frizerju ali ginekologu.
In tako sem podlegla – se postrigla, pobarvala in nališpala, ravno pravi čas za postkoronsko družinsko srečanje v Istri. Sestrična Ana je moj videz takoj komentirala: »Super zgledaš, si shujšala?«
Pravzaprav sem se končno zredila, a me je spletni kalkulator kljub temu opozoril, da imam za svoja leta (48), višino (163 cm) in težo (56 kg) premajhen indeks telesne mase (ITM). »Vsaj še nekaj kilogramov moram pridobiti,« sem pojasnjevala. »Tudi ginekologinja pravi, da je za žensko mojih let priporočljivo imeti kakšno kilo več.«
»Pa ta je zmešana,« se je razburila sorodnica in mi takoj ponudila številko svoje. Če je ne bi odslovila, bi mi gotovo pomolila še vizitko kozmetičarke (za obrvi, umetne trepalnice in ogrce), učiteljice pilatesa ali joge (za mlahave roke, poporodni trebuh in visečo zadnjico) ter priporočila plastičnega kirurga – za stare, »neprivlačne brazgotine«, posledice prometne nesreče.
Shizofrene zahteve
Dolga stoletja so slikarji, filozofi, pesniki in romanopisci človeški rasi orisovali, kaj je lépo. Danes tovrstne zapovedi izrekajo mediji, modna, glasbena in filmska industrija, zvezdniki in influencerji. Zahodni družbi narekujejo, da je v očeh opazovalca (še vedno moškega) privlačno telo vitko in fit, brez gub, dlak, sivih las, mozoljev ali aken. Lakirani nohti, lasni podaljški in vsadki prinašajo dodatne točke.
»Telo mora biti vedno mladostno in krepostno,« je začela razlagati dr. Lucija Čevnik, ki svetuje pri težavah z negativno telesno samopodobo ter pomaga reševati konfliktne odnose med starši in otroki. »Lepotni ideal se ne (po)stara in za nameček so tu še različne trendovske zapovedi, ki vzniknejo v nekem obdobju, kot so poudarjena zadnjica, velike prsi ali dolge trepalnice, uokvirjene obrvi ali poudarjene ličnice.«
Pravi, da je za žensko v naši družbi še vedno zelo pomembno, da je lepa, tako smo vzgojene: »Že od malega nas učijo, da je telesni videz nekaj, za kar lahko prejmeš nagrado ali pa kazen. Deklicam se dajejo komplimenti na račun videza: kako si lepa, simpatična, 'cute', lepo oblečena, prava princeska. Pri fantih se bolj izpostavljajo njihove osebnostne in psihofizične lastnosti: moč, pogum, velikost, hitrost. Tako ženske odrastemo v prepričanju, da je lepota, v smislu približevanja lepotnemu idealu, nadvse pomembna lastnost naše osebnosti. Telo postane predmet naše samovrednosti in samopodobe: vredna sem toliko, kolikor sem lepa oziroma kolikor ustrezam lepotnemu idealu.«
Telo je oprijemljivo in merljivo, zato je tudi idealno bojišče, poligon za preigravanje popolnosti, ki hkrati zrcali – ves čas se ponuja na ogled nam samim in drugim. Če smo »lepi«, bo prvi vtis o nas popoln uspeh in bo povzročil, kot pravijo psihologi, »učinek svetniškega sija«. Negovani, valoviti lasje, recimo, gotovo pomenijo, da je oseba premožna, učinkovita, prisrčna, predana… Ali z drugimi besedami: ljubljena, preskrbljena, videna.
»Zelo je pomembno, kaj si o nas mislijo drugi, kako nas drugi vidijo. Večina diet in hujšanj, telovadbe, gibanja, lepotne kirurgije in drugih lepotnih posegov je namenjena ustrezanju in ugajanju,« je nadaljevala dr. Čevnikova. »Hrepenimo po pogledu in sprejetosti, ki ju želimo doseči z našim telesom in njegovim videzom. Zato je treba telo disciplinirati, včasih tudi z drastično (samo)represijo.«
»Shizofrene zahteve,« ocenjuje dr. Metka Kuhar, profesorica socialne psihologije, ki raziskuje fenomene vsakdanjega življenja in se med drugim posveča samopodobi. »Sodoben telesni ideal, ki naj bi ga dosegale ženske v zahodni družbi, predstavljajo raven trebuh, deški boki, vitka in čvrsta stegna ter polno oprsje. Takšno telo ima le en odstotek ženske populacije, pa še te se morajo truditi z ustrezno hrano in vadbo,« dodaja dr. Kuharjeva.
Ne pozabimo še na »izrazito seksualiziranje in samoseksualiziranje teles«. »V ospredje vsake toliko pridejo različni lepotni in seksualni atributi. Na primer velika zadnjica, ki jo je do slave povzdignila Jennifer Lopez desetletje nazaj, v zadnjih letih pa jo 'promovirajo' sestre Kardashian – ta mora biti dobro natrenirana, športno oblikovana in preostali deli telesa morajo biti sorazmerni z njo. Ko se je pojavila Michelle Obama, so postala pomembna atletska ramena. Čilo, mišičasto telo je od Jane Fonda bolj ali manj 'trendi', pri čemer se z vadbami, ki so postale v zadnjih letih na spletu zares množično in zlahka dostopne, ta trend 'fit kulture', tudi s pomočjo fitnes blogerk, še krepi,« je prepričana naša sogovornica.
Zabrisane meje
Telesna samopodoba je kompleksen konstrukt, referenčni okvir, organizirana celota stališč in občutij. Po mnenju nekaterih je središče človekove identitete, ki jo v veliki meri sooblikuje primarna družina.
»Zelo pomembno je samospoštovanje, ki je precej odvisno od zgodnejših odnosov s starši ali skrbniki, ali smo se čutili sprejete, ljubljene,« nadaljuje dr. Kuharjeva. »Dejavnik samopodobe so tudi kasnejši odnosi. Poseben pomen za razvoj telesne samopodobe imajo vrstniški in intimni odnosi med odraščanjem, prav tako na samopodobo vpliva doživljanje kompetentnosti v različnih sferah oziroma dejavnostih.«
Vse tiste mimogrede izrečene opazke imajo na otroka velik vpliv. Moj oče, recimo, je kot »prvoklasno babo« opeval Sophio Loren, moja svetlolasa, modrooka mati s hruškasto obliko telesa pa je vse življenje negodovala nad pegami, ki so krasile njeno kožo. Ne pomnim, da bi mi kdo od njiju kadarkoli rekel, da sem lepa. Ali pametna. In ko mi je te besede prvič namenil sošolec med nočnim kopanjem v domači reki, sem se zahvalila nebesom, da me obdaja tema, od nelagodja in sreče so mi lica še dolgo žarela.
»Odnos do telesnosti, kakršen se je razvijal v času našega otroštva, nas močno zaznamuje,« potrjuje tudi dr. Čevnikova. In prav slednje je pogosto izvir motenj hranjenja, ki so v zadnjem desetletju prerasle v pretresljivo globalno epidemijo. Kot navaja Courtney E. Martin v knjigi Perfect Girls, Starving Daughters, je nacionalna raziskava na Japonskem potrdila 100-odstoten porast tovrstnih bolezni od leta 1990. Petinosemdeset odstotkov izraelskih najstnic izraža nezadovoljstvo s svojo telesno podobo in celo v Arabskih emiratih je četrtina mladostnic nezdravo preobremenjena s hrano in fitnesom.
In kakšno samopodobo imajo adolescenti v Sloveniji? V pomanjkanju aktualnih raziskav citiram izsledke iz knjige dr. Kuharjeve V imenu lepote: leta 2004 ji je 53 odstotkov anketiranih deklet zaupalo, da si želijo biti vitkejše, med fanti je bilo takšnih 11 odstotkov, a skoraj 60 odstotkov si je prizadevalo za bolj mišičasto telo.
Toda vrnimo se k vzrokom: »Poleg medsebojnih družinskih odnosov na dojemanje telesnosti vplivajo tudi specifične kulturne vrednote in norme« dodaja dr. Čevnikova. » Lepotni ideali se od kulture do kulture razlikujejo, čeprav je globalizacija danes razlike in meje že močno zabrisala.«
A nekaj jih vendarle še obstaja. Tako na Japonskem, denimo, nadvse cenijo porcelanasto belo kožo in »polikane« lase. Lasni vsadki so v ZDA večmilijonski biznis, samo iz Indije jih vsako leto uvozijo več kot tono. Tudi Srbkinje, recimo, čislajo vsadke, Iranke pa še mesece po operaciji nosu hodijo naokrog z obliži, cenjenim statusnim simbolom. Podobno je v Braziliji, kjer po poročanju BBC-jeve dopisnice prodajo največ tablet za hujšanje na svetu, na voljo so tudi tri ali štiri specializirane revije za lepotne posege. »A če ste ločene, s strijami in veliko zadnjico, je vaša odrešitev Mavretanija,« se je pred leti pošalila Oprah. Mimogrede, preden so jo leta 1998 dali na naslovnico revije Vogue, je tudi ona hujšala, njeno novo podobo pa je pospremil pripis »neverjetna preobrazba«.
Zabrisanost meja, ki jo omenja dr. Čevnikova, je posledica oglaševalske in modne industrije, kulture materializma, kulta zvezdništva in premoči družbenih medijev, predvsem Instagrama.
»Preko družbenih omrežij in medijev, ki jih danes praktično 24 ur na dan nosimo s seboj v pametnih telefonih, smo ves čas bombardirani tudi s standardi lepote. Kult popolnega telesa je eden od sestavnih delov fotografij, objavljenih na družbenih omrežjih. Ta so postala vzporedna realnost, kjer živimo življenje, kot si ga želimo. Tam je vse popolno. Tudi naš videz, ki ga spreminjamo z raznoraznimi filtri, ki gladijo kožo, prilagodijo ten, povečajo oči, pobelijo zobe in nas naredijo 'ustreznejše'. 'Popolnost' je nagrajena z všečki, z njimi pa se polni naš občutek (samo)vrednosti. To postane začaran krog, ki nas vodi v odvisnost. Nezadovoljstvo v realnem življenju zdravimo z všečki in pozornostjo sledilcev v virtualnem svetu. V tem vzporednem svetu se lahko sami, čeprav navidezno, prelevimo v všečen lepotni ideal, ki ga v realnosti ne moremo doseči.«
Kako je klecnil »močnejši« spol
Medijske podobe »idealnih« teles nas povsod in kar naprej opominjajo, kako nepopolni smo, kar neredko vzbuja občutek nezadostnosti in sramu. »Pri tem dandanes sodeluje celoten potrošniški sistem,« je prepričana Kuharjeva. A če pobrskate po knjigi Naomi Wolf The Beauty Myth, boste prebrali, da ga soustvarja predvsem patriarhalni diktat, odpor do ženske emancipacije, ki je »pogosto nezaveden in refleksen odziv, kot rasizem«. Po njenem mnenju ga podpihujejo politika, finančni krogi in seksualna represija, institucionalizirana moška nadvlada…, kajti »za lepotne ideale ne obstaja nikakršna legitimna zgodovinska ali biološka podlaga«.
Kuharjeva jo je nekoliko dopolnila: »Ne moremo mimo patriarhalnosti. Desetletja so bile na zahodu glede norm videza bistveno bolj na udaru ženske, kar pa se počasi spreminja. Ženske dosegajo vse višjo izobrazbo, zasedajo vedno več vplivnih položajev, družba je zgodovinsko gledano vse bolj egalitarna, moški na neki način izgubljajo prevlado. Poleg tega je vedno manj možatih poklicev, torej takšnih, kjer je potrebna fizična moč, delo postaja vse bolj kognitivno.«
Je to eden od vzrokov za to, da tudi fantje postajajo vse bolj obremenjeni z videzom?
»Velik poudarek se namenja vitkosti telesa pri dekletih in mišični masi pri fantih,« je pritrdila Čevnikova. »Čeprav so dekleta še vedno pod večjim pritiskom lepotnih idealov, fantje v tej tekmi za popolnim telesom vedno manj zaostajajo. Tudi pri njih se standardi, ki zapovedujejo 'lepo' telo, vse bolj stopnjujejo. Depilacija, vse več kozmetičnih produktov za moške, uživanje beljakovinskih napitkov, steroidnih pripravkov in diuretikov z namenom discipliniranja telesa ter ustrezanja lepotnim standardom so vse pogostejše prakse tudi pri fantih. Od telesnega videza je vse bolj odvisna njihova sprejetost v vrstniške kroge. Pojavlja se diskriminacija, ko mladi izločajo vrstnike, ki ne 'ustrezajo', so predebeli, niso oblečeni v določene blagovne znamke, niso natrenirani in športno aktivni z namenom, da bi bili videti vitki in fit.«
Kot je lani poročal britanski Nacionalni inštitut za javno zdravje (NHS), se je število motenj prehranjevanja med osebami moškega spola v letih med 2010 in 2016 povečalo za kar 70 odstotkov, poročilo Good Childhood združenja Children's Society pa je razkrilo, da je eden izmed dvanajstih dečkov nezadovoljen s svojim videzom. Tudi The Mental Health Foundation ponuja podobne izsledke otoške mladine: 24 odstotkov mladih, starih med 18 in 24 let, priznava, da jim resničnostni šovi na televiziji povzročajo stisko, 15 odstotkov se jih zaradi tega samopoškoduje, 23 odstotkov pa jih ima samomorilske misli.
Preventiva in regulacija
So torej obilnejši, temnopolti, starejši, invalidni ali LGBT modeli res le pesek v oči? So kampanje, ki poudarjajo pozitiven odnos do telesa, zgolj marketinško orodje, raznolikost med lepotnimi ideali pa še en način, kako razširiti ciljno publiko in povečati dobiček?
Če lepoto enačimo s financami, slednje bržkone drži. A ostaja pereče vprašanje: kaj storiti? Kako se upreti diktatu kapitala in medijev, kako otroke obvarovati pred škodljivimi vplivi influencerjev, zvezdnikov, politikov, sovrstnikov, staršev, Facebooka in Instagrama, ki se bolj kot hudič križa boji golih teles in ženskih bradavic?
Kuharjeva svetuje podporne prakse (od meditacije do joge), ki kultivirajo in krepijo zavedanje telesa »od znotraj«, medtem ko Čevnikova meni, da je treba precej več storiti na področju preventive, ki je praktično ni, predvsem v okviru izobraževalnega sistema, kjer bi se otroci seznanjali z medijskimi pastmi in začeli bolj objektivno gledati na to, kako podobe dejansko nastajajo: s Photoshopom, v pred- in postprodukciji, s stilisti, fotografi, maskerkami… Britanska dobrodelna organizacija Mental Health Organization poziva k še ostrejšim prijemom: regulaciji družbenih medijev in oglaševalske srenje.
Če se želite prepričati o razsežnostih rušilne epidemije poveličevanja lepotnih idealov, prisluhnite radijskim nagradnim igram, ki ponujajo lepotne operacije. Vzemite pod drobnogled oglase kozmetičark, ki reklamirajo botulin, nevaren živčni plin, ali prelistajte zadnjo izdajo Cosmopolitana, ki se navdušuje nad bezgom (bojda odpravlja celulit) in antiaging metodo, ki bi jo morale poznati vse ženske po tridesetem, ter se naglejte Maje Mohar pred lepotnimi popravki in po njih. »Kakšna razlika!«
A če vas zamika vizualen koncentrat generacije, na kateri sloni prihodnost, priporočam knjigo Girl Culture fotografinje Lauren Greenfield. Tam boste našli tudi Mary Katie, južnjaško lepotico s tradicionalnimi vrednotami, ki pravi: »Raje bi bila butasta, kot da sem kurbica. Ampak raje bi bila kurbica, kot da sem debela in grda.«
