Prvi beli prebivalci Avstralije so bili kaznjenci. Oblasti v Veliki Britaniji so jih strpale na ladje, prepeljale čez pol sveta in jih na južni celini bolj kot ne prepustile usodi. Če so preživeli, so postali naseljenci kolonije, če niso, pa ni bilo veliko škode, so razmišljali.
Leta 1854 rojeni Edward (Ned) Kelly je bil sin prav takšnega kaznjenca. Njegov oče John se je doma zapletel v krajo prašičev. Nemudoma so ga deportirali in leta 1848 se je naselil na jugu celine, na območju današnje zvezne avstralske države Victoria. Umrl je leta 1866, ko je imel Ned 12 let. Bil je eden izmed osmih osirotelih otrok. Bilo so Irci in katoličan v sovražni protestantski deželi.
Kellyjevi so se, kot so vedeli in znali, prebijali na majhni kmetiji, preprodajali alkohol in imeli majhno gostišče. Poenostavljeno povedano, bili so kajžarji in mali lopovi. Takšno življenje ni imelo nobene perspektive. Leta 1869 je takrat 14-letni Ned srečal Harryja Powerja, lokalnega tatu živine. Istega leta je imel Ned prve težave z zakonom, ko je oropal kitajskega delavca Ah Fooka. Iz te zagate se je še nekako izvil, a že naslednje leto je skupaj s Powerjem izvedel serijo ropov. Ujeli so ga in Ned se v nadaljevanju ni pokazal v najboljši luči. Da bi rešil svojo glavo, je izdal tovariša. Tatinska žilica mu v nadaljevanju še kar ni dala miru. Ukradel je konja in takrat je prvič odsedel zaporno kazen.
Ob prihodu iz zapora je postal profesionalni prestopnik. Delo na žagi je bilo le krinka. Družina je bila organizirana kot roparska banda in v naslednjih letih je ukradla 280 konjev. Nenadoma so ogrožali vse okoli sebe. Spomladi so se zapletli v strelski obračun, ko so prišli policisti aretirat Nedovega brata Dana. Ned in Dan sta pobegnila v goščavo in se pridružila razbojniški skupini Greta. A tudi oblasti niso mirovale. Na prijetje tolpe so razpisali nagrado in angažirali policijske sile. V strelskih obračunih je padlo več policistov in ubežniki so postali preganjana vrsta. Lovilo jih je večje število skupin, zato so poskušali pobegniti v sosednji Novi Južni Wales, pa jim je to preprečila narasla reka Murray. Da bi dobili sredstva za preživetje in beg, so oropali banko v mestu Euroa v oktobru 1878. Zajeli so večje število talcev in zbežali z 2260 funti (nekaj milijoni evrov), dokumenti ter vrednostnimi papirji. Plen jim je omogočil, da so oblikovali mrežo informantov in podpornikov, pa tudi predrznost, da so z javnimi pismi in pozivi opozarjali na socialno neenakost v družbi in se predstavljali kot prisilni izobčenci, ki se bore za boljši svet.
Sodobni Robin Hood
Oblasti do njihovega početja niso imele nikakršnega razumevanja. Podpornike in simpatizerje so polovili, obroč okoli tolpe pa se je začel ožiti. Pa tudi plen je počasi kopnel in zato so se odločili, da bodo oropali banko v Jerilderieju, petinšestdeset kilometrov proč v Novem Južnem Walesu. Rop je bil do potankosti načrtovan. Nekaj dni prej so poslali v mesto svoje podpornike, da so preučili razmere v mestu. Dan pred ropom sta se pripadnika tolpe preoblekla v policista in v samem mestu izdelala dokončni načrt za rop.
Rop je uspel, Ned in njegovi pajdaši so zbežali z 2141 funti gotovine in dragocenosti. Storili pa so še nekaj, kar jih je naredilo narodne junake. Preden so odšli, so sežgali kreditne pogodbe, zadolžnice in hipoteke malih ljudi. Postali so novodobni Robini Hoodi, saj je bilo splošno mnenje, da banke sesajo kri malih ljudi in so krivci za njihovo revščino. A pregon tolpe je trajal že leto dni in nihče ni več izbiral sredstev. Oblasti so kot po tekočem traku zapirale podpornike izobčencev, izobčenci pa so obračunali z izdajalci.
Ambicije izobčencev so postale velike. Pravilno so predvidevali, da bodo oblasti obveščene o smrti izdajalcev in da bi policijske sile lahko prispele v napad z vlakom. Zato so izobčenci prisilili železniške delavce, da so poškodovali tire. Načrt je bil, da iztirijo vlak, postrelijo preživele policiste, razstrelijo most čez Broken River in nato izropajo banke v Benalli, policijsko postajo, zažgejo sodišče in osvobodijo zapornike v jetnišnici. Kellyjevi uporniki so pričakovali težko bitko, zato so iz kmetijskega orodja skovali zaščitne železne oklepe. Vsak od oklepov je tehtal kar 44 kilogramov.
Dne 27. junija 1879 so izobčenci zajeli 62 talcev. Del talcev so v nadaljevanju izpustili, med drugim tudi Thomasa Curnowa, lokalnega učitelja, ki se je pretvarjal, da je njihov simpatizer. Curnowu je uspelo policiji poslati telegrafsko sporočilo o načrtih izobčencev in uslužbencem železnice je uspelo pravočasno ustaviti vlak. Policisti so se izognili zasedi in obkolili izobčence. Izbruhnilo je vsesplošno streljanje, v katerem je bilo veliko žrtev tako med policisti kot izobčenci in talci.
Osemnajst krogel v Glenrowanu
Obkoljeni izobčenci so se težko ranjeni zatekli v grmovje ali utrdili svoj položaj v hotelu, vendar so ga policisti požgali ter hkrati dobili dodatne okrepitve iz bližnjega mesta in položaj izobčencev je postal brezupen. Zjutraj naslednjega dne se je Ned Kelly odločil za zadnji odločilni korak. Iz grmovja je prikorakal v oklepu, oborožen s tremi pištolami in se ranjen napotil naravnost proti policijskim silam. Njegov oklep je zadelo kar 18 krogel, pa se še kar ni dal. Obvladali so ga šele takrat, ko so ga ranili v noge, kjer oklepa ni bilo. Policija ga je najprej spravila v bolnišnico, po okrevanju pa se je znašel v zaporu. Sojenje je potekalo v Beechworthu. Obsodili so ga na smrt z obešenjem, ki so ga izvršili 11. novembra 1880, kljub temu da so tisoči podpisali zahtevo za njegovo pomilostitev.
Ned Kelly je postal narodni junak. Njegovo kriminalno delovanje je nekako zbledelo, ostala so dejanja plemenitega razbojnika, ki pomaga revnim. Zdaj, stoletje in pol po njegovi smrti, njegovo ime v Avstraliji pozna vsak šolar. Postal je sinonim za izobčenca, ki ga je v kriminal pognala nepravična družba.
