»Zakaj pa to?« smo ga vprašali. »Ker imamo boljši ritem. Slovenski ansambli imajo v oberkreiner glasbi poudarek, ki ga drugi ansambli nimajo,« je odgovoril in nas inspiriral za finalno vprašanje. Ki se je glasilo: »Hočete reči, da je to tako kot z južnoslovansko glasbo pri Slovencih?« »Da, podobno,« je navrgel.
Ljudje z juga ljudem na sever plasirajo ritem. Za nekaj podobnega gre nemara pri latino glasbi v globalnem okvirju, bi si drznili dodati v teh dneh, ko nekateri že bežijo iz prostorov, v katerih se zasliši ultimativno triumfalen poletni hit Despacito.
Latino glasba ima v razvidu glasbenih žanrov poseben status. Kajti: ste kdaj od koga ali pač kadarkoli od kogarkoli slišali, da je latino obupen? Neposlušljiv? Seveda se najdejo tudi ljudje, ki imajo do njega odpor, vendar pa takšnih averzij, kot jih je metal nekoč izzval pri punkerjih (in obratno), ali tako, kot koga tretjega moti country, pa četrte narodnozabavna glasba, petega vse, kar je orientalskega, šestega jazz in tako naprej, tako latino ljudi vendarle ne moti. Morda zato, ker nas večina niti ne pozna španščine ali portugalščine, zato ne razumemo besedil. In nas zato ne morejo zmotiti.
Lahko se zgolj prepustiš ritmu, ta pa je, kot poudari Jan Plestenjak, izvajalec, ki mu nemara lahko rečemo prvak slovenskega popa, raven ritem: »Medtem ko v rock'n'rollu in še kakšni drugi zvrsti ritem niha, je v latinu raven. Pelje. Poleg tega so latino pesmi praviloma lirične in neagresivne. Ničesar ni preveč. Zato ne čudi, da so ljudem tudi pri nas všeč, kajti treba se je zavedati, da se pri nas soočajo vplivi Balkana, Mediterana in severa. Pravzaprav bi bilo bolj nenavadno, če bi ljudje množično padli na Beyoncé ali Rihanno. Po drugi strani pa pri latinu, kot se ga konzumira pri nas, ni očitka, da gre za oberkreiner glasbo, čeravno je to njihov oberkreiner. Podobno v primeru trubačev ljudje le-te dojemajo kot etno, na katerega se odpravijo v oblekah, medtem ko domač narodnozabavni ansambel razumejo kot kmetijo. Kar seveda ni pravično, kajti pregovor ne govori o tem, da najprej spoštuješ druge in potem boš tudi sebe, temveč obratno, da najprej spoštuješ sebe, potem pa druge.«
Vendar pa se spet velja spomniti gospoda Avsenika, ko je rekel, da gre za ritem. In latino format temelji na salsi, rumbi, tudi flamenku. Vse to so žanri, ki temeljijo na nalezljivih, predvsem pa izrazito plesnih ritmih. Kar se zdi vnaprejšnja prednost. Plestenjak opozarja: »Ne moremo govoriti, da je neki format zmagovit sam po sebi. Zmagovito samo po sebi je, da stoodstotno izhajaš iz sebe. Iz tega, kdo si. Kajti nekaj prej je bil zmagovit disko z Get Lucky ali Moja rožica, danes pa je pač Despacito. Sam ne posegam po formatu zato, ker je zmagovit. Imam komad Latino, ki pa je nastal bolj zato, ker sem v njem hotel pokazati, da znam igrati kitaro.«
»Svetsko, a naše«
Na zgodovino popularne glasbe v prostorih, kjer bivamo tudi mi, je latino format v vsakem primeru zaznavno vplival. Morda začenši s prastarim tango šlager prepevom O Dona Klara (ti si ljubezen za me). Komad iz tridesetih let prejšnjega stoletja sicer zveni kot nekaj iz Latinske Amerike, vseeno pa je njegov avtor poljski pianist (in vojaški pilot v drugi svetovni vojni) Jerzy Petersburski. Kar govori zgolj o tem, da je latinoameriška glasba za nelatinose inspirativno nalezljiva že dlje časa.
Po drugi svetovni vojni se je v Jugoslaviji razvil poseben žanr, ki se mu je reklo Yu-Mex; vseh, ki so priredili komad Mama Huanita, se enostavno ne da našteti. Kot govori najbolj uveljavljena razlaga, je do vpliva Mehike v Jugoslaviji prišlo po sporu s Sovjetsko zvezo, posledica tega pa je bila, da so iz kinoprogramov odstranili ruske filme. Za ameriške je bilo še prezgodaj, zato naj bi se Moša Pijade domislil, da se luknjo pokrpa z mehiško filmsko produkcijo, ki je bila tiste čase v vzponu. Poleg Mame Huanite je bil velik hit tudi film Un dia di vida ali En dan v življenju. Iz njega si je naslovno pesem sposodil Mišo Kovač za komad Jedan dan života. In če smo že pri Yu-Mexu: Robert Pešut zna poudariti, da je ime Magnifico svoje čase nosil kvartet, ki je izvajal mehiške pesmi. O tej tematiki pravi: »V Jugi je imel latino svojo vago. Balkan in latino se družita neverjetno kompatibilno. Kot da bi skupaj gor rasla. Nisem se poglabljal v to, zakaj je tako, sta pa zelo sorodna. Kot je sorodna hrana. Tudi v mojih komadih je mogoče slišati veliko tega. Moji ritmi so v resnici latino. V stilu 'svetsko, a naše'. Predvsem pa latino nikomur ne škodi.« Da. »Na bačvama vina u ritmu latina,« bi rekel Davor Radolfi, ali pa »Mi mamos mnogos problemos«, kot je pel Tomislav Ivčič. Realnost na latino način zna biti bolj zabavna kot brez njega.
Prečešimo vpliv latina na jugoslovansko zabavno glasbo še kanček podrobneje. Nedavno je zagrebški Jugoton izdal CD-box z zbranimi napevi Tome Zdravkovića. Siniša Škarica, legendarni urednik Jugotona, je spremno besedilo ob tej izdaji naslovil »Kaj mi bo življenje ali andaluzijska kadenca«. Slednje je namreč izraz za kombinacijo akordov, ki je značilna za flamenko. Zdravko Čolić je ob tej priložnosti rekel: »Zdravkovića vsi uvrščajo v žanr narodne glasbe, vendar pa je bil predvsem eden prvih, ki je začel v glasbi uporabljati latino finte, ki jih danes uporabljajo vsi.« Ko pravi vsi, lahko v to štejemo tako Šabana Bajramovića, katerega Geljan dade bi brez težav prišel v repertoar Gipsy Kings, kot Bajago, ki je takisto izdatno posegal po salsi, rumbi in sambi.
Legendarna Stopoteka, unikatna Ljubljana
Če se preselimo na ožji domovinski teren, resda lahko opazimo več vpliva countryja in grškega melosa, vendar pa nekaj izrazitih primerov latina vsekakor je. Mačo Helene Blagne je že take vrste format. Podobno je mogoče reči za Srce je popotnik Obvezne smeri, pa Plestenjakov komad Od pekla do raja (čeravno sam navaja predvsem komad Latino), očiten je tudi v komadih Alye, konec koncev pa je na letošnjem festivalu MMS zmagal mladenič iz Argentine, Issac Palma.
No, poleg pojavov, kot so bili Yu-Mex in podobno, ima latino v naših krajih še eno posebno in specifično uspešno poglavje. Glavni agent dogajanja je bil Brane Rončel. »Oktobra letos bo trideset let od začetkov Fieste latine v klubu Palma, radijska oddaja z naslovom Fiesta latina pa se je pojavila v programu Vala 202 že prej, jeseni 1979,« nas je opozoril. Zgodnji odzivi poslušalcev so bili: »Zakaj predvajate samo meksikansko muziko?« Latino večeri v nekdanji Stopoteki, ki jo je vodil Matjaž Mlinar, so bili silovite žurke. Ene legendarnejših. Pravzaprav so Palmo vzpostavile latino zabave. Tudi v nadaljevanju je bila Ljubljana oziroma Slovenija prav zavoljo Rončelove izrazite afinitete do latina s to produkcijo obdarovana bolj kot druga mesta daleč naokoli.
»Latino je konstanta, ki variira, se stalno obnavlja in osvežuje. Ko sem pred tridesetimi leti pripeljal v Ljubljano Gilberta Gila, so mi govorili, da gre za enkraten pojav. Izkazalo se je, da to ni res. V tistih nekaj letih je bil to Gilov edini koncert. Ni nastopal, ker je svojo energijo usmerjal v politično kariero. Šel sem ponj v Rio de Janeiro.« In Ljubljana oziroma Slovenija je glede tega unikatna, pravi Rončel. Po njegovih besedah si na tako ponudbo latina, kot je bila na voljo pri nas, naletel šele v Parizu in Milanu, kjer pač živi veliko priseljencev s Kube in iz Brazilije.
»Ko govorimo o latinu, to pomeni, da govorimo o salsi, rumbi, NY salsi, latino jazzu, dominikanski bachati, ki v Evropi niso bili tako prisotni. Hrvati so sicer od leta 1995 imeli zasedbo Cubismo, vendar pa je Hrvaška pravi latino koncert doživela šele takrat, ko sem na povabilo, da naredim v Splitu največji jazz festival na Hrvaškem, leta 1999 v sklopu drugega festivala pripeljal Oscarja D'Leóna, super zvezdo iz Venezuele.«
O moči in priljubljenosti latina v naših krajih govori seznam latino imen, ki jih je Rončel pripeljal bodisi na ljubljanski jazz festival, kjer so se zgodili prvi nastopi, bodisi na ljubljanski poletni festival v sodelovanju z Darkom Brlekom, bodisi v svojo TV-oddajo Izza odra (1993–2012). Več kot trideset imen sestavlja ta jagodni izbor, samo iz navedenih imen si lahko človek sestavi nabor glasbe za vse življenje. Rončel dodaja: »Šlo je za navezo, da so ljudje v TV-oddaji videli intervju z glasbeniki, dokumentarni film, teden dni kasneje pa so odšli na koncert. Bili so pripravljeni. Zaradi te povezave so bile Križanke nabito polne. Ko je Celia Cruz dala intervju za revijo Latinskoameričanov v Kaliforniji, je na vprašanje, česa se spomni z evropske turneje, odgovorila, da se spomni predvsem Ljubljane. Presenetilo jo je, da so ljudje v kraju, za katerega niti ni vedela, z njo prepevali.«
Kakopak bo kdo ponergal, da Tita Puenteja ni mogoče primerjati z Lambado, Macareno, Despecitom in podobnimi komercialnimi uspehi latino žanra. Občinstvo ima pač pravico do svojega mnenja, vendar pa med samimi muzikanti tega razlikovanja praviloma ni. Tako kot Ferus Mustafov v Ljubljani nastopa solo kot etno glasbenik, v Srbiji pa odigra saksofon ali kakšno drugo trobilo na posnetkih pop ali folk-pop pevcev, to počne tudi marsikateri drugi muzikant v kakem drugem žanru. Tudi v latinu. Kajti latino, kakršenkoli že, ni bil nikdar alter, navrže med drugim Rončel. Potem ko so mu na TV Slovenija pred leti ukinili oddajo, je lansko poletje na 1. programu Radia Slovenija dobil oddajo v nekdanjem terminu Marjana Kralja od 20. do 22. ure z istim naslovom V nedeljo zvečer. Zgovorno. »To je čas, ko se ljudje v avtomobilih vozijo domov, zato je treba vsebine posredovati čim bolj neobremenjujoče in neposredno,« pravi. Kar pa je za »samo stvar« nemara celo boljše.
Kajti če je nekomu všeč Despacito, res ni videti resnejših ovir, da mu ne bi bila všeč tudi kanček resnejša glasba, podkrepljena z izjemnim trobentaškim solom (Arturo Sandoval) ali kitarskim (Carlos Santana), na primer. Latino to nemara zmore. »Brez nemara. Latino to zmore,« doda Rončel.
