Padec režima Rdečih Kmerov na ta dan leta 1979 je eden ključnih prelomov v zgodovini Kambodže in hkrati dogodek z dolgoročnimi političnimi, humanitarnimi in mednarodnimi posledicami. Rdeči Kmeri so bili komunisti, ki so si nadeli ime po Kmerih, večinski etnični skupini v Kambodži, sicer pa so bili člani Komunistične partije Kambodže. Vodil jih je zloglasni Pol Pot, ki se je naslanjal na marksistično-leninistično ideologijo.
Rdeči Kmeri so prišli na oblast leta 1975 in hoteli na silo vzpostaviti agrarni komunizem. Pri tem so skorajda povsem izgnali prebivalce glavnega mesta Phnom Penh, vrhunec režima pa se je zgodil s kamboškim genocidom. V štirih letih svoje vladavine so pobili od 1,7 do 2,2 milijona državljanov Kambodže, med njimi Kmerov pa tudi pripadnikov etničnih in verskih manjšin. Podpirala sta jih Komunistična partija Kitajske in njen predsednik Mao Cetung, pa tudi številne zahodne države, tudi ko je režim že padel in so postali podtalno gibanje. Vsaj 90 odstotkov tuje pomoči so prejeli iz Kitajske. Gibanje so dokončno ukinili leta 1998, po Pol Potovi smrti.
Dva milijona mrtvih
Rdeči Kmeri pod vodstvom Pola Pota so aprila 1975 prevzeli oblast in razglasili Demokratično Kampučijo. Njihov cilj je bil ustvariti skrajno agrarno, razredno »čisto« komunistično družbo, v praksi pa je to pomenilo prisilno evakuacijo mest (Phnom Penh je bil izpraznjen v nekaj dneh), odpravo denarja, trga, religije in izobraževanja, množične deportacije v delovna taborišča ter sistematične poboje »sovražnikov revolucije«. Umrlo je okoli dva milijona ljudi oziroma četrtina prebivalstva; ne le zaradi usmrtitev, ampak tudi zaradi lakote, bolezni in prisilnega dela.
Genocid v Kambodži pa se ni končal zaradi moralne reakcije sveta ali upora prebivalcev, temveč zaradi regionalnega konflikta z Vietnamom. Čeprav sta bila oba režima komunistična, so bili odnosi med Kambodžo in Socialistično republiko Vietnam izrazito sovražni. Rdeči Kmeri so imeli pred Vietnamci nekakšno paranojo, med letoma 1977 in 1978 so napadali vietnamske obmejne vasi ter morili predstavnike vietnamske manjšine v Kambodži. V to paranojo so jih silili tudi notranji razkoli in čistke ter dezertacije kamboških komunistov v Vietnam.
Že decembra 1978 je Vietnam sprožil obsežno vojaško ofenzivo, pri čemer so hitro napredovali proti prestolnici, Phnom Penh je padel 7. januarja 1979. Vodstvo Rdečih Kmerov je pobegnilo proti zahodu države, ob mejo s Tajsko; tega dneva se danes v Kambodži uradno spominjajo kot dneva osvoboditve izpod genocidnega režima.
Po padcu režima je bila vzpostavljena Ljudska republika Kampučija, nad katero pa je še nadaljnjih deset let vojaško bdel Vietnam. Država je bila izčrpana, infrastruktura uničena, družba travmatizirana, ko je na oblast prišel Heng Samrin. To je bil kamboški komunistični vojaški kader, ki je sprva deloval v režimu Rdečih Kmerov, po čistkah leta 1978 pa je pobegnil v Vietnam. Po vietnamskem posredovanju je postal predsednik Ljudske republike Kampučije in simbol konca genocidnega režima Pol Pota. Zgodovinsko velja za pragmatika, ki je pomagal stabilizirati državo, a je ostal pod vietnamskim vplivom.
Pod tem vplivom je bil tudi poznejši dolgoletni premier Hun Sen, ki je ravno tako izhajal iz Rdečih Kmerov, leta 1977 pa je pobegnil v Vietnam. Po padcu Pol Pota je postal najprej zunanji minister in nato leta 1985 premier. Kot politik je bil izjemno pragmatičen, vladal pa je s trdo roko. Navzven je zagotavljal stabilnost in gospodarsko rast, navznoter pa je zgradil avtoritarni sistem, v katerem so demokratične institucije obstajale predvsem kot fasada. Danes je star 73 let.
Posledice genocida so bile obsežne in so vplivale tudi na prihodnje rodove. Po letu 1979 v Kambodži skoraj ni bilo izobraženih ljudi, družine so bile razbite, niso smeli uporabljati svojega jezika, po genocidu so bili brez psihosocialne pomoči in nekako so morali preživeti.
Dediščina Rdečih Kmerov
Rdeči Kmeri pa medtem niso izginili. Še dvajset let po padcu vlade so nadaljevali gverilsko vojno z obmejnih območij. Paradoks je bil, kot že rečeno, da so v času hladne vojne dobro kotirali pri mnogih zahodnih državah in Kitajski, ki so jih še naprej priznavali kot »legitimno« predstavništvo Kambodže v OZN. Na tak način so se maščevali predvsem Vietnamu in Sovjetski zvezi.
Posebno sodišče za Rdeče Kmere (ECCC) so ustanovili šele po letu 2000, kjer so obsodili le nekaj vodilnih oseb, sojenje pa je bilo drago, počasno in politično omejeno. Simbolno se je zgodila pravica, vendar so mnogi storilci umrli nekaznovani, številne lokalne krivde pa niso bile nikoli obravnavane. Genocid je danes priznan, a ne povsem odprt za kritično razpravo.
Rdeči Kmeri ni oznaka le za režim, ampak tudi za gibanje, generacijo, ideologijo in dediščino, ki še danes vpliva na Kambodžo. Rdeči Kmeri so jim pravzaprav rekli Sihanuk in Francozi, sami pa so se imenovali Komunistična partija Kampučije (CPK) ali preprosto Angkar. Jedro gibanja je nastalo v 50. in 60. letih 20. stoletja med kamboškimi študenti v Parizu, ki so bili v stiku s francoskim marksizmom, maoizmom in antikolonialno teorijo. Najbolj radikalni agrarni režim 20. stoletja so torej zasnovali urbani intelektualci. Njihov cilj ni bil le nadzor, ampak antropološka preobrazba ljudi. Šlo je za totalitarizem v njegovi najčistejši obliki.
