Na območju Sundarbansa v Bangladešu, kjer se nepregledni gozdovi mangrov stikajo z lokalnimi vasmi, je sobivanje med ljudmi in bengalskimi tigri nenehno na preizkušnji. Ko zver zaide v naselje, med prebivalci hitro izbruhne panika, ki se pogosto konča tragično – bodisi za človeka bodisi za žival, ki jo prestrašena množica v samoobrambi pokonča.

Prav tukaj nastopi Abdul Goni Gazi in njegova ekipa 21 prostovoljcev. Njihova naloga je preprosta na papirju, a izjemno pogumna v praksi: ko tiger zaide med hiše, ga morajo varno, mirno in brez nasilja usmeriti nazaj v gozd.

Oboroženi le s palico in lastnim glasom

Čeprav se soočajo z enim največjih in najnevarnejših plenilcev na svetu, Gazi in njegovi sodelavci pri svojem delu ne uporabljajo pušk ali uspavalnih sredstev. Njihovo edino »orožje« so navadne lesene palice, uigrano timsko delo in močan glas.

»Ko tiger zarjove, zarjovemo nazaj,« svojo nenasilno taktiko opisuje Gazi.

Abdul Goni Gazi / Foto: Osebni Arhiv

Abdul Goni Gazi / Foto: osebni arhiv

Z glasnim kričanjem, usklajenim gibanjem in udarjanjem ustvarijo zvočno in vizualno pregrado, ki tigru jasno sporoči, da v vasi ni dobrodošel, hkrati pa mu vedno pustijo odprto in varno pot za umik nazaj v gozd. Namesto da bi žival stisnili v kot, kjer bi napadla, jo potrpežljivo vodijo proti njenemu naravnemu okolju.

Od paralizirajočega strahu do 36 rešenih tigrov

Gazijeva zgodba je še toliko bolj navdihujoča, ker ni bil rojen brez strahu. Sam odkrito priznava, da ga je ob njegovem prvem bližnjem srečanju z bengalskim tigrom groza popolnoma ohromila in je izgubil zavest. A namesto da bi se po tej izkušnji umaknil, je strah preoblikoval v razumevanje vedenja teh živali in globoko zavezanost njihovemu ohranjanju.

 

 

S svojimi nenasilnimi metodami je skupaj z ekipo doslej pomagal rešiti že približno 36 bengalskih tigrov, ki bi sicer skoraj zagotovo končali pod udarci prestrašenih vaščanov.

Sožitje namesto vojne z naravo

Delo Abdula Gonija Gazija presega zgolj fizično odganjanje živali. Njegov glavni cilj je spremeniti miselnost lokalne skupnosti in dokazati, da je varno sožitje med ljudmi in divjimi živalmi mogoče. Ko ljudje vedo, da lahko pokličejo izurjeno ekipo, ki bo težavo rešila hitro in brez prelivanja krvi, se zmanjša tudi strah pred gozdom.

V svetu, kjer se konflikti med človekom in naravo prepogosto rešujejo s silo, je ta bangladeški prostovoljec živi dokaz, da sta včasih pogum in spoštovanje do divjine močnejša od vsakega orožja.

Priporočamo