Dne 25. marca 1957 sta bila podpisana ključna dokumenta v evropski zgodovini, bolj poznana kot rimski pogodbi, s katerima sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (ESAE ali Euratom). Podpisalo ju je šest držav članic, in sicer Belgija, Zvezna republika Nemčija, Italija, Francija, Luksemburg in Nizozemska, to pa se je zgodilo na Kapitolskem griču v Rimu. Veljati sta začeli 1. januarja 1958.
Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) štejemo za naslednico Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila ustanovljena s pariško pogodbo leta 1951. Rimska pogodba je bila tudi osnova za nastanek današnje Evropske unije, ki je sicer nastala z maastrichtsko pogodbo februarja 1992.
Pogodba EGS je države podpisnice povezala v skupnost, v kateri bi drug drugemu pomagali uresničiti določene gospodarske cilje, med njimi ustvariti skupni trg in zagotoviti preoblikovanje trgovine in proizvodnje. Pogodba je dejansko odpravila carine med državami članicami, vzpostavila je skupno zunanjo tarifo, ki je nadomestila nekdanje nacionalne tarife, ta tarifa pa je veljala za nekakšno zunanjo mejo za izdelke tretjih držav.
Gospodarstvo, sociala, jedrske regulative
Ena od smernic pogodbe je predvidevala tudi razvoj skupnih politik, na primer kmetijske politike (SKP), trgovinske politike in prometne politike. Za izboljšanje možnosti zaposlitve delavcev in dvig njihovega življenjskega standarda pa je pogodba predvidela evropski socialni sklad. Ob tem so ustanovili še Evropsko investicijsko banko, da je z novimi finančnimi viri olajšala gospodarsko širitev skupnosti evropskih držav. Pogodbenice so se dogovorile tudi o dolgoročnih ciljih, med katerimi je bilo postopno oblikovanje tesnejših zvez med narodi Evrope. Menile so, da je trajni mir in stabilnost mogoče doseči predvsem z gospodarskim povezovanjem in skupnim delovanjem, z uravnoteženo trgovino in pošteno konkurenco na skupnem trgu.
Z gospodarskim napredkom bi prišel tudi socialni napredek, so bili prepričani, kar pomeni, da bi se izboljševali življenjski standard in delovni pogoji državljanov Evrope, hkrati pa bi se upoštevale posebnosti posameznih regij. Celoten projekt se je naslonil na spoštovanje načel Organizacije združenih narodov ter na zavezo, da si bodo države članice prizadevale za ohranitev ter utrditev miru in svobode. Obenem so izrazile odprtost do drugih evropskih narodov z enakimi ideali ter jih povabile, naj se tem prizadevanjem pridružijo.
Kar zadeva drugo pogodbo, pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo, pa so se dogovorili, kako bodo sistematično spodbujali raziskovanja in širjenje tehničnih informacij med državami, kako bodo vzpostavili enotne varnostne standarde za zaščito javnosti in delavcev v jedrski industriji ter kako bodo zagotovili, da se jedrskih snovi ne bo uporabljalo v vojaške namene.
Pogodbi sta bili pomembni tudi v smislu institucionalizacije, denimo za formiranje poznejše evropske komisije. EGS je pozneje, leta 1993, sama sebe preimenovala v Evropsko skupnost (ES). Nastal je tudi svet ministrov (pozneje Svet EU) in parlamentarna skupščina (pozneje evropski parlament). Pogodba, ki je vzpostavila EGS, je do danes ostala eden najpomembnejših dokumentov EU. Z začetkom veljavnosti lizbonske pogodbe leta 2009 je bila ES odpravljena, rimska pogodba, ki jo je ustanovila, pa se je uradno preimenovala v pogodbo o delovanju Evropske unije.
»Očetje Evrope«
Ustanovitev EGS je bila rezultat večletnega političnega in intelektualnega procesa v Evropi. V njegovem ozadju so delovali ključni akterji, ki jih danes imenujemo »očetje Evrope«. Med njimi je imel posebno vlogo Jean Monnet, vizionar in arhitekt evropske integracije. Uradno ni bil politik, bil pa je strateg v ozadju, ki je zagovarjal postopno povezovanje; najprej na gospodarskem področju, šele nato politično. Verjel je, da bo ravno ekonomska soodvisnost držav preprečila nove vojne.
Pomembno vlogo je imel tudi Robert Schuman, francoski zunanji minister, ki je leta 1950 predstavil znamenito Schumanovo deklaracijo. Ta je pomenila prelomni trenutek, saj je predlagala, da Francija in Nemčija združita proizvodnjo premoga in jekla, to pa je neposredno vodilo k ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Konrad Adenauer, kancler Zahodne Nemčije, je bil ključen za spravo s Francijo in je evropsko integracijo razumel kot vrnitev Nemčije v mednarodno skupnost. Podobno je Alcide De Gasperi, italijanski premier, zagovarjal idejo federalne Evrope in videl Italijo kot most med severom in jugom celine.
Po uspehu skupnosti za premog in jeklo so države želele sodelovanje še poglobiti. Sprva so poskusile z ustanovitvijo Evropske obrambne skupnosti, vendar je ta projekt leta 1954 propadel, kar je pokazalo, da je vojaška integracija še prezgodnja. Ubrale so nov pristop in se osredotočile na gospodarstvo. Leta 1955 so se srečale na konferenci v Messini, priprave za nadaljnje povezovanje pa je vodil tako imenovani Spaakov odbor. Rezultat teh prizadevanj je bil potem podpis rimskih pogodb leta 1957. Podpis je bil pomemben tudi zato, ker države članice niso ostale na pragmatski ravni, temveč so se osredotočile na konkretne korake, kot so odprava carin, vzpostavitev skupnega trga in usklajevanje pravil.
Z ustanovitvijo EGS se je torej zgodil prelomni korak v smeri povezane Evrope, ki je prepoznala pomembnost sodelovanja, skupnih interesov in postopnega preseganja nacionalnih meja. Ta proces je sčasoma prerasel v Evropsko unijo, ki še danes oblikuje politično, gospodarsko in družbeno podobo evropskega prostora.
