Naše telo je, če malce pomislimo, naš res edini resnični dom, ki nam je dodeljen od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Pa vendar se v njem včasih vedemo kot zmedeni najemniki, ki ne vedo, kako deluje vodovod, kje so napeljani električni kabli in kaj se v resnici skriva v kleti. Tudi sicer gre pri razumevanju našega telesa za precej absurdno komedijo zmot, v kateri so največji umi v zgodovini človeštva ustvarili mnoge napačne predstave o notranjosti našega telesa.
Začenjamo serijo feljtonov z naslovom (Ne)znano telo. Podali se bomo na literarno-zgodovinsko potovanje po naših organih in tkivih ter raziskovali najzanimivejše anatomske mite. Začenjamo pa v samem središču, pri motorju, ki so ga v preteklosti (in v sedanjosti) mnogi povsem napačno razumeli. Pri srcu.
Pomislite za trenutek na besede, ki jih uporabljamo vsak dan. »Moje srce bije zate.« »Zlomil si mi srce.« »Odločil sem se, kot mi je narekovalo srce.« »Vprašaj svoje srce.« Naši pogovori in poezija, naša sodobna kultura in celo naše moralne odločitve so prepojeni s takšno metaforiko.
V dobi magnetnih resonanc in transplantacij z gotovostjo vemo, da srce ne čuti popolnoma ničesar. Nima nevronov za ljubezen, nima receptorjev za melanholijo in zagotovo ne sprejema etičnih ali življenjskih odločitev. Je pa izjemno učinkovita in neverjetno vzdržljiva mišična črpalka, sestavljena iz štirih votlin, ki vsak dan utripne približno stotisočkrat in potisne na tisoče litrov krvi skozi zapleten labirint ožilja, dolgo več kot 90.000 kilometrov. Vse, kar čutite, kar ljubite, sovražite, upate in obžalujete, pa se medtem dogaja v vaši lobanji.
Toda poskusite to biološko dejstvo prodati pesnikom ali pa zaljubljencem …
Od kod torej izhaja ta neomajni mit o srcu kot središču človeške duše in čustev? Zakaj na valentinovo raje ne pošiljamo čokoladnih bombonjer v obliki možganov? Za odgovore se moramo vrniti v čas, ko je bilo seciranje človeškega telesa tabu in greh zoper bogove, naravo in kozmični red.
Naša zgodba se tako začne v dolini Nila, več tisočletij pred našim štetjem. Za stare Egipčane je bilo srce, ki so ga imenovali »ib«, središče človekovega bivanja, intelekta, morale. Bilo je zapisovalec vseh dejanj, skritih misli in neizrečenih grehov.
Ko je človek umrl in so balzamerji začeli mumifikacijo, so bili do prsne votline izjemno spoštljivi. Srce so pogosto pustili v telesu ali pa ga previdno izrezali, ga balzamirali in položili nazaj (včasih v poseben vrč), da bi ga ohranili za posmrtno življenje.
In možgani? Ta zgubana masa se jim je zdela popolnoma neuporabna in nepomembna. Verjeli so, da gre za nekakšno maščobno polnilo za lobanjo, ki služi zgolj ustvarjanju smrklja. Zato so med balzamiranjem skozi nosnico pokojnika previdno porinili bronasto kljuko, jih z njo zmečkali v tekočino in jih preprosto iztočili. Bili so biološki odpadek, srce pa je nosilo težo večnosti.
Ta ni bila zgolj metaforična. Po staroegipčanskem prepričanju je srce igralo ključno vlogo na onostranskem sodišču. V znamenitem papirusu, znanem kot Knjiga mrtvih (gre za zbirko magičnih urokov, ki naj bi pokojniku pomagali pri prehodu v posmrtno življenje), najdemo urok 30B. V njem pokojnik, ki stoji v Dvorani dveh resnic pred bogom Ozirisom, roti svoje lastno srce, naj ga ne izda v trenutku, ko bog Anubis s pasjo glavo to srce položi na tehtnico in ga tehta proti nojevemu peresu boginje Maat (ki simbolizira resnico, pravico in kozmični red).
Če je bilo srce zaradi grehov težje od peresa, se je tehtnica prevesila. Nemudoma ga je požrla grozljiva pošast Ammit – demon s krokodiljo glavo, levjim telesom in zadnjico povodnega konja –, pokojnik pa je bil obsojen na popoln izbris, na neobstoj.
Ta starodavni pomen srca je vtisnil pečat v podzavest človeštva. Srce je tisto, ki ve, in je tisto, ki čuti.
Aristotelova zmota
Preselimo se čez Sredozemlje v antično Grčijo, v zibelko zahodne filozofije in znanosti. Tu bi pričakovali, da bo raziskujoči um antičnih filozofov hitro prepoznal pomen možganov. In res, na začetku se je zdelo, da je znanost na pravi poti.
Hipokrat s Kosa, znameniti oče medicine (približno 460–370 pr. n. št.), je imel izjemno sodobno in natančno predstavo o tem, od kod izvirajo naša čustva. V delu O sveti bolezni, v katerem je pisal o epilepsiji in dokazoval, da ne gre za demonsko obsedenost, je izrecno zapisal, da bi »ljudje morali vedeti, da iz možganov, in samo iz možganov, izvirajo naši užitki, radosti, smeh in šale, kot tudi naše žalosti, bolečine, bridkosti in solze«. Prek njih razmišljamo, vidimo, slišimo in razlikujemo grdo od lepega, slabo od dobrega, prijetno od neprijetnega. Možgane je določil za najmočnejši organ človeškega telesa.
Vendar pa zgodovina idej ni ravna premica napredka, temveč zapletena mreža slepih ulic. Hipokratovo spoznanje je bilo kmalu odrinjeno, zahvaljujoč človeku, čigar avtoriteta je bila tako velika, da se mu nihče ni drznil oporekati. Njegovo ime je bilo Aristotel (384–322 pr. n. št.). Bil je oče logike in tisti, ki je postavil temelje zahodni biologiji.
Res je bil nesporni genij, vendar pa je imel o človeški anatomiji nekaj povsem napačnih idej. Zanj je bilo srce nedvomno središče vsega, tako intelekta, gibanja, občutkov kot življenjske toplote.
Bil je izjemen opazovalec narave. Svoje trditve je utemeljeval na empiriji, čeprav je bila ta včasih pomanjkljivo interpretirana. Pri preučevanju in seciranju piščančjih zarodkov je opazil rdečo utripajočo piko. Prvo stvar, ki se je v jajcu začela premikati. Iz tega je logično (četudi napačno) sklepal, da mora biti organ, ki prvi oživi in ki ob smrti zadnji utripne, sedež duše. Verjel je, da je srce nekakšna biološka peč, polna vrele krvi, v kateri se kuhajo strasti in nastajajo misli.
Menil pa je tudi, da je to peč treba vseskozi hladiti, sicer bi se vitalna tekočina pregrela in človek bi dobesedno izgorel ali zblaznel od vročine od znotraj.
Njegova povsem zgrešena rešitev te anatomske uganke je bila preprosta. Ko je s prsti tipal po izpostavljenih možganih mrtvih živali, je ugotovil, da so hladni na dotik, vlažni in na videz brez velikih žil (saj kri po smrti hitro odteče v spodnje dele telesa). Iz tega je sklepal, da možgani niso nič drugega kot organski hladilnik. »Njihova primarna naloga je ohlajanje naravne toplote srca. Človek ima največje možgane med vsemi živalmi glede na svojo velikost, in to zgolj zato, ker je njegova srčna toplota najmočnejša, njegova intelektualna moč največja, in zato potrebuje največ hlajenja, da kri ne bi zavrela,« je trdil.
Tako se je zgodilo, da so bili naši možgani po krivem degradirani v navadno klimatsko napravo.
Če je Aristotel srcu pripisal inteligenco, je to zablodo še dodatno utrdil, čeprav v nekoliko spremenjeni obliki, tudi Klavdij Galen iz Pergamona (129–216 n. št.).
Galen, grški zdravnik, ki je deloval v rimskem imperiju in zdravil celo cesarja Marka Avrelija, je vzpostavil medicinski sistem, ki je postal absolutna in neizpodbitna dogma vse do obdobja visoke renesanse, torej skoraj poldrugo tisočletje.
Med drugim je učil, da kri ne kroži. Namesto tega naj bi se kri nenehno in sproti na novo proizvajala v jetrih iz prebavljene hrane, nato pa naj bi potovala po telesu po venah na obrobje, kjer bi jo tkiva preprosto porabila. Kri je videl kot nekakšno vodo, ki napaja suho zemljo.
Srce pa je bilo po njegovem mnenju vendarle mesto nekakšne čarovnije. Verjel je, da temna venska kri iz jeter priteče v desni prekat srca, pri čemer gre del v pljuča, da izloči saje, del pa mora v levi prekat. Toda kako? Galen je pogledal mišično steno, ki ločuje obe polovici srca. Videti je bila popolnoma zaprta. Vendar je njegova teorija zahtevala, da kri preide skozenj. Zato si je preprosto izmislil nevidne pore. Trdil je, da je mišična stena polna drobnih lukenj, skozi katere se kri preceja in meša z zrakom, ki prihaja iz pljuč. V levem prekatu naj bi se ta zmes vnela in proizvedla vitalnega duha, ki prek arterij potuje po telesu in mu daje življenje ter toploto.
Kaj je tu narobe? Vse. Takšne pore pri zdravem odraslem človeku ne obstajajo. Vendar je bila Galenova avtoriteta v srednjem veku tolikšna, da so anatomi še stoletja pozneje secirali živali in trupla kriminalcev ter preprosto ignorirali tisto, kar so imeli pred očmi. Ker je on rekel, da so tam pore, so anatomi prikimavali, čeprav jih niso mogli videti. Raje so dvomili o svojem lastnem vidu ali pa sklepali, da so se luknje po smrti pač zaprle, kot pa da bi podvomili o besedi avtoritete.
Pravi pionirji
Ko se je pogled v renesansi vrnil k opazovanju narave namesto k zgolj prebiranju starih pergamentov, so umetniki in znanstveniki začeli opažati razhajanja. Leonardo da Vinci (1452–1519) je skrivaj in ponoči, pogosto v strahu pred obtožbami nekromantije, seciral na desetine trupel, da bi razumel mehaniko človeškega stroja. V volovska srca je vlival vroč vosek, da bi naredil odlitke, in prišel neverjetno blizu razumevanju pravega delovanja krvnega obtoka. A kaj, ko njegovih zapiskov ni videl nihče vse do 19. stoletja.
Prvi veliki udarec Galenovim zaključkom je leta 1543 zadal flamski anatom Andreas Vesalius z ilustrirano mojstrovino O zgradbi človeškega telesa. V njej je previdno zapisal tisto, kar so si vsi anatomi pred njim mislili, četudi si niso upali izreči na glas. Stena med srčnima prekatoma je povsem neprepustna.
Toda dokončen udarec mistiki ter prehod srca iz sfere poezije in teologije v sfero mehanike je izvedel angleški zdravnik z analitičnim umom William Harvey (1578–1657). Bil je osebni zdravnik angleškega kralja Karla I., ključno pa je, da je leta 1628 v Frankfurtu objavil preprosto knjižico na 72 straneh z naslovom Anatomska razprava o gibanju srca in krvi pri živalih. Če je bil Kopernik tisti, ki je Zemljo vrgel iz središča vesolja, je bil Harvey tisti, ki je srce ponižal v najosnovnejši, četudi najlepši aparat narave.
Izračunal je celo zmogljivost levega prekata srca. Ugotovil je, da srce z vsakim utripom iztisne okoli 15 gramov krvi. Če srce utripne recimo 72-krat na minuto, to pomeni slabih 30 litrov krvi v pol ure. Po Galenovi teoriji bi to pomenilo, da morajo jetra v samo nekaj urah iz zaužite hrane ustvariti količino krvi, ki presega težo celotnega človeka.
Prav tako bi se morala vsa ta ogromna količina krvi nekako spotoma porabiti in izginiti v tkivih, da ne bi počili kot baloni z vodo. To je bilo nelogično. »Začel sem razmišljati,« je v svojem prelomnem delu previdno zapisal Harvey, »ali ne obstaja morda nekakšno gibanje, tako rekoč v krogu. In kasneje sem ugotovil, da je to res. Nujno moram torej zaključiti, da kri pri živalih teče v krogu in se neprestano giblje. In to je delovanje ali funkcija, ki jo srce izvaja z utripanjem.«
Revolucija! Kri kroži. Srce je črpalka. Nič več, nič manj. Njegovo ritmično krčenje in sproščanje ni bilo posledica vrenja krvi, temveč je sinhronizirano mišično gibanje, ki potiska tekočino skozi ventile. Harveyjevo odkritje je razburilo takratno medicinsko srenjo in mnogi konservativni zdravniki so ga razglasili za šarlatana, vendar resnice ni bilo več mogoče zatreti.
