Sprva so smetarji knjige jemali le zase, nato pa tudi za svoje družinske člane in prijatelje. Ko je njihova zbirka začela rasti, so se odločili, da bodo knjige shranjevali na hodnikih zapuščene opekarne, ki je takrat služila kot sedež mestnega smetarskega oddelka. Ker je o njihovi nenavadni ideji vedelo vedno več ljudi, so sklenili, da morajo poiskati boljšo rešitev.
Zbirko so poimenovali »Kitap Okuma Salonu«, kar v slovenščini pomeni delavska knjižnica, in jo uradno odprli kot javno knjižnico prebivalcev Çankaye. »Začeli smo razpravljati o ideji ustanovitve knjižnice,« je ob odprtju povedal župan Alper Tasdelen za CNN. »Ko so vsi podprli idejo, se je projekt uresničil.« Dodal je, da so po eni strani imeli ljudi, ki so knjige puščali na ulicah, po drugi strani pa tiste, ki so si želeli novega čtiva.
Gneča v knjižnici
Že v prvem letu je knjižnica svojo zbirko razširila na kar 6000 knjig. Danes, po več kot sedmih letih delovanja, pa zbirka šteje več kot 40.000 knjig. Ko je število knjig preseglo prostor na policah, so delavci enega od smetarskih tovornjakov preuredili v mobilno knjižnico, s katero odvečne knjige pripeljejo v lokalne šole in zapore.
»Učitelji iz različnih delov Turčije so prosili za knjige,« je povedal Tasdelen. Zbirka je v zadnjih letih tako narasla, da je mesto najelo knjižničarja s polnim delovnim časom, ki skrbi za knjige in omogoča dvotedensko izposojo.
Knjižnica je še vedno dobro obiskana. Domačini pravijo, da se včasih kar gnetejo občinski uslužbenci, njihovi otroci in učenci lokalnih šol, ki listajo po knjigah in tiho berejo za mizami. Smetarji pa so s tem postali globoko cenjeni v svojem okolju in še naprej predano opravljajo svoje delo.