Pesem Sveta noč (nemško Stille Nacht, heilige Nacht) je najpopularnejša božična pesem vseh časov, ki se ne izvaja le v liturgične namene, temveč je najprej postala posvetna. Krstna izvedba je bila natanko na ta dan leta 1818, na predbožični večer v cerkvi sv. Nikolaja v majhnem kraju Oberndorf v tedaj še cesarski Avstriji.
Besedilo je napisal mladi duhovnik Joseph Mohr, dve leti pred izvedbo. To je bil čas, ko so cesarstvo pestile lakota, revščina in družbena nestabilnost, končale so se napoleonske vojne. Zaradi izbruha vulkana Tambora, ki je vplival na Zemljino ozračje, pa so mu rekli kar leto brez poletja. Dve leti pozneje, le dan pred izvedbo, je pesem uglasbil organist in cerkovnik Franz Xaver Gruber. Pesem je danes prevedena v več kot 300 jezikov in narečij.
Ostali sta pesem in kitara
Duhovnik Mohr se je rodil 11. decembra 1792, v revni četrti Salzburga kot nezakonski sin, ki je priimek dobil po očetu Franzu Mohru, vojaku. Mati Anna Schoiber je bila pletilja. Ko je stolni vikar solnograške prestolnice Johann Nepomuk Hiernle v fantu prepoznal potencial, mu je plačal šolanje in ga usmeril v duhovniški poklic. Mohr je bil najprej kaplan pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu, avgusta 1817 pa je prišel za kaplana v Oberndorf. Tja je iz bližnjega Arnsdorfa prihajal orglat učitelj in cerkovnik Gruber, in postala sta prijatelja.
Le dan pred božičnim predvečerom je kaplan pokazal besedilo organistu in ga prosil, da ga uglasbi. Gruber naj bi bil ob tem naročilu še posebej navdahnjen in je melodijo napisal tako rekoč čez noč. Koliko navdiha je prišlo od zgoraj, se ne ve natanko, se pa recimo ve, da si je osrednji napev izposodil iz prvega stavka Andante Mozartovega Divertimenta št. 12 v Es za pihala (K. 252). Ob polnočnici v cerkvi v Oberndorfu sta se avtorja pesmi postavila pred jasli in Sveto noč odpela dvoglasno. Kaplan Mohr je bil tenorist in je zraven igral na kitaro, Gruber pa je pel basovske linije. Iz ozadja ju je spremljal zbor, ki je ponavljal zadnje verze sicer šestkitične pesmi (danes se pojejo le tri). Mnogi so se spraševali, čemu ni organist originalno partituro napisal za orgle. Okrog tega se je spletla celo nekoliko romantizirana zgodba, namreč da naj bi bile tisti hip ravno pokvarjene orgle, za kar naj bi bile krive miši. Je pa Gruber pozneje napisal še orgelsko spremljavo.
Mladi kaplan Mohr je v slabem letu po prvi izvedbi pesmi že odšel iz Oberndorfa in potem služboval po raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je 4. decembra 1848 tudi umrl. Razdal je vse svoje premoženje, edina njegova materialna zapuščina je bila kitara, na katero je igral tudi prvo izvedbo Svete noči.
Sporočilo miru
Sveta noč je pesem, ki govori o miru, nastala je v revščini in z improvizacijo. V besedilu je nekaj ključnih poudarkov, denimo tišina, svet, ki spi, domačnost mlade družinice, novorojenček, ki ni nekakšen Bog razsodnik, temveč je nežno bitje. V teološkem smislu je to pomenil radikalen odmik od tedanjega baročnega krščanstva. Zelo nenavadna božična pesem za svoj čas ni govorila o sodbi in božji slavi, bila je pravzaprav brez cerkvene avtoritete. Namesto tega je ljudem ponudila priložnost za intimno doživetje duhovnosti.
Sprva pesem ni bila znana zunaj okoliša, kjer je nastala. Dokler ni prišla do tirolskih ljudskih pevcev. To so bile potujoče družine, kot sta bili Strasser in Rainer, ki so pesem pozneje izvajale še po drugih predelih Avstrije, v Nemčiji, leta 1839 je bila zapeta celo pred cerkvijo Trinity v New Yorku. Vmes je toliko ponarodela, da se je zabrisala sled za pravima avtorjema. Dolgo časa so mislili, da jo je uglasbil Joseph Haydn ali pa Wolfgang A. Mozart. Šele leta 1995 so našli Mohrov rokopis, ki je dokončno potrdil avtorstvo pesmi.
Še ena zanimivost v zvezi s pesmijo se je zgodila leta 1914, med prvo svetovno vojno, zaradi česar je dobila kar nekakšen mitski status. Vojaki na obeh straneh fronte so namreč na božični večer za trenutek odložili orožje in zapeli to pesem, vsak v svojem jeziku. Nemci so peli Stille Nacht, Britanci Silent Night, Francozi Douce nuit. Dogodek je obveljal za prvo svetovnovojno premirje. Pesem je izpostavila človečnost pred popolnim nasiljem, zato ima še danes protivojno konotacijo. Unesco jo je leta 2011 uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. Cerkev sv. Nikolaja, kjer je pesem prvič zadonela, so uničile poplave, so pa na njeno mesto postavili kapelo Svete noči.
Širjenje pesmi med Slovenci
Sveta noč se je bliskovito razširila tudi med Slovence, v prvi polovici 19. stoletja, prek cerkvenih mrež, ljudskega petja in znotraj habsburškega kulturnega prostora. Prvič je bila objavljena v nemškem jeziku, in sicer vseh šest izvirnih kitic, v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je pozneje prevedel v slovenščino, skladatelj Anton Foerster pa jo je nekoliko predelano natisnil. Vmes se je po zaslugi pesnika Radoslava Silvestra preimenovala Pri jaslicah; nekoliko popravljen prevod je leta 1885 Foerster objavil v notni prilogi Cerkvenega glasbenika.
Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak in Sveta noč, blažena noč, kot jo pojemo v Sloveniji danes, je torej njegova priredba. S tem, ko jo je skladatelj Stanko Premrl leta 1916 uvrstil v Cerkveno pesmarico za mladino, jo je umestil tudi v liturgično glasbeno literaturo. Danes ne moremo reči, da je Sveta noč izključno cerkvena pesem, ni tudi povsem ljudska in ni povsem umetna pesem. Lahko pa rečemo, da je nekakšen kulturni ritual tišine, družinske intime.
