Pred časom smo v bratskem magazinu DNVK objavili zapis o nekaterih božičnih sejmih, ki zadnja leta pridno polnijo turistične kapacitete večjih, bolj severnih kot južnih evropskih mest. V Dresdnu je najstarejši božični sejem, smo ugotovili, prvič ga arhivi omenjajo že leta 1434. Na Dunaju, kjer tudi menijo, da imajo enega najstarejših sejmov, pravijo, da so se moderni sejmi razvili iz tako imenovanega decembrskega sejma, ki ga je davnega leta 1298 dunajskemu ljudstvu dovolil prirediti cesar Albert I. Tako imenovani »dezembermarkt« seveda ni predvidel kar 20 različnih sejmišč s pestrim programom, kot jih ima Dunaj v teh dneh. Po drugi strani je zanimiv tudi Advent Zagreb, kjer sporočajo, da lahko gostom prednovoletnih zabav na prostem ponudijo najrazličnejšo in najbolj domišljeno hrano. O tem smo pisali v DNVK, te dni pa smo se za potrebe Nedeljskega dnevnika sprehodili po prazničnem Nürnbergu, kjer pravijo, da svoj Christkindlesmarkt organizirajo že od leta 1628. Letos se stojnice šibijo – in se bodo šibile – od 28. novembra do 24. decembra.
Božično dete in medenjaki
Božični sejem v Nürnbergu velja za enega najpomembnejših na svetu, prebrati je tudi, da velja za primer drugim sejmom, v 17. stoletju so namreč razvili tradicijo božičnega angela – Christkinda oziroma božjega deteta ali tudi angelske podobe, ki vsako leto svečano odpre sejem in je njegov večni zaščitni znak. Christkind je kot uradni odpiralec sejma postal vzor za številne druge sejme. Mimogrede, letos vlogo angelske podobe opravlja 15-letna Nora Falk.
V Nürnbergu zaradi avtentičnosti hkrati strogo nadzorujejo videz stojnic, tradicionalno so lesene z rdeče-belimi strehami. Na stojnicah lahko prodajajo zgolj izdelke tradicionalne rokodelske obrti in lokalno hrano; menda naj bi se poskušali, kolikor se le da, izogniti pretirani komercializaciji, česar se po njihovem vzoru držijo po vsej Nemčiji pa tudi v Avstriji in Franciji.
Ob božičnem detetu so skozi stoletja razvili tudi tipično hrano, gre za posebne in hudo sladke medenjake – lebkuchen s pripadajočim certifikatom, ki so z leti postali kar nemški medenjaki z receptom, ki vsebuje zelo razkošne sestavine. Človek, ki na stojnici pije sladko kuhano vino, se sprašuje, ali so imele pred tremi ali štirimi stoletji gospodinje res na voljo mandljevo in lešnikovo moko, kandirano sadje, pecilni prašek, sol, cimet, klinčke, ingver, janež, piment, koriander, kardamom, muškatni orešček, temno rjavi sladkor, jajca, med, vaniljo in čokolado, ki jih omenjajo recepti za te božične medenjake.
Nürnberg Bratwurst
Medenjake prodajajo praktično na vseh stojnicah, pa naj gre za del sejma čez reko na Glavnem trgu (Hauptmarkt) pri stari Marijini cerkvi ali del Winterdorf pred novo in staro mestno hišo pri orjaškem kolesu. Dobite jih v mnogih velikostih, celo v mnogih pojavnih oblikah, cene pa niso previsoke. Podobno kot druga specialiteta, ki skuša zadovoljiti goste Nürnberga, mesta, ki je veliko za kakšni dve Ljubljani. Govorimo o lokalni klobasi, ki jo navadno strežejo v velikosti polovice naše hrenovke. Nürnberg Bratwurst, kot pravijo klobasi, je med pravimi jedci v porciji kot ducat, ki stane nekaj manj kot 20 evrov, za zahtevnejšo publiko, ki se v ta namen ne boji spiti kakšnega piva ali dveh, pa jo na določenih stojnicah strežejo tudi v polmetrski verziji.
Lokalne klobase omenja že zgodovinopisje, prvič že leta 1313, in so najpomembnejša predbožična jed na stojnicah. Za tiste, ki pa raje sedijo, kot stojijo, med pokušino tovrstnih mesnin predlagamo gostilno Zum gulden Stern – Pri zlati zvezdi, ki naj bi prve goste sprejela že pred sedmimi stoletji, leta 1419. Pravijo, da so najstarejša še delujoča klobasarna na svetu; mogoče res, a predvsem množici turistov strežejo porcije 20 vročih sočnih klobas za znosnih 32 evrov. Je pa jasno, da je treba mizo v gostilni rezervirati že na poti iz Slovenije.
Pisana mednarodna zasedba
Nürnberg je mesto velike in pomembne zgodovine, to so kraji hudih bitk, to so kraji severne renesanse z velikim slikarjem in grafikom Albrechtom Dürerjem (1471–1528). Nürnberg je mesto, ki so ga ljubili Adolf Hitler in njegovi zvesti privrženci, ki so v njem organizirali dobro režirane spektakle, in Nürnberg je tudi mesto, kjer so pred mednarodnim sodiščem brez milosti sodili redkim preživelim nacističnim voditeljem. A tega v mestu ni čutiti, s tem se ne hvalijo. Bolj so ponosni na to, da so pobrateni z rekordnim številom mest in pokrajin. Na glavnem trgu imajo svoje stojnice vse mogoče države, tudi Palestina in Izrael. Na palestinski stojnici so v glavni vlogi oljčna olja, začimbe, mila in baklave. Izraelci so manj natančni, med mnogimi izdelki je največ svečnikov menore.
Je pa jasno, da morajo narodi in mesta, ki so jim oddali stojnice, ponujati predvsem svoje lokalne izdelke. Brašov ima romunska vina, ekološki punč brez alkohola, vroče žganje in svoje klobase. Nica ima na svoji stojnici šampanjec in čebulno juho, Verona salame, sire, kuhani merlot in prosecco, Bar in Cetinje žganje in vino vranac, Harkiv kvačkano in pleteno robo, Thüringen kruh in sladice. Skopje ima volnene izdelke, Južna Tirolska meso, lesene figure in žganje, Benetke imajo maske, pice, vino in prosecco in tako naprej do Turčije in Glasgowa. Slovenskih predstavnikov pa ne vabijo.
Devet tisoč litrov punča
Kulinarična ponudba na glavnem sejmu pri cerkvi in manjših sejmiščih po središču mestu ni komplicirana. Omenili smo klobase in kolače, zlahka dobite še nekaj ocvrtih dobrot, tudi palačinke, očitno pa je vsaj nezaželena, če ne kar prepovedana, ponudba balkanske in turške kuhinje. Vsaj naša odprava ni opazila ne kebabov ne čevapčičev, tudi muzike, ki jo vrtijo v arabskih lokalih po mestu, na božičnih sejmih ni slišati. Konec koncev je Sveta noč, tega ne gre pozabiti, pesem, ki so jo leta 1818 prvi prepevali v nemško govorečem svetu.
Kaj pa pijača? Ob nedolžnih zeliščnih čajih in vroči čokoladi je večina drugih napitkov povezanih z alkoholom, in to v velikih odmerkih. Ne gre pozabiti, da naši severni prijatelji, ko rečejo kozarec vina, mislijo na dva decilitra. Pri pivu gre za pol litra, pri žganju pa za pol decilitra. Kar seveda omogoča, da prezeblega obiskovalca ne zebe, hkrati pa ga po nekaj rundah odpelje v rahlo omamo. Vino je v primerjavi z vini z zahoda Nemčije malce kiselkasto, tudi pivo imajo severneje okoli Münchna bolj pitno in slajše, zato pa je kuhano vino z vsemi zapovedanimi zeliščnimi dodatki izvrstno, tudi brez zelo sladke smetane, ki jo radi dodajo. Za nekaj evrov, mimogrede, lahko pisani kozarec, v katerem je bilo vroče vino, vzamete domov. Je pa res, da je celo v Nemčiji za stojnice bolj priporočljiva gotovina. Tudi za visokoalkoholne pijače, med katere gre šteti tudi poseben punč, ki ga hranijo na stojnicah na bregu reke, natančneje v orjaškem kotlu, v katerem je devet tisoč litrov tega rumovega napitka.
