Jože Braco Doblekar: Bili smo manj izobraženi od današnjih glasbenikov, vendar smo imeli več duše

»Imel sem 100 špur,« pravi tudi član skupin September in Hazard. Kajti težko je najti človeka, ki je bodisi kot instrumentalist bodisi kot producent sodeloval pri toliko ploščah, kot je on. Od Miše Kovača prek benda Rokeri s Moravu in Marijana Smodeta ter Josipe Lisac do Lačnega Franza in Pankrtov.

Dejansko je samouk, ki je začel s klarinetom nastopati po dolenjskih veselicah pri trinajstih. S šestnajstimi je igral malodane profesionalno, ob klarinetu obvladal saksofon, v nadaljevanju pa še konga bobne, za katere ne ve, komu vse jih je posnel. Kajti v sedemdesetih, ko je skupina September, katere član je med drugim bil, postala najbolj vešč ansambel v državi, so ga na plošči hoteli imeti vsi.

Mogoče. Zgodba s saksofonom pri nas je težavna. Sprva je veljal za izrazito imperialističen oziroma ameriški instrument. Šele ko je prišlo do spora s Sovjetsko zvezo in je šel Tito v ZDA, je saksofon dobil dovolilnico, pa še to pogojno. Stigma se ga je držala še dosti dlje. Ko smo na primer šli s Septembrom nastopat na Kubo, kjer je bilo srečanje mladine iz vseh socialističnih dežel, nas je peljal Azem Vlasi. Tedaj je bil predsednik mladine Jugoslavije, a mu Rusi tam niso dovolili govoriti. Odnesli so ga izza govorniškega odra, češ da predstavlja imperialiste. O saksofonu pri nas dovolj pove že to, da ga zelo dolgo ni bilo v učnem programu glasbenih šol.

Najprej sem igral klarinet, za saksofon sem se navdušil preko nekega filma s Tommyjem Steelom. V njem se je junak s saksofonom metal po tleh, kar sem, ob pomanjkanju tehnike, počel tudi sam in zavoljo tega postal razvpit. Takrat smo spremljali Pera Dimitrijevića v kletni dvorani nasproti Slona.

Ker smo se znali vesti, tega smo se naučili, ko smo še kot skupina Generals igrali komercialno glasbo v tujini. Ko so recimo Indexi prvič nastopili v Sovjetski zvezi in na odru stresali z glavami proti tlom, je prišel šef policije in jih poslal domov. Mi smo iz faze zasedbe Generals za seboj že imeli izkušnjo igranja tako ameriškim vojakom kot uglednejši publiki v različnih krajih, na primer Davosu. Naučili smo se gledati publiki v oči, medtem ko smo igrali. No, težave smo imeli tudi mi. Ko je Benč v Rusiji na odru strgal sako, je to povzročilo precej vznemirjenja, saj so ljudje tam za tak sako delali leto ali več.

Bil je fantastičen človek, ne samo do mene, do vseh. Imel je čin majorja in je bil samozavesten. Jože Privšek, denimo, je z njim imel probleme, s čimer je povezana tudi zgodba o Privškovem študiju v ZDA. Namreč, aranžma za pesem, s katerim je Privšek dobil možnost za šolanje v ZDA, je najprej ponudil Adamiču, ki ga je zavrnil. Nato je Privšek z istim aranžmajem šel v Beograd, kjer so potrebovali dirigenta. Tam so bili navdušeni in mu predlagali, da se z aranžmajem poteguje za štipendijo na Berkleeju. Kar je storil in bil sprejet na Berklee.

Privšek je bil v prvi vrsti čudežen otrok. Karkoli je prijel v roke, je igral. Redkokdo ve, da je bil odličen bobnar in vibrafonist. Že njegov oče je bil harmonikar. No, bistvena zadeva je bil njegov študij v ZDA, za kar je tedaj prodal vibrafon, da je imel za vozovnico. In ko je po njegovi smrti njegov profesor z Berkleeja prišel v Ljubljano na jazz festival, je rekel, da se Privšek ni prišel v ZDA samo učit, ampak da se je tudi on kaj naučil od Privška.

... zmagovalec te igre je absolutno Glen Miller, tudi zato, ker je igral za vojsko. Tudi naši bendi so igrali bližje Millerju kot Ellingtonu ali Countu Basieu.

Verjetno je bil to Lado Leskovar, vendar pa si s tem, ko je ob neki priložnosti v Festivalni dvorani zaradi spora, kdo bi moral peti, udaril Toma Lajevca, ki je bil med muzikanti zelo priljubljen pevec, ni naredil usluge.

Absolutno ljubljanski. Treba je upoštevati, da so se tudi prvi jazz festivali pojavili pri nas. Ljubljanski, na primer. Ko je ansambel prevzel Privšek, ki so mu Srbi zaradi brčic rekli Brica, je to postal najboljši bend. Muzikanti so sicer bili v Beogradu odlični, vendar pa bend v celoti ni dosegal ljubljanskega. Šele v teh časih bi rekel, da je ljubljanski big band malce pokleknil. Jožetu so naprej metali pod nos strogost in avtoritarnost pri vodenju benda, tako da se po njem nihče več ni upal voditi ansambla na ta način. Pa še nekaj: Privšek z izjemo le nekaterih, na primer Atija Sossa, ni imel vrhunsko izobraženih glasbenikov. Bili so akademsko izobraženi, ne pa jazzovsko. Zato je Privšek lahko uveljavljal svojo avtoriteto drugače, kot jo je mogoče uveljavljati danes. Obstaja pa še ena posledica njegovega cinizma – da se je ta cinizem prenašal na preostale, njegov cinizem pa je spet razumljiv toliko, kolikor je bil človek nadgradnja. In da mu to, da je napredoval v ZDA, nikakor ni bilo v plus, ne glede na to, da se danes pretežno sliši drugače.

O jazzu mi je dejansko nerodno govoriti, ker v njem nikdar nisem bil dovolj globoko; z glasbo sem se moral preživljati, zato nisem imel časa za take zasedbe. Bil sem zgolj talentiran. Da osvojiš instrument, moraš na akademijo in tam pet let preigravati obvezne zadeve. Na veselicah lahko »loviš krivine«. Vendar pa, če sem že imel to nesrečo, da na glasbene šole nisem bil sprejet zaradi napačnega družinskega političnega pedigreja, sem imel pa blazno srečo, da so se mi na komercialni sceni vrata sproti odpirala. Takoj ko sem prišel v Ljubljano, sem že lahko snemal. Ravno ko sem prišel iz vojske, sem iz dixielanda »presmuknil« v rock. V osnovi sem bil klarinetist, vendar pa je moj klarinet čez noč postal neaktualen. Tudi saksofon je odpadel, saj si ga lahko igral zgolj še v big bandu ali pa v baru. Drugje zanj ni bilo več prostora. In potem je saksofon spet postal moderen ravno v času Hazardov. Še pred vojsko sem nastopal v filmih in reklamah, po vojski pa sem šel igrat v tujino.

Narodno-zabavna glasba. Veseli hribovci. Takrat so bili poleg Avsenikov še največ trije ali štirje ansambli: Avseniki, Kranjci, Planšarji, Šentvidčani, Hribovci in morda še kdo. Igrali smo po Avstriji, Švici. Ko so tukaj rekli »goveja glasba«, sem bil užaljen. Če Slovenci ne bi imeli Avsenika, se sploh ne bi vedelo, da znamo igrati. Kajti kdo je pa še kaj naredil?

Če bi mi zneslo z zdravjem in bi zmogel igrati, da. Takrat smo bili manj izobraženi od današnjih glasbenikov, vendar smo imeli več duše. Poslušam sodobne narodno-zabavne ansamble in moram reči, da sem nejevoljen. Meni to ne gre skupaj. Ti sodobni fantje bi si »ga odrezali«, da bi lahko igrali rock. In to je moteče. Modrijani so tipičen primer. Sicer imajo polne dvorane, vendar meni njihovo vedenje na odru ne ustreza. Takšna glasba se ne izvaja tako in ko so Avsenikove punce malenkost razprle krilo, se mi je to zdelo bistveno bolj seksi od tega, kar gledam danes. Ob tem, da tako, kot smo mi noreli, ti ne bodo nikdar, vendar je norenje nam ustrezalo, njim pa ne.

Najprej naj povem, da so bobni najbolj kočljiv instrument v Sloveniji. Do časov izpred 20 let so bili bobnarji glasbeno nepismeni. Tudi Privšek je imel bobnarje, ki jih je rekrutiral izmed igralcev drugih instrumentov. Rale, Ratko Divjak, je v bistvu samouk, prej je nekaj malega igral flavto. Glede kongov pa je takole. Zaradi problemov z roko takrat nisem več mogel igrati ne saksofona ne običajnih bobnov. Kongo bobni so prišli kot rešitev. Po Woodstocku, na katerem je nastopil Santana, ki je imel kongoista, smo se odpravili v Francijo, samo tam so delali konge. V vsej Evropi si jih lahko dobil samo tam. S tem smo tudi spremenili repertoar. Tedaj smo Pop Asanović, Čarli Novak in jaz igrali v tujini, v Švico nas je prišel obiskat tudi Bončina. Ko nas je Benč slišal, se je odločil zapustiti Mlade leve. Potem smo se družno vrnili v Jugoslavijo in začeli nastopati doma. Najprej v Vinariji v Splitu, kamor so nas prišli poslušat vsi, tja do Kornelija Kovača. Najprej so nas klicali Švicarji, ker niti niso vedeli, kdo smo. Kajti takrat nihče ni imel takšnega ozvočenja, takšnega nastopa in takšnega repertoarja, vključno z večglasjem, ki smo ga pobrali v zasedbi Vanila Fudge. V vsakem primeru smo bili tedaj najmočnejša zasedba ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Jugoslaviji.

Rockeri s Moravu so bili odlični. Zajebanti in sralci, s katerimi sem se odlično ujel. Septembri smo bili v Jugoslaviji pojem in vsi so nas hoteli uporabiti. Klicali so nas za okrepitve. Ko so Pro Arte šli v Rusijo, sva jih okrepila s Popom Asanovićem. Z Raletom Divjakom sva pet let veljala za najboljšo ritem sekcijo v državi. S katrco, v katero je on naložil običajne bobne, jaz pa konge, sva potovala po Jugoslaviji in gostovala pri big bandih in drugih zasedbah, ki so program prej uigrale, midva sva pa prišla in odigrala. Zato toliko posnetkov in sodelovanj. Tudi Rale je bil glasbeno polpismen, vendar pa se je Privšek, ki je bil do večine ciničen, zanj zelo zavzel in je veliko delal z njim. Medtem ko bobnarji nekoč niso znali igrati novih zadev, dandanašnji bobnarji ne znajo igrati na star način.

Klavir je bil res inspiriran z njimi. Po štirih letih Rusije sem bil izčrpan, kajti tako, kot smo ga mi biksali takrat, ga ti današnji otroci ne morejo…

Janeza sem celo kariero nosil. Dobesedno. Vendar sem jaz pil drugače kot oni, predvsem pa sem kadil travo, kar me je varovalo pred alkoholizmom. Sem iz prve generacije Slovencev, ki so šli v Indijo in ki so travo začeli gojiti doma. In lahko rečem, da marihuana iz naših krajev konkurira najboljšim zadevam na svetu. Na jazz festivalu smo jo davno nazaj ponudili nekemu Američanu in ko je naredil dva dima, je začuden rekel: »Od kod pa vam to?!« Razložili smo mu, da imamo tako ugodno klimo. Gandža se mora, medtem ko raste, boriti, zato je naša gorska marihuana prvovrstna.

Sedel sem v studiu Akademik in Dejvi Hrušovar mi je prinesel komad Vsak je sam. Rekel mi je, naj nekoga najdem, da bi ga zapel, kajti najprej ga je nameraval dati Edvinu Flisarju, s katerim pa sta se potem skregala. Šel sem po mestu in po naključju naletel na Dominika Trobentarja, s katerim sva se poznala še preko najinim mam, ki sta bili iz istega kraja. Takrat je s skupino Prah igral v Slonu, kamor sem jih hodil poslušat. Tam sem spoznal preostale, torej Čekeliša in Petriča, z njimi pa je igral tudi že Dani Gančev, ki sem ga k Hazardom vzel predvsem zato, da bi na odru ne bili vsi mrtvi. Bend je torej nastal tako, da sem aranžiral Hruševarjevo skladbo, ki smo jo potem posneli, z njo smo šli na slovensko popevko in zmagali. Tako je nastal bend. Čez noč.

Za Hazarde je pomemben Privšek, ker se je domislil nečesa, čemur se reče »big polka«. To je ta ritem spodaj in tega ni naredil nihče pred njim. Pa še nekaj je. Slovenci nikdar nismo imeli pristnega rocka. Pristnega Deep Purple banda. Vključno s Šank rock je vse to prej popevka kot rock. Punk je bil v muzikantskem smislu primitiven, vendar je bil politično motiviran in imel je tekste, ki so nam v popu uhajali. Neosladno ljubezensko besedilo je znal napisati samo Velkaverh, zato smo Hazardi tudi bili, kar smo bili.

Zgodbo poznam, saj me je Ertl, ki je bil sprva policist za mamila, poklical na zagovor. Ozadje zgodbe je atentat na papeža, v katerega je bil poleg Turka vmešan tudi neki Bolgar. S tem je Bolgarija postala izpostavljena. Ravno takrat so se pri nas začele dogajati še zadeve okoli Nove revije. V obdobju petih let pred tem je bila namreč anarhija. Vsi so bili pijani. Tudi policisti. Sedemdeseta leta, takrat je bilo najbolj luštno. Seveda ni bilo luštno vsem, ampak tistim, ki so si to luštnost znali oziroma upali privoščiti. Po tem obdobju pa je policija postala pozornejša. V tistih časih je predvsem po barih igralo veliko glasbenikov iz Češkoslovaške in Bolgarije. Bolgari so imeli šefa, ki je bil sicer bolj slab basist, bil pa je tudi menedžer, ki je glasbenike vozil sem k nam. On je bil glavni osumljeni za to, da je nekaj storil, zato so čez noč postali sumljivi vsi Bolgari. Ne samo Gančev. V zaporu v Sremski Mitrovici je končal celo inženir iz Kopra. Samo zato, ker je bil Bolgar. Daniju so ukazali, da mora v 12 urah zapustiti Jugoslavijo. Ko me je Ertl poklical, me je spraševal, ali sem videl, da bi Dani kaj fotografiral. Kar je bilo smešno, saj Ertlu nisem mogel razložiti, da Dani v tistih časih zavoljo vse trave, ki jo je konzumiral, ni bil sposoben aparata niti prijeti v roke, kaj šele slikati. Vendar pa Ertl ni hotel popustiti. Ves čas je iskal v tej smeri. Ko sem mu povedal, da smo kak dan prej igrali v Krškem, je takoj posumil, da smo bili tam zaradi fotografiranja jedrske centrale. Mnogo kasneje sva se z Ertlom znašla v bolnišnici v isti sobi in sva obudila spomin na tiste čase.

To bodo kar Septembri, čeprav smo v komercialnem smislu Hazardi s 120.000 prodanimi nosilci verjetno nedosegljivi, saj je bila to zlata plošča v Jugoslaviji, kar pa ni hec.

Imel sem 100 špur in na to tedaj nisem gledal tako. Kot sem že rekel, sva z Ratkom Divjakom potovala po Jugoslaviji in bobnala vsem, s katerimi sva se dogovorila.

Tudi. Medtem ko me Vidmar takrat živega ni mogel videti, sva bila po drugi strani dobra prijatelja s Perom. Tudi spodbujal sem ga. Najprej so imeli v načrtu, da bo producent prišel iz Londona. Snemali so seveda v Akademiku, kjer sem bil tonski mojster in producent. Takrat so vsi snemali v studiu Akademik. V studio na RTV Slovenija namreč nisi mogel priti z velikim Marshallovim ojačevalcem, ker je bil za njihove pojme preglasen. Iz studia so prej vrgli že Mlade leve, pa so bili bistveno tišji. Na koncu producenta iz Londona ni bilo, Pero je prišel k meni, ploščo sem produciral jaz, zdaj pa se razumem tudi z Vidmarjem.

Tudi. Nisem sicer podpisan kot producent, dobil pa sem plačano.