Uživate miren dan, potem pa se otroci začnejo dreti: »Six-seven, six-seven, six-seven!« Oziroma: »Šest, sedem; šest, sedem …! Včasih temu nadležnemu ponavljanju dodajo zmigovanje z glavo in premikanje rok, kot bi bili tehtnica. Niste edini, dogaja se povsod.
Prejšnji teden mu je epizodo posvetila ameriška kultna animirana serija South Park, pozorni ljubitelji nogometa pa so ga lahko opazili minulo soboto na tekmi med Fulhamom in Arsenalom. Tedaj je mladi Fulhamov navijač prav s to domislico nadlegoval sodnika Antonyja Taylorja ob videopregledu potencialnega prekrška. Dobro, pojav je torej zelo razširjen. Domnevamo pa, da vas bolj zanima, kaj pomeni. To pa je tisto, zakaj je »six-seven« tako poseben.
Izvor fraze
Domnevno naj bi se vse začelo decembra 2024, ko je ameriški raper Skrilla na tiktoku začel širiti prve izseke pesmi Doot Doot (6 7). Stvar je dobila zagon nekoliko kasneje, ko so zvočni posnetek začeli lepiti na tiktok pri videih akcij košarkarja NBA LaMela Balla. Igralec je namreč visok 6 čevljev in 7 palcev (201 centimeter). Kmalu so ponavljanje pograbili otroci in ga začeli uporabljati v svojih objavah. Naposled je prišlo tako daleč, da otroci izbruhnejo v navdušeno ponavljanje »six-seven« vsakič, ko zagledajo ali zaslišijo številki šest in sedem. Okej, ampak to še vedno ne pojasni, kaj stvar pomeni. Kaj označuje to ponavljanje?
Obstaja več teorij, kaj naj bi pomenilo »six-seven« v pesmi raperja Skrilla. Nekateri menijo, da gre za policijsko radijsko šifro (v ZDA 10-67 pomeni truplo), drugi, da gre za 67. cesto. Obstajajo tudi druge teorije, a v resnici nobena nima prave zveze z vsebino, ki jo ponavljajo otroci danes. Ta naj bi bila povsem brez pomena. Kako zdaj? Brez pomena? Kako je lahko nekaj brez pomena? Gotovo mora biti zadaj nekaj drugega.
Kaj pravi semiotika?
Poskusimo stvar pojasniti takole. V semiotiki (veda, ki se ukvarja z znaki oziroma simboli) in sorodnih teorijah obstajajo koncepti, kot je prosto lebdeči označevalec. Gre za znak, ki nima trdno določenega označenca, ampak obstaja predvsem kot prazno mesto pomena, ki ga različni konteksti začasno zapolnijo.
Izraz je skoval Claude Lévi-Strauss, ki ga je uporabil v strukturalni antropologiji za pojasnitev pojmov, kot je na primer mana v polinezijskih religijah. Mana je »nekaj«, ima moč, pomen, vrednost – a hkrati ne pomeni nič konkretnega. Je označevalec, ki »lebdi«, dokler ga določena kultura ali raba ne napolni z vsebino. Gre torej za pomen, ki je potencialen, a ne aktualiziran – označevalec, ki čaka, da mu kdo določi pomen.
Kaj pravi Lacan?
V psihoanalitični semiotiki Jacquesa Lacana obstaja še bližji sorodnik fenomenu »six-seven«. Lacan poudarja, da označevalec ni vezan na označenca, ampak da pomen nastaja v verigi označevalcev, ki se med seboj nenehno premikajo. Obstajajo označevalci, ki nimajo jasnega označenca, ampak proizvajajo učinek smisla zgolj s svojo prisotnostjo v verigi. Primer tega sta »ime Očeta« in »falus« kot »prazna označevalca« moči oziroma avtoritete.
Lacan bi rekel, da označevalec »six-seven«, če ga uporabimo brez konteksta, lahko deluje kot čisti označevalec – nekaj, kar zveni pomenljivo, a v resnici ne pomeni nič konkretnega, dokler ga ne vključimo v sistem razlik.
Ernesto Laclau v svoji politični teoriji medtem razvije pojem praznega označevalca. Gre za besedo ali simbol, kot so svoboda, ljudstvo in demokracija. Nimajo stalnega označenca, ampak se napolnijo z različnimi pomeni glede na politični kontekst.
Tak označevalec povezuje heterogene družbene zahteve, ker je dovolj prazen, da se lahko vsak prepozna v njem. Težave nastopijo, ko se demokrati, ljudstvo in svobodni usedejo za mizo, da bi se pogovorili o konkretnih strategijah, a že kmalu ugotovijo, da se njihovi cilji, čeprav slišijo na isto ime, strašansko razlikujejo.
Kaj smo ugotovili?
Besedna zveza »six-seven« je torej označevalec brez jasnega označenca, ki deluje predvsem na ravni zvoka, ritma ali sugestije, ne pa pomena.
To je lahko primer »prosto lebdečega« ali »praznega« označevalca v umetniškem, jezikovnem ali celo glasbenem smislu: obstaja, zveni pomenljivo, a v resnici ne označuje ničesar zunaj sebe. Je pa izredno učinkovit v večnem umetniškem delu otrok – živciranju in beganju starejših.
