Rubrika ima skoraj 60-letno tradicijo, bralci so se je navadili, mnogi jo nestrpno čakajo. Slednje lahko trdim, ker komentarji včasih pridejo ob torkih na moj elektronski naslov že pred sedmo uro zjutraj. Praviloma so dobrohotni, pohvalni, saj je to edina redna tedenska rubrika o filateliji v slovenskih medijih. Zamejski kolega Igor Tuta skrbi za mesečno rubriko v tržaškem Primorskem dnevniku, v kateri obravnava pretežno lokalno zanimive vesti.
Kaj Dnevnikova rubrika Filatelija pomeni bralcem in kaj z njo počnejo?Ker smo filatelisti po duši hrčki, zbiralci, rubrike pa so od leta 1990 oštevilčene, jih mnogi bralci izrezujejo in shranjujejo, saj so v pomanjkanju drugih s filatelijo povezanih informacij pomemben zgodovinski vir, tudi znanja. Pred leti so mi na enem od srečanj zbiralcev ponudili v odkup posamezne letnike, vezane v spiralo, seveda ne vedoč, da sem njihov avtor. Še sam sem presenečen, ko v pogovorih z zbiralci izvem, koliko bralcev si jih izrezuje in shranjuje.
Beseda zbiratelj je filatelistom menda pejorativen izraz. Zakaj?Če se ozremo malo nazaj, v času skupne države tega izraza sploh nismo poznali. Potem je prišla osamosvojitev in razslojevanje na tiste zgoraj in tiste spodaj, »luzerje«, in kar naenkrat izraz zbiralec za nekatere »pomembneže« ni bil več dovolj, sami sebe so proglasili za »zbiratelje«, ki naj bi bili nekaj več. Zbiranje česarkoli, seveda tudi znamk, ni samo veselje do zbiranja, pomemben element je tudi postavljanje, (samo)napihovanje, kaj vse da smo zbrali in kaj vse da imamo. Je pa med »zbiratelji« vse polno takih, ki nekaj zbirajo le, zato da nekaj počnejo, skratka, ne zbirajo iz veselja, ljubezni do filatelije, ampak zato, da se pred okolico lahko z nečim postavljajo. In še to, med jezikovno bolj ozaveščenimi filatelisti že kroži šala, kdaj se bo uveljavil izraz, da »zbiratajo« – po analogiji, da zbiralec zbira, zbiratelj pa zbirata.
Kako velika je vaša zbirka znamk?Tako kot na vseh področjih je tudi pri zbiranju pomembnejša kakovost od količine. Seveda se jih je v več kot 60 letih nabralo veliko, zagotovo precej več kot sto, morda dvesto tisoč, še vedno pa sem ponosen na zbirko klasične (pred letom 1900) Portugalske pa tudi generalne zbirke kakšnih desetih drugih držav in seveda zbirko poštne zgodovine slovenskega ozemlja. Nedavno se mi je zgodilo, da mi je prijatelj, ki se odpravlja v dom starejših, podaril svojo zbirko klasične Francije, ugotovil pa sem, da sem mu večji del te pred kakšnimi tridesetimi leti podaril jaz – znamke so se tako vrnile k prvotnemu lastniku. Tudi glede cene je tako kot povsod, ko kupuješ, je drago, ko prodajaš, je poceni. Za vsakega zbiralca pa je njegova zbirka neprecenljiva. Slednje je seveda povsem čustvena ocena.
Zakaj ste sami prenehali zbirati znamke?Ob uvedbi poštnih številk v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja sem začel odkrivati poštno zgodovino, njen najpomembnejši del so odtisi poštnih žigov. Ti so se začeli pojavljati v drugi polovici 18. stoletja, s širjenjem poštne mreže so doživeli razcvet v 19. stoletju. Poštni žigi so tudi enkraten in neponovljiv dokument časa, saj datum na njih natančno opredeljuje čas odtisa. Da ne omenjam političnih sprememb, ki so s seboj prinašale spremembe imen krajev in posledično tudi pošt. Že dve desetletji skeniram svoje gradivo in gradivo prijateljev, odtise poštnih žigov in drugih poštnih dokumentov. Nabralo se je okoli 125.000 skenov, pa še nisem na polovici.
Kdo je v Sloveniji največji zbiralec znamk?Največjega je zaradi razlik v področju zbiranja težko opredeliti, je pa nekaj velikih na različnih področjih zbiranja. Za razumevanje obsega filatelističnega zbiranja poštnih znamk brez poštne zgodovine nekaj najnovejših podatkov nemškega založnika: ponujajo 109 filatelističnih katalogov z več kot 72.000 stranmi, v njih je 700.000 barvnih sličic znamk, s 3.650.000 ocenami njihove vrednosti – od tega za znamke Evrope več kot 120.000 sličic znamk s 520.000 cenitvami. Komplet katalogov – letos so že ali še bodo izšli za kar 29 novo opredeljenih področij zbiranja – stane 7400 evrov! Kot kaže, posvečajo vse več pozornosti tematskemu zbiranju, saj ponujajo kar 18 tematskih katalogov, in sicer za motive avtomobilov, rib, železnice, letal, nogometa, psov, mačk, svetilnikov, olimpijskih iger, skavtov, gob, Rdečega križa, šaha, ladij, metuljev, ptičev, božičnih znamk in svetovnega sklada za naravo.
Filatelisti so, kot se zdi zunanjemu opazovalcu, zelo natančni in občutljivi. Se strinjate?Seveda se strinjam, velja pa to predvsem za zbiralce. Zbirke morajo biti sistematično in pregledno urejene, če gre za žigosane, morajo biti strokovno »oprane«, torej oddvojene od nosilne podlage, kuverte, včasih so na znamkah »napake«, ki jih je treba prepoznati…
Zakaj menite, da je filatelija še vedno tako živa in ali menite, da bodo filatelisti obstajali tudi v prihodnje? Se, skratka, pojavljajo vedno novi, mlajši filatelisti?Že desetletja se v društvih pogovarjajo o podmladku, ki da ga ni. Ampak medtem se je postaralo že več generacij, filatelija pa je še vedno privlačen hobi. Resda je bilo včasih opazovanje motivov zanimivejše, ampak še vedno velja, da je na znamkah prikazano vse, od ljudi in tehnike do narave in družbenega ozaveščanja. Pošta bi se morala bolj potruditi, da bi prišlo več priložnostnih znamk tudi na povsem običajna pisma v smislu dokazila o plačani poštnini, kar bi lahko pomenilo osnovo za začetek zbiranja.
Ali za filateliste obstaja tudi kakšna zanimiva aplikacija za pametne telefone?Seveda, večina poštnih uprav svoje novitete predstavlja tudi na facebooku in drugih družbenih omrežjih, kjer si jih lahko navdušeni ogledajo in tudi kupijo, naročijo.
Kako aktivna in inovativna je pri izdaji znamk naša pošta?Žal se je pri pošti pokazalo, da če nekdo prodaja znamke, še ne pomeni, da pozna zakonitosti njihovega izdajanja. Verjetno gre pri tem tudi za ljubosumje tistih, ki o tem odločajo, a mehanizmov izdajanja in trženja znamk ne razumejo najbolje. To je pripeljalo do vse manjšega zanimanja za zbiranje slovenskih znamk. Problem so seveda tudi motivi, pomanjkanje oblikovalcev z izkušnjami in pomanjkanje dobrih ilustratorjev. Morda bi tudi pri nas lahko izšla kakšna znamka z družbeno angažiranim sporočilom, na primer številki 112/113, varovanju okolja, čisti pitni vodi, kontroliranem odmetavanju embalaže, pvc vrečk…
Katera država izdaja najlepše znamke?Lepota je sicer bolj osebno dojemanje, pri znamkah je bila, ko so jih še ustvarjali odlični ilustratorji, oblikovalci in graverji, poleg motiva zelo pomembna tudi tehnika tiska. Nekdaj so za tisk znamk prevladovale zahtevnejše vrste tiska, kot sta globoki tisk in bakrotisk, ki ju zaradi previsoke cene izdelave žal povsod opuščajo. Vse slovenske znamke so tiskane v povsem industrijskem ofsetu. Med najlepše še vedno spadajo znamke držav z dolgo tradicijo izdelovanja znamk v globokem tisku, kot so Francija, Češka, Švedska, po motivih pa izstopajo predvsem države z dolgoletno tradicijo oblikovanja znamk.
