Prišel je oblečen v svetlo modro srajco, popolnoma skladno z njegovimi očmi in šarmantno sivimi kodri. Takoj mi je postalo jasno, zakaj dekleta in žene padajo nanj. Sedeli smo v enem njegovih lokalov v Ljubljani. Naročil je hišno rdeče vino in sirov kolač. Telefon je položil na mizo, a ga ni izklopil, tako da je nenehno cingljal. Mimoidoči so skrivoma pogledovali proti njemu. Seveda, saj je za mizo vendar sedel Jan Plestenjak.
Brez razočaranj in egotripov
Ker bo imel čez nekaj dni v Križankah koncert s simfoničnim orkestrom, ni šlo drugače, kot da smo začeli z glasbo. Na koncertu ne bo predstavljal novega albuma razen treh, štirih novih pesmi, saj ljudi noče razočarati: »Moja publika ve, kaj bi rada dobila od mene, in če tega ne dobi, je razočarana. Zakaj ji torej ne bi dal pesmi, ki jih bo pela z mano. Od mene pa je odvisno, kako jih bom predstavil in ali bom dal v stare hite kaj novega. Tokrat bo to pač s 24 simfoniki.« Kar sploh ni nič novega, niti za Jana Plestenjaka. Zakaj torej ne naredi preskoka in recimo ne nastopa s tamburaši? »Ali sploh potrebujem preskok? V Sloveniji smo vedno obremenjeni s tem, da 'naredimo nekaj čez', kot se je reklo včasih. Ali ni bolje, da naredimo nekaj dobro?« Da, že, ampak lažje je biti konformist kot umetnik. »Kdo pa je umetnik?« vpraša. Tisti, ki je kreativen. »Kreativen umetnik sem v formatu. Ali kuhar, ki speče vrhunski kos mesa, ni umetnik, ker je to le tisti, ki v meso zapiči smrekove iglice? Ni rečeno, da bo to dobro. Umetnost je kreativnost, toda pred tem je treba zadostiti kvalitativnim standardom. Ne maram bleferjev, ki se skrivajo za fasado umetnosti in originalnosti.« Ne mara pa niti virtuoznosti, ker je to zanj beg od vsebine, čeprav je precizen in obupen perfekcionist: »Sem sluga pesmi. Nikoli ne smem imeti občutka, da sem več kot pesem, zato na mojem odru ni nobenih egotripov.«
Upor proti levičarski provokaciji
Ob Janu Plestenjaku se nekako ne morem znebiti občutka, da ni le glasbenik, ampak tudi odličen poslovnež. Torej je bolj estradnik ali podjetnik? »To je eno in isto. Vsi smo podjetniki. Vsak, ki skrbi za svoje preživetje in plačilo za svoje ustvarjanje, je tudi podjetnik. Vesolje in narava sta nam postavila vsa pravila. Menim, da je vsak, ki je opravilno sposoben, dolžan poskrbeti zase in družba ni dolžna skrbeti zanj. Družba ni zavezana skrbeti za lenuhe,« je pribil in s tem stopil na moj anarhistično-socialno čuječi žulj, ki je malo alergičen na kapitalistično logiko dela in zaslužka.
»Mišljenje o tem, da mora nekdo, recimo država, plačati lenuhe, je infantilno in nedoraslo,« me je na trdna tla postavil Jan Plestenjak: »Tistemu, ki se mu je zgodila krivica, pa je seveda država dolžna pomagati. A kako določijo, kdo je len in komu se je zgodila krivica?« Torej, sklep zgodbe bi lahko bil, da Jana Plestenjaka ne boste videli na antikapitalističnih, antibankirskih demonstracijah. »Da se razume: banke, delničarstvo in finančne mahinacije so rakava rana sodobne družbe, ustvarjanje denarja samega je kot mrtva rakasta celica in to preziram. Moja teza je, da je denar le posledica ustvarjanja nečesa drugega.« Kar se pa tiče demonstracij proti globalizmu: »Nisem zagovornik korporativizma in globalizma, a sem okužen. Imam iphone. Ali lahko nekdo, ki nosi krzno, zagovarja pravice živali? Proti globalizmu lahko protestirajo le tisti, ki ne izkoriščajo komoditet, ki jih ponuja.« Ko smo že bili pri tako resnih temah, popoldne ni moglo miniti brez vprašanja, Donald Trump ali Hillary Clinton. »Haha, želite provokativen naslov! Zelo pozorno spremljam ameriško kampanjo, ker me sprosti, preden grem spat. O obeh imam negativno mnenje. O Clintonovi negativno mislim zaradi njenih dejanj, o Trumpu pa zaradi besed.« In kaj več šteje, besede ali dejanja? »Po izkušnjah so dejanja več vredna kot besede, res pa je, da se lahko tudi njegove besede udejanjijo.« Na vprašanje, ali to pomeni, da je vendarle za Trumpa, se je namrščil in me skoraj učiteljsko pokaral: »To je pa levičarsko provociranje.« Nato pa le prizna, da ga pri Trumpu moti aroganca in podpihovanje nestrpnosti, pri Clintonovi pa, da je napadla Irak in Libijo: »Res je izbira dveh, ob katerih bi raje videl tretjega.«
Njegova multikulturnost je Primorska
Pa je padlo še eno provokativno vprašanje: Turčija v EU – da ali ne, tako da je že glasno protestiral, da je to politični intervju, a je vseeno dejal, da ni navdušen nad združevanji, moramo pa spoštovati drug drugega: »Če bi dekle peljal v Savdsko Arabijo na izlet in bi imela dekolte, bi ji iz spoštovanja do druge kulture rekel, naj se pokrije.« Svojo multikulturnost pa ima zdaj na Primorskem, saj je prepričan, da je tam popolnoma druga, bolj ležerna kultura kot na Gorenjskem, kjer je odrasel. Verjetno je zdaj postal bolj Primorec. Nato malo utihne, se zamisli in pripoveduje, kako sedi pred hišo v Strunjanu, pije vino, posluša noč ter ženski poleg sebe razloži, da je ne bo peljal na Tajsko, ker ima Strunjan.
Ne glede na to, ali je Jan Plestenjak podjetnik ali politični komentator ali bi rad, kot je priznal v neki ženski reviji, gojil osle, je vendarle v prvi vrsti glasbenik. Dan po tistem, ko smo srkali vino, je objavil nov video z Modrijani in kitaristom Zdenkom Cotičem - Cotom Kok nam je luštn, kjer je presrečno obdan s kravami: »Pri nas manjka slovenske folk glasbe. To me zdaj zanima, to je izziv.« Pred dvema letoma je objavil podoben folk komad En poljub, ki ima na youtubu 1,7 milijona ogledov. Prepričan pa je, da se taka glasba ne bo vrtela po radiu, saj to ni radijski zvok tega trenutka: »Zdaj prevladuje korporativni okus, se pravi, da morajo biti pesmi take, da nikogar ne zmotijo, a žal tudi nikogar ne zanimajo.« Še dobro, da Jan Plestenjak med tem, ko se vozi z avtomobilom, ustvarja pesmi, ki zanimajo mnoge.
