Dolga razkošna miza sredi galerije, za njo starejši mož z očali, pred njim dve debeli knjigi z lepima rdečima naslovnicama in velikim napisom: Jadran Lazić. Morda tega imena res ne bi prepoznali takoj, tudi ne njegovega obraza, bržkone pa bi prepoznali njegovo delo. Omenjeni knjigi sta namreč njegovo življenje. Iz »majhnega« Splita ga je v času rajnke Jugoslavije pot popeljala med zvezde. Postal je fotograf slavnih, zvezdnikov in osebnosti, ki so krojile neki čas. Fotografije so objavljani nekateri največji svetovni mediji, pa tudi domači, tako da so njegove fotografije izredno cenjene in znane. Ker so te dni odprli fotografsko razstavo njegovih del v središču Ljubljane (v Galeriji Fotografija), se je pokazala priložnost za nadvse zanimiv pogovor z njim.
Ko je takole mirno sedel na koncu mize, je bilo mogoče z robom očesa videti fotografije, ki so jih ravno pripravljali za razstavo: Jodie Foster, Dino Dvornik, Milla Jovovich, Abu Abas, Orson Welles… Zgolj drobec njegovega dela. Med njegovimi portreti so namreč tudi številni drugi zvezdniki, od Jacka Nicholsona do Johnnyja Deppa, legendarnega Roberta Mitchuma, Kirka Douglasa, Sigourney Weaver, Sophie Loren, Marlona Branda, Richarda Gera.
Deset centimetrov debeli knjigi
Nič čudnega, da sta tisti knjigi pred njim izredno masivni, debeli kakšnih deset centimetrov, če ne več.
»Dobro, pojasnite nam torej, kaj vas je iz tedanje jugoslovanske obale odneslo tako daleč in, če hočete, visoko,« ga vprašamo. Začelo se je s športom, pojasni. V Splitu je fotografiral sloviti nogometni klub, lepe, akcijske fotografije in zakulisje dogajanja in nato po spletu okoliščin in poznanstev končal v Parizu, tej evropski prestolnici zvezdništva.
Nad njegovim delom so bili navdušeni v sloviti agenciji Sipa, ki slovi po takšnih ekskluzivnih fotografijah. Navdušeni so bili tudi nad njegovo iznajdljivostjo, saj je, kot piše v svojih knjigi, včasih z nedolžno zvijačo prišel do ekskluzivnih priložnosti. Do angleške igralke in manekenke Charlotte Rampling, na primer, je prišel tako, da se je predstavljal kot novinar nekega francoskega magazina, med pogovorom po telefonu s šalom maskiral glas (enkrat so mu slušalko namreč že vrgli dol) in vse do zadnjega trdil, da fotografira za naslovnico te revije, pri kateri še nikdar ni delal.
Čeprav je sam Lazić v osemdesetih letih napisal knjigo Jaz, paparac, o svojem življenju in delu pravi: »Nisem bil paparac v današnjem smislu besede. Nekoč je bilo drugače, bili so drugi časi.« Kadar je izvedel, da se v mestu mudi kakšna zvezdnica ali zvezdnik (vsekakor so mu prve bolj pri srcu, saj, kot pravi, v reviji vedno na naslovnici raje vidimo lep ženski obraz kot pa moškega), je poskušal navezati stik, nemara počakal na naključno srečanje in pritisnil na sprožilec fotoaparata.
Med njegovimi fotografijami lahko tako opazimo podobo Jacka Nicholsona, pravkar odhajajočega iz lokala na francoski rivieri. Kako, na primer, je prišel do tega posnetka? »Bilo je v Cannesu,« se spominja Lazić, kot bi se zgodilo včeraj. »Takrat je bil ravno tam, opazil sem ga in ga fotografiral. Tako je nastala ta slika.«
Včasih je bilo seveda bolj zapleteno, njegovo delo je bilo vse prej kot enostavno. Spominja se, kako je fotografiral Bianco Jagger, ki je bila takrat še soproga slovitega pevca Micka Jaggerja. »Prišel sem k njej v hotel, rekoč, da imam njene fotografije. Takrat je bilo to še dokaj preprosto. Če si poklical na recepcijo in prosil, da te zvežejo z zvezdniško gostjo, so to tudi storili. No, prišel sem k njej in ji omenil, da imam fotografije, pri katerih se zaradi fleša precej vidi oprsje skozi oblačilo. Povedal sem ji še, da fotografij ne bi rad uporabil, ker bi raje imel boljše, in da bi jo fotografiral takole, bolj resno,« je pripovedoval Lazić. Privolila je in tako so nastale nekatere njene najlepše slike.
Toda to še ni bilo vse. Med obiskom pri njej v hotelski sobi je zazvonil telefon, Lazić je vlekel na ušesa in izvedel, da se bo njegova gostiteljica zvečer sestala z znamenitim glasbenikom Davidom Bowiejem v nekem tedaj slovitem klubu. »Seveda sem bil tam. Bianca ni nič rekla, samo pogledala je, saj se je zavedela, da sem za dogodek slišal med obiskom pri njej. Predstavljajte si, žena Micka Jaggerja gre v klub z drugim glasbenikom in jaz ju fotografiram,« se nasmehne Lazić.
Vljudno vprašal, zvezdnik privolil
V oko nam pade njegova fotografija s Seanom Conneryjem, slovitim škotskim igralcem – ujel ga je med igranjem golfa. »Izvedel sem, kje in kdaj igra golf, pristopil k njemu, se predstavil in vljudno vprašal, ali ga lahko fotografiram. Pristal je.«
Iz Pariza se je preselil v Los Angeles, kjer je nadaljeval delo za omenjeno agencijo. Tam je bil bliže še več zvezdnicam in zvezdnikom, nastale so nekatere zelo prepoznane fotografije, kot je z manekenko in igralko Millo Jovovich. Takrat je bila na začetku kariere, do nje je prišel s pomočjo zvez in njene mame. V neki razkošni vili so se dogovorili za snemanje. Tam je bila tudi kad, izredno fotogenična in razkošna, Milla je privolila, da se potopi v vodo, in nastale so njene bržkone še danes najbolj prepoznane fotografije.
Jadran Lazić je bil fotograf džentelmenskega sloga. Čeprav so nekatere njegove fotografije nežno spotakljive, ničesar ni storil brez privolitve. Tudi sicer se je držal, če tako rečemo, Lazićevega principa, ko je pred snemalno seanso zvezdnico ali zvezdnika povabil na pijačo, kosilo ali večerjo. »Čisto nekaj drugega je, ko na tak način najprej vzpostaviš pristnejši stik. Povsem drugače je nato fotografirati,« pojasni. Tako je prišel bliže ljudem.
Ali je med fotografijami kakšna, ki mu je bolj pri srcu kot druge? »Dve sta,« je odgovoril, »vendar nobena ni povezana z zvezdniškim svetom.« Kateri torej? »Fotografiji Hruščova in Abasa.«
Da bi razumeli, zakaj, moramo malce zavrteti čas: Nikita Hruščov je bil med letoma 1953 in 1964 najpomembnejši mož Sovjetske zveze. Ko je leta 1971 umrl, je bil Lazić poslan v Moskvo na pogreb. V nekem trenutku ga je ovekovečil ležečega v krsti. Fotografija je bila v času debele železne zavese superekskluzivna. Takrat so jih v reviji Newsweek kupili za 300.000 dolarjev. Polovica tega je pripadla avtorju, polovica agenciji.
Fotografija Abuja Abasa je bila podobno redka. Abas je bil vodja palestinske osvobodilne organizacije, bil je tudi na seznamu iskanih teroristov, zanj so zahodnjaki obljubljali milijonske nagrade. Toda Lazića vsote niso zanimale. Fotografiral je Abasa in nikoli izdal, kje sta se sestala. Med zanimivostmi te fotografije sogovornik izpostavi, da sta za iskanim obešeni dve fotografiji: Jaserja Arafata in papeža. Slednjo so prestavili z drugega dela zidu, ker je bila tako fotografija bolj zgovorna.
Jadran Lazić je živel razburljivo življenje, vendar se nikakor ne počuti in ne vede zvezdniško. Je vesel in odprt – Dalmatinec. Rad se vrača v domače kraje, se pogovarja z ljudmi in pripoveduje svoje zgodbe. Na Slovenijo ga veže posel, saj je bil prek svoje agencije, ki je v regiji zastopala in prodajala posnetke znanih, prisoten tudi tu.
Zdaj živi v Los Angelesu, s soprogo Američanko in blizu otrok, ki so ustvarili drugačne, vendar uspešne kariere.
Del njegovega življenja je mogoče, kot rečeno, ujeti v galeriji na Levstikovem trgu, kjer bo na ogled (ob spremljevalnem besedilu, ki odstira zakulisje) do 31. januarja.
