Bogat švedski izumitelj in industrialec Alfred Nobel je v oporoki leta 1895, torej leto dni pred svojo smrtjo, zelo natančno določil, naj se na vsako obletnico njegove smrti, to je na današnji 10. december (umrl je leta 1896 v Sanremu), podeljuje nagrada, ki naj se poimenuje po njem. Zelo jasno je tudi določil protokol podeljevanja ter za katera področja naj se nagrade podeljujejo. Podeljevalce je Nobel zavezal tudi k temu, da morajo nagrade prejeti posamezniki, ne države ali ustanove (kar se je z leti spremenilo), in pri tem podčrtal, da jih morajo podeljevati na mednarodni ravni. Sam je bil kozmopolit in ni želel, da bi se nagrada nacionalistično privatizirala.
Nikjer v oporoki ni omenil, da bi morala nagrada predstavljati nekakšen prestiž, kar se je z leti tudi spremenilo. Verjetno tudi ni predvidel toliko vroče krvi skozi zgodovino okrog te nagrade. Želel si je predvsem, da bi koristila družbi. Čutil se je tudi zavezanega, da se človeštvu s to potezo nekako oddolži. Sploh potem ko je videl, v kakšne namene je stekla uporaba njegovega najbolj poznanega izuma, dinamita, ki je pospešil industrijsko revolucijo. Z dinamitom so lahko učinkoviteje kopali predore, zgradili so recimo železniški predor Gotthard, nasploh so ga uporabljali pri gradnji cest, železnic, kanalov, v rudarstvu in kmalu tudi za vojaške namene, česar pa Nobel ni imel v mislih.
Od leta 1901 naprej
Prve Nobelove nagrade so podelili 10. decembra 1901, pet let po Nobelovi smrti. Podelitvi sta potekali v dveh mestih hkrati, v Stockholmu, kjer so podelili nagrado za fiziko, kemijo, medicino in literaturo, ter v Oslu, kjer so podelili nagrado za mir. Nobel je namreč želel, da se nagrada za mir izroča ločeno od drugih, ker je menil, da bo zaradi tega podeljena bolj neodvisno. In tak protokol poznamo še danes.
V Stockholmu podeljuje Nobelove nagrade več različnih ustanov. Kraljeva švedska akademija znanosti, ki kot neodvisna znanstvena institucija deluje že od leta 1739, skrbi za nagrade za fiziko, za kemijo ter za ekonomske znanosti, ampak za slednjo šele od leta 1968 in torej ni del prvotne oporoke. Nagrado podeli tudi Karolinški inštitut oziroma odbor za Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, podelijo pa jo za področje fiziologije ali medicine. Karolinški inštitut je ena najprestižnejših medicinskih univerz na svetu, odbor pa sestavljajo profesorji medicinskih znanosti. Tu je še Švedska akademija, ki podeli nagrado za literaturo. Medtem ko v Oslu nagrado za mir podeli norveški Nobelov odbor, ki ga izvoli tamkajšnji parlament.
V Stockholmu so na začetku nagrade podeljevali v Kraljevi akademiji znanosti, šele pozneje se je slovesnost preselila v Koncertno hišo, kjer je še danes. V protokolu je tudi banket v mestni hiši (Stadshuset), kjer vsak komite predstavi svojo odločitev.
Prvi nagrajenci in prvi spori
Prvo Nobelovo nagrado za fiziko v zgodovini podeljevanja je prejel Wilhelm Conrad Röntgen, in sicer za odkritje rentgenskih žarkov (žarki X), kar se je zelo hitro izkazalo za izjemno znanstveno odkritje. Zanimivo je, da je Röntgen nagrado sicer prejel, a ni želel, da se njegov izum prodaja, se z njim služi. Prvo nagrado za kemijo je domov odnesel Jacobus Henricus van 't Hoff za pionirsko delo na področju kemijske kinetike, osmotskega tlaka in kemijske dinamike. Prva Nobelova nagrada za medicino pa je šla v roke Emilu von Behringu, ker je razvil uspešno terapijo proti davici (prek antitoksinov), kar je pred uvedbo cepiv reševalo na tisoče otrok.
Prva nagrada za literaturo je šla v Francijo, natančneje pesniku Sullyju Prudhommu. Odbor je prepričal zaradi »idealizma«, ki veje iz njegove poezije. To je bila tudi prva izbira, ki je v zgodovini obveljala za kontroverzno. Mnogi so namreč kot lavreata videli Leva Nikolaja Tolstoja. Tolstoj je bil v času svojega življenja izjemno cenjen in večkrat predlagan za nagrado, a je ni nikoli dobil, niti si je menda ni želel. Ni mu šlo za materialno priznanje in bil je nastrojen proti institucijam. Ko je izvedel za prvo nominacijo, je menda celo zaprosil prijatelje, naj se zavzamejo, da se mu nagrade ne podeli. Kakor koli, že na prvi podelitvi nagrad je bilo veliko nasprotovanja in različnih interesov – takrat med zagovorniki »idealizirane« literature na eni strani ter zagovorniki družbeno bolj radikalne literature na drugi.
Nobelovo nagrado za mir sta v Oslu kot prva prejela Henry Dunant in Frédéric Passy ter si jo pravzaprav razdelila. Dunant jo je dobil kot ustanovitelj Rdečega križa, Passy pa kot vodilni mirovni aktivist in ustanovitelj mednarodnih arbitražnih združenj. Dunant je bil ob prejemu nagrade star že 73 let in je živel v revščini v nekem švicarskem sanatoriju.
Nobelovke
Na prvi podelitvi Nobelovih nagrad ni bilo nobene nagrajenke. Kot prva ženska je nagrado prejela šele Marie Curie, skupaj s Pierrom Curiejem in Henrijem Becquerelom, leta 1903. Prejeli so jo za fiziko, za raziskave na temo radioaktivnosti. Curiejeva pa je ostala edina oseba v zgodovini, ki je Nobelovo nagrado prejela v dveh znanstvenih kategorijah, leta 1911 namreč še za kemijo, in sicer, ker ji je uspelo izolirati čisti radij. Avstrijska pacifistka Bertha von Suttner je bila leta 1905 druga lavreatka med ženskami, prejela pa je nagrado za mir. Avtorica protivojne knjige Orožje položite! (1889) je imela močan vpliv na Alfreda Nobela, da je v oporoko vključil tudi nagrado za mir.
Leta 1909 je švedska pisateljica Selma Lagerlöf kot tretja ženska v zgodovini prejela Nobelovo nagrado, in sicer za literaturo. Nato je moralo preteči še skoraj štirideset let, da je Emily Greene Balch leta 1946 kot peta ženska dobila nagrado, dobila pa jo je za mir. Ženske so bile torej v začetnih dekadah podeljevanja Nobelovih nagrad močno spregledane, medtem ko Nobelova oporoka seveda ni govorila o zaslugah glede na spol in narodnost.
