»Katrina in Gašperjeva zgodba se je začela s prvim klikom na valentinovo leta 2007. Prvi je kliknil Gašper, ki je Katri poslal sporočilo. Prvemu kliku je sledilo nekaj dni intenzivnega dopisovanja, kaj hitro sta si izmenjala še telefonski številki in se slišala v živo. Na prvem zmenku sta se dobila še isti dan in, kot pravita, je takrat tudi preskočila tista odločilna iskrica.« To je le ena od srečnih zgodb parov, ki jih v svoji spletni reviji predstavlja slovenski portal za zmenke Ona-on, krasi pa jo fotografija simpatičnega fanta in punce tridesetih let, ki sta očitno še vedno srečna, da sta se našla.
»Sem samska in sem si rekla, da bom probala, če bo kaj več sreče kot za mojo prijateljico, ki je ni imela. Dobila je nekakšnega ločenega lažnivega psihopata z otrokom, ki jo je psihično in fizično maltretiral in pristal na policiji, na začetku pa bil ves meden, ravno toliko, da ni rekel, da je še nedolžen. Jaz sem žal prav tako naletela na same lažnivce.« To je zgodba malo manj srečnega dekleta, ki je na enem od forumov opisala svojo izkušnjo.
Predsodki izginjajo
Ne glede na dobre in slabe izkušnje je dejstvo, da se prek spletnih strani in aplikacij za zmenke spozna že vsak peti par, odstotek pa vsako leto raste, tako kot tudi število ponudnikov zmenkarskih storitev.
»Veš, šla sem na Tinder, kot si mi predlagala, in res spoznala nekoga,« mi je pred kakšnim letom rekla 40-letna kolegica, ki pred desetletjem na kaj takega ne bi niti pomislila. Slabih izkušenj pa z nobenim od portalov in z nobeno od aplikacij za zmenke ni imel niti znanec, ki je preizkusil Twoo, Badoo in Tinder. Potreboval je malo več časa in si našel dekle, ki je od njega oddaljeno za kakih sto kilometrov več od povprečja, radija 30 kilometrov, v katerem si menda praviloma iščemo partnerje, a kaže, da je zadovoljen s tem, kar je dobil. Tudi če je pot do boljše polovice, ker še ne živita skupaj, malce daljša in dražja.
Predsodki, ki smo jih imeli pred desetletji, ko smo se v nočnih urah povezovali na Irc, se v spletnih klepetalnicah pogovarjali in občasno dogovarjali za zmenke, izginjajo, portali in aplikacije za zmenke pa postajajo nova normalnost. »Eden od predsodkov, ki jih imajo ljudje, je: kaj če bo kdo izvedel, da to uporabljam? Ta predsodek je že popolnoma izzvenel, ker ljudje izlivajo svoja zasebna življenja na Facebooku in uporabljajo splet za iskanje česarkoli; praktično že vsak Slovenec pozna vsaj enega človeka, ki je spoznal partnerja na Ona-on, tako da te priporočila, ki gredo od ust do ust, glede tega predsodka čisto razorožijo. Drugi predsodek je: kaj če bo kdo zlorabil mojo sliko na internetu? Lahko bi jo, ampak jo lahko dobi tudi na Facebooku. Naslednja bojazen je: kaj če me bo kdo prizadel? To je bojazen, v zvezi s katero lahko veliko naredimo, zato smo omogočili zasebne fotografije, uporabo v nevidnem načinu, verificiran profil – to so uporabniki, ki imajo potrjeno identiteto, zagotovo avtentično fotografijo in so plačali članarino. S temi tremi faktorji tako rekoč stoodstotno izločiš možnost, da ne bi vedel, s kom imaš opraviti,« pravi Luka Kogovšek, solastnik blagovne znamke Ona-on, ki je v Sloveniji najbolj razširjen spletni portal in aplikacija za zmenke. Ona-on nima samo vloge spletnega Kupida, ampak skrbi tudi za druženja v živo ob kulturnih dogodkih, med izleti v hribe in na plesnih tečajih, prav včeraj pa je v Cvetličarni v njihovi organizaciji potekal tudi največji spoznavni žur v živo. A baza je vendarle digitalni svet. Imajo 170.000 registriranih uporabnikov, med katerimi je 55 do 60 odstotkov moških in 40 do 45 odstotkov žensk. Večina od njih išče resno zvezo, kar je tudi glavna razlika med Ona-on in drugimi ponudniki podobnih storitev. Teh pa tudi v Sloveniji ni malo.
Splet bo postal primarni kanal za spoznavanje
Medtem ko v tujini s polno paro delujejo Match.com, največji ameriški portal za zmenke, OkCupid, Tinder in Bumble – najhitreje rastoča aplikacija za zmenke na svetu, ki je nadgradnja Tinderja, v njej pa imajo glavno besedo ženske – je pri nas Tinder po popularnosti šele na četrtem mestu. Pred njim so tako Ona-on kot Badoo in Twoo, tuja portala oziroma globalna ponudnika storitev, ki sta prevedena v slovenščino in sta tako kot Tinder usmerjena v lahkotno navezovanje stikov.
»Čeprav je Tinder v številnih državah postal aplikacija za zmenke oziroma za iskanje partnerja številka ena, je v Sloveniji celo med mladimi dvakrat do trikrat manj popularen kot v drugih evropskih državah. Tu se enostavno ni tako dobro prijel. Morda zato, ker okoli Tinderja v Sloveniji ni bilo toliko pompa kot marsikje drugje, kjer je bilo bistveno več medijskih in drugih zgodb,« o tem, zakaj je Tinder šele četrti po popularnosti, razmišlja Kogovšek, ki vedno znova poudarja, da je splet ali aplikacija samo najhitrejša pot do zmenka, vedno pa boš prej ali slej moral spoznati človeka tudi v živo.
Splet, dodaja, samo zelo pospeši uvodni del. Hitro pa je, naj bo to Tinder ali katerakoli druga aplikacija za zmenke, všeč tudi mladim, ki so na spletu ves čas in jim je takšno druženje že povsem običajno: »To, da so 'digital natives', da jim je torej internet 'prirojen', zdaj velja za ljudi do skoraj 30. leta. Pri ljudeh srednjih let in starejših pa je čedalje več takšnih, ki zaradi nekih življenjskih situacij takšne aplikacije uporabljajo čedalje bolj, tako da mislim, da bo to postal primaren kanal spoznavanja. Kanali, ki so primarni zdaj, kot so druženje v baru, šport in drugi dogodki, bodo postali sekundarni.«
Čim prej tudi zmenek v živo
Partnerje pred spleta in aplikacij iščemo zato, ker je to enostavno in hitro, obenem pa tudi učinkovito. Ljudje, ki so starejši od 30, 40 let, na klasičen način težje najdejo partnerja tudi zato, ker nimajo časa za druženje in ker se gibljejo v vedno istem okolju ter redkeje spoznavajo nove ljudi. »Leta s seboj pri marsikom prinašajo dodatne zaposlitve, zadolžitve, odgovornosti; marsikateri 40-letnik ima na primer tudi otroka in je torej že starš,« meni psihoterapevtka Veronika Podgoršek, ki v svoji praksi rešuje ljubezenske in partnerske težave, obenem pa dodaja, da so starejši pogosto že nekoliko utrujeni od odnosov, saj vsako novo spoznavanje zahteva energijo, vsako razočaranje pa je toliko težje.
Raziskave kažejo, da tisti, ki so se našli prek aplikacij in spletnih portalov za zmenke, sploh če so usmerjeni v iskanje resnih zvez, ne pa v mimobežne flirte, pogosteje pristanejo v dolgotrajnih zvezah kot tisti, ki so se spoznali na klasičen način. Ker so prvi partnerja iskali z namenom in so si ga res želeli, v primeru drugih pa je zveza morda nastala naključno in preden sta vpleteni osebi ugotovili, kaj si sploh želita in česa ne. Stroka poudarja, da ni pomembno, ali imamo enak značaj, ampak je izredno pomembno to, da imamo karseda podobna prepričanja in vrednote, res pa je tudi to, da boš osebo, ki si jo spoznal na spletu ali prek aplikacije, zares spoznal šele, ko se boš z njo nekajkrat srečal. Fizično.
»Svet gre naprej v prav vseh pogledih in tako je tudi z možnostmi spoznavanja. In s tem ni prav nič narobe. Tisto, kar je pomembno, je to, da se morata osebi, ki si pišeta, čim prej spoznati, srečati v realnem svetu. Da se torej čim prej dobita v živo in da preverita najbolj banalna dejstva, kot je na primer, ali je oseba samska, morda v razhajanju. Kakšen odnos ima oseba z nekdanjim partnerjem oziroma partnerko? Kaj si želi oziroma kaj pričakuje? Kaj osebi pomeni zvestoba oziroma kako jo definira? Dejstvo je namreč, da še vedno ogromno ljudi nekatera dejstva in poglede prikriva oziroma glede marsičesa laže,« našteva Veronika Podgoršek, ki se ji pozitivna plat takšnega spoznavanja zdi že to, da z nekom sploh navežeš stik.
»V primeru spletnega druženja ne moremo govoriti o tem, da nekoga spoznaš, ker ga ne. Še posebej ne v vsej polnosti. Na spletu in pri komunikaciji prek ekrana namreč o osebi ne pridobimo podatkov o obrazni mimiki, vonju, glasu, kar pa so tudi nadvse pomembni elementi pri človeškem spoznavanju. Po drugi strani si ravno zaradi umanjkanja slike ljudje v svojih možganih sami podajamo odzive nasprotne osebe,« pravi.
Z njo se strinja tudi hrvaški sociolog in terapevt Bruno Šimleša, ki meni, da nam moderne aplikacije pomagajo pri iskanju partnerja, v morju informacij in različnih izzivov nam olajšujejo v krajšem času o nekom dobiti prvi vtis. »Problem je le, če je zveza izključno spletna, ker je tu resnično veliko več prostora za laganje. Če se takšne aplikacije uporabljajo le za začetno spoznavanje, hitro skeniranje potencialnih partnerjev, nato pa se vse skupaj preseli iz virtualnega v resnični svet, je vse v redu. Takrat veljajo običajna, tradicionalna pravila, kjer je bistveno, ali govorimo isti jezik, ali se razumemo, spoštujemo oziroma koliko podobnih stvari nas navdušuje, tako da mirne duše lahko sprejmemo tudi razlike, ki zagotovo obstajajo.«
Laži nam škodijo, ne koristijo
Pametno je, so jasni vsi sogovorniki, da v svojih profilih ne lažemo, ker si tako povečamo možnosti, da res najdemo kompatibilnega partnerja. Je pa tako, da tisti, ki laže v fizičnem svetu, laže tudi v virtualnem. Ali kot pravi Šimleša: »Tisti, ki želijo lagati v živo, bodo lagali tudi na spletu, tako da mislim, da se možnosti za laganje in pretvarjanje, da smo nekaj, kar nismo, niso povečale, ampak je to postalo samo bolj dostopno.«
Sodeč po raziskavah moški največ lažejo o višini, izobrazbi in prihodkih, ženske pa o svojih letih in teži. So pa, če beremo izkušnje uporabnikov portalov in aplikacij za zmenke, tudi hujši primeri, saj nekateri prikrivajo tudi to, da so poročeni ali da imajo otroke. »Mi uporabnikom priporočamo, da si osvežijo slike in gredo čim prej na zmenek, da vidijo, pri čem so,« pravi Kogovšek. Izkušnje kažejo, da se za lažnivca lahko izkaže tako tisti, s katerim si prvič prišel v stik na spletu, kot nekdo, ki si ga spoznal v nočnem klubu ali med plezanjem na Triglav. Včasih pa se sanje (vsaj približno) tudi uresničijo.
